“Glavni dosežek dosedanje razprave o zakonu O pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je razločitev, ki so jo vzpostavili doc. dr. Rok Berlok, asist. Maja Klarendić, asist. dr. Eva Županič in izr. prof. dr. Maja Kojović: »Jasnost razprave megli preskakovanje med dvema vprašanjema: 1. ali se kot družba strinjamo z evtanazijo in 2. ali predlog zakona področje ureja ustrezno.« (Zdravniki zaradi praznih strahov odvračajo oči od trpečih bolnikov, Delo – Sobotna priloga, 19. avgusta 2023, str. 30) Najprej gre za načelno vprašanje, nato pa, če se odločimo za sprejemljivost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, za ustrezna zdravniška ravnanja in postopke. V skladu s slovensko ustavno prisego: »da bom ravnal po svoji vesti«. Kaj pa v skladu, kar skrbi mnogo zdravnikov, s Hipokratovo prisego?
Bistveno je, da smo, če se ozremo na začetek, ob vsem tem vseskozi načelni. Če se načelno strinjamo s pomočjo pri končanju življenja neznosno, zlasti »kronično neznosno trpečih« (Mihael Sok), se ne bo težko sporazumeti, kar terja večina zdravnikov, tudi o ustrezni in celoviti pravni ureditvi tega področja.”
Celoten prispevek g. Hribarja si lahko preberete na tej povezavi.
