“Ali je poveličevanje in čaščenje trpljenja ter podrejanje tuji volji še primerno v današnjem svetu, kjer se vse bolj poudarjajo individualna, svobodna volja in suverena odločitev o sebi? Tudi pri odločitvi za končanje življenja.
Svobodna volja je osrednji vidik sodobnega razumevanja posameznikovih pravic in odločitev. V odprti, demokratični družbi postaja osebna, zavestna odločitev o končanju življenja v primeru neizbežnega trpljenja in brezupnosti vprašanje, ki ga lahko posamezniki obravnavajo samo v okviru svoje, individualne volje.
Razprava o prostovoljnem končanju življenja in svobodni volji posameznika odpira številne etične, pravne in moralne dileme in ne ponuja samo enega pravilnega odgovora, ker je odločitev o končanju življenja vezana na osebni, intimni in trpeči del našega bivanja.
Zagovorniki tega trdimo, da je odločitev o končanju življenja v primeru neozdravljivega trpljenja legitimna, saj omogoča dostojanstven izhod iz neskončnih muk, in menimo, da je v razviti družbi zakonsko sprejeta pomoč pri končanju življenja civilizacijski dosežek, vreden človekovega spoštovanja in dostojanstva.
Smrt pride prej ali slej. Če pride po hudem in dolgotrajnem trpljenju, je za nekatere očitno vredna več. S tem se ne strinjam, zato podpiram predlog ZPPKŽ.”
Celoten članek si lahko preberete na Delu.
