“Debata gre o dostojanstvu. Bolje razumem nasprotje dostojanstva, ponižanje človeka. Huda kronična bolezen, visoka starost in betežnost prinašajo nemoč, nebogljenost, odvisnost od drugih, plenice, vonjave, sram. Samopodoba je popackana, volja in ponos sta samo v bridkem spominu. Vsako minuto, vsak dan, tudi ponoči, tudi v nedeljo. Zakaj že! Ne poznam plašča, paliacije, ki bi tu pomagala. Koliko časa še, vsak dan je enako, upanja na bolje ni, zdravila ni? Kaj naj zdaj s praznimi obljubami, ki jih ljudje stresajo ob redkih obiskih, da ohranijo mirno vest? Kateri so torej kriteriji za odobritev evtanazije? Tvegam: življenje brez smisla, življenje brez upanja. Kronična duhovna bolezen!
Tu ne gre za zdravstvena vprašanja, gre za širše bivanjske dileme. Zdravnik pri tem ne more imeti glavne besede. Gre za vprašanje o avtonomiji bolnikov pri odločanju o končanju življenja, ne o zdravljenju bolnikov.
Nasprotniki evtanazije govorijo o svetosti življenja. Bolje razumem nedotakljivost življenja. Pri zdravniški praksi je odraz tega pisna privolitev bolnika v poseg. Avtonomija bolnika. Šele v novem tisočletju smo ta papir sprejeli v obvezno zdravniško dokumentacijo.
V razpravah se večkrat govori o neznosnih bolečinah. Prepričan sem, da o neznosnih bolečinah ne smemo govoriti, saj je protibolečinsko zdravljenje danes praviloma učinkovito. Problem je kronično neznosno trpljenje, ki ga spremljata obup in nesmiselnost.
Misel na zakonsko ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja mi je tako zdravniku kot človeku blizu. Zelo človeška odločitev.”
Preostanek članka dr. Mihaela Soka lahko preberete na tej povezavi.
