“Evtanazija v osnovi pomeni pospešitev smrti iz usmiljenja. Človek pospeši oziroma omogoči smrt drugemu človeku iz usmiljenja. Ker je slednji neozdravljivo bolan. Pred nekaj tedni je društvo Srebrna nit zbralo potrebnih 5000 podpisov, kar je omogočilo vložitev predloga zakona o evtanaziji v parlamentarni postopek. Izvajalci naj bi bili mi, zdravniki. In prav zato si jemljem pravico, da povem in zapišem svoje mnenje.
Paliativna medicina je neenakomerno in slabo razvita po celotni državi. Pravzaprav je odvisna od zagnanosti posameznikov. Po mojem védenju izstopa, v dobrem seveda, na Gorenjskem. Zasluga gre gospe Mateji Lopuh, nesebični in pogumni zdravnici, vodji tamkajšnje mobilne paliativne enote, ki orje ledino na tem področju. Pred kratkim je pomagala dostojno zapustiti naš svet mojemu prijatelju in učitelju. Odšel je tako, kot bi si želel sam. Bolnik s terminalno boleznijo namreč potrebuje usposobljenega zdravnika, ki mu bo lajšal bolečino, svojce oziroma socialno službo, da ne bo žejen in da bo imel doma čisto posteljo. Skratka nekoga, ki bo skrbel zanj. Pa tega ne zagotavljamo. Predvsem bolečino zdravniki neredko podcenjujemo, ne zaznamo je kot problem, čeprav je lajšanje bolečine eno najbolj plemenitih zdravnikovih dejanj. Bolečina je tudi eden glavnih razlogov, ki bolnika vodi v razmišljanje o evtanaziji.”
Celoten članek si lahko preberete na Delu.
