“Dosedanja razprava tistih zdravnikov, ki nasprotujejo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ni prinesla nobenega medicinskega razloga, ki bi utemeljeval koristnost trpljenja ob koncu življenja. Z besedo zdravniki bodo v nadaljevanju mišljeni ti zdravniki. Iz postopka izvedbe PPKŽ se skušajo izvzeti z mnenjem, da PPKŽ ni del medicine. Če bi bili dosledni v tem svojem stališču, bi o zakonu razpravljali kot vse druge državljanke in državljani in ne kot zdravniki. Toda jemljejo si pravico, da kot bi bili imetniki posebne vednosti, kujejo futurološke strahove o ZPPKŽ, pri čemer suvereno posegajo na strokovna področja prava, filozofije, psihologije, sociologije. Trdijo, da se zavzemajo za široko javno diskusijo, a kjer le morejo, iz nje izključujejo avtorje ZPPKŽ.”
Prispevek Andreja Pleterskega, Igorja Pribaca, Brigite Skela Savič, Dušana Kebra in Luke Mišiča si lahko preberete na tej povezavi.
