“Slovenski zastopniki zdravniških organizacij pri vprašanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja niso zmožni artikulirati treh premišljenih stavkov. Ves čas patetično ponavljajo, da ne bodo morilci, in s tem nalašč zavajajo javnost, kajti v predlogu zakona o tem sploh ni govora, od vsega začetka je bilo poudarjano, da bo šlo za prostovoljno zdravnikovo sodelovanje; govorimo o morda nekaj primerih na leto, medtem ko nam zdravniki slikajo morišča v koncentracijskih taboriščih.
Ob tem brez sramu navajajo lažnive podatke o zlorabah v državah, kjer je človekova volja spoštovana, in blodijo o tem, da se bodo otroci pred dopustom hoteli na tak način rešiti staršev. Imajo sami takšne izkušnje ali pa gre pri govorjenju o »ubijanju« za etično skrajno sporen manever strašenja? Zlorabe so, tako kot tudi v medicini, resda možne, a protokoli v vseh državah, ki to možnost imajo, so strogi in med drugim vsebujejo številne varovalke, da je volja pacienta resnično jasno izražena skozi daljše obdobje in da jo lahko v vsakem trenutku prekliče. Ukrep ni možen pri ljudeh, ki svoje volje niso sposobni izraziti.
V samem osrčju slovenske »razprave« je tako »sistemska« napaka: vprašanje prostovoljnega končanja življenja ni medicinsko vprašanje, saj gre za natančno tisti trenutek, ko medicina odpove, ko ne more več ne ozdraviti, ne zaustaviti bolezni, ne preprečiti fizičnega trpljenja in ne psihičnih muk ob neizbežni, a morda dolgotrajni, dostojanstva oropani poti na drugo stran.”
Kolumna Tanje Lesničar Pučko je objavljena v Dnevniku.
