O predlogu Zakona o prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) se je izrekla tudi
Medicinska fakulteta (MF). Pravzaprav je »Stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske
fakultete Univerze v Ljubljani o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju
življenja posameznika« (v nadaljevanju: Katedra in Stališče) oblikovala Katedra, ki jo
ustanavljajo na MF, nato pa je njeno oceno brez glasu proti usvojil tudi 80-članski fakultetni
senat. Glede na to, da je Stališče sad soglasja strokovnjakov za medicinsko etiko, je
pričakovati strokovno izčiščeno besedilo s trdnimi argumenti, ki bodo pomembno prispevali
k javni razpravi o ZPPKŽ. V nadaljevanju bom nekatere izbrane skušal predstaviti.
Že na začetku Stališče osupne, ko vzrok priprave in predstavitve ZPPKŽ pripiše “močni
podpori nekaterih medijev”, kot bi bilo večletno delo na besedilu zakona in gibanje za
uzakonitev PPKŽ, ki ga je sprožila Srebrna nit nekakšen medijski proizvod, in ne pristno
hotenje široke skupine ljudi z množično podporo državljanov Slovenije. Nadaljuje s prav tako
presenetljivo ugotovitvijo, da imata katedra in fakulteta “veliko pomislekov” do ZPPKŽ in
“imata do njega zato izrazito odklonilno stališče”, kot bi bila odklonitev nujna posledica
pomislekov. Običajen odziv na pomisleke je prizadevanje, da jih razjasniš, npr. v pogovoru z
avtorji. A nato pride tudi svetel ton: Stališče zakonski pobudi ne odreka dobronamernosti.
Kot dobronamernega je ZPPKŽ označila tudi Komisija za medicinsko etiko. No, oznaka se le
zdi pohvala, a je v resnici prikrita graja. S poudarjanjem, da nekomu ne odrekaš dobrih
namenov, sporočaš, da so ti nameni zate dejansko vprašljivi – podobno, kot če nekomu
sporočiš, da mu ne odrekaš domneve nedolžnosti, ki jo itak uživamo vsi.
Zdravniki imajo zgodovinske razloge, zakaj zagovarjanju PPKŽ s težavo pripišejo
dobronamernost. Za seboj imajo dolgo zgodovino spopadanja z zagovorom evtanazije, ki je
zanje postal nekakšen naglavni greh. V Kodeksu medicinske etike (Kodeks), ki je veljal do
leta 2016 – torej večji in formativni del trajanja kariere vseh današnjih vodilnih slovenskih
zdravnikov –, so si zdravniki zapisali, da je zagovorništvo evtanazije “lažni humanizem”. S to
skrajno diskvalifikatorno oznako so zagovornikom PPKŽ pripisali status zahrbtnih moralnih
izprijencev in jih moralno izobčili.
No, izkaže se, da smo za Stališče to pravzaprav še danes. Stališče nam dobronamernost
namreč priznava le v odnosu do trpečih, v odnosu do zdravnikov pa nam pripiše “skrajno
škodljivost in nedobronamernost”. Najbrž k tej nedobronamernosti sodijo tudi misteriozni
“vgrajeni skriti stavki v ZPPK, ki zamegljujejo sliko o pravi naravi tega zakona”, o katerih
spregovorijo kar dvakrat: »Če pa beremo ta zakon brez vgrajenih skritih stavkov, /…/ ki se
skrivajo v leporečenju o najvišji stopnji avtonomije posameznika… «. Kaj so imeli v mislih,
vedo le oni. Vse to najbrž zadostuje za varen sklep, da Stališče ni opustilo ideje o lažnem
humanizmu zagovornikov ZPPKŽ. Le razglaša ga ne več.
A zgodovina spopadanja slovenskega zdravništva z evtanazijo je v resnici še daljša in šteje že
sto let. Na njene začetke Stališče opozori, ko hvali zdravnika Alfreda Šerka, enega od
ustanoviteljev MF. Šerko se je tedaj postavil po robu evgenizmu – gibanju, ki je slavilo skrb
za dobro gensko zasnovo naroda oziroma rase in je privedlo tudi do nacističnih iztrebljanj
gensko neustreznih ljudi. Gibanje se je razraslo tudi med zdravniki in pravniki na
Slovenskem – referenčen vir o tem neslavnem poglavju slovenske medicine je knjiga Ane
Cergol Paradiž: Evgenika na Slovenskem (2015) – in bi skoraj postalo uradna medicinska
doktrina. Današnjim profesorjem MF zato ne gre odrekati dobronamernosti, ko slavijo zmago
nad lažnim humanizmom evgenizma. A hudo zgrešijo, ko ZPPKŽ predstavijo kot nekakšno
nadaljevanje nacistične evgenike z drugimi sredstvi in ko svoje nasprotovanje PPKŽ vidijo
kot nadaljevanje svojega tedanjega nasprotovanja evgenizmu.
Stališče zliva v eno nacistično evgeniko in ZPPKŽ, ko trdi, da oba podpirata izvajanje
evtanazij. Trditi, da so nacisti izvajali evtanzije, je strokovno hudo sporno. To trditi in ne
pojasniti, da je med obema 'evtanazijama' za cel svet razlik, je nestrokovno in zavajajoče.
Med bioetiki je dosežen zelo širok konsenz, da je kot evtanazija lahko označena le usmrtitev,
ki je izvršena v korist pacienta. Nacistične evgenične usmrtitve se niso ozirale na koristi
pacienta, ampak na koristi Naroda, Rase ali Države. Zakaj torej Stališče vztraja pri izrazu
»evtanazija« in niti enkrat samkrat ne omeni evgenizma, če ne zato, da bi sejalo strah pred
PPKŽ? Zakaj ne omeni, da so v nacizmu zdravniki bili tisti, ki so mimo in proti volji
pacientov odločali o tem, katero življenje je vredno živeti? In da – nasprotno – ZPPKŽ
zdravnikom jemlje nekaj diskrecijske pravice odločanja o življenju in jo polaga v roke
pacientov?
V drugih zdravniških izjavah tolikšnega zastraševanja z nacističnimi politikami ni bilo
zaslediti. Zdravnik Matjaž Zwitter se celo strinja, da so ta zastraševanja z nacizmom
nespodobna. Stališče je za zastraševanje lahko našlo vzor pri dveh politikih: vodji ljudskega
gibanja Pavlu Ruparju predsedniku SDS Janezu Janši. Dovolj hudo je, če nacizem in ZPPKŽ
v eno zlepijo populistični politiki, ki jim resnica ni nujno prva vrednota, še huje je, če
takšnim politikom sledi univerzitetni organ, zavezan znanstveni resnici. Stališče ne opredeli
osrednjega pojma, o katerem se izreka – evtanazije –, kar mu jemlje strokovnost in ga naredi
za prirepek populistične retorike politikov. Na kakšno opredelitev evtanazije se sklicujejo
pisci Stališča, ko trdijo, da je nacizem izvajal evtanzije?
Nacistična evgenika in PPKŽ se ne le povsem razhajata. temveč se vzajemno izključujeta.
Svet, v katerem so možne nacistične 'evtanazije', nasprotuje varstvu individualne avtonomije;
svet, v katerem spoštujejo pravico posameznika, da se samousmrti, evgenične 'evtanazije'
preganja kot umore. Na eni strani je totalitarno urejena nacistična država, na drugi je družba
varstva človekovih pravic. Z zbliževanjem nacizma in PPKŽ Stališče zamegli tudi nasprotje
med totalitarizmom in liberalno demokracijo. Bralcu zamolči, da je sodišče v Nürembergu
nacistične 'evtanazije' obsodilo kot zločine proti človečnosti, in na drugi, da je ESČP, ki je
naslednik Nüremberškega sodišča, presodilo, da je PPKŽ skladna s pravnim redom EU.
Poseben problem je drža Stališča do človekovih pravic. Edina pozitivna omemba jih doleti v
zvezi s pravicami zdravnikov – o pacientovih ni besede. Liberalno-demokratično«
naravnanost Stališče nekajkrat omeni v slabšalnem tonu. Zdi se, da Stališče tega izraza ne
razume najbolje, saj ga uporablja kot poimenovanje politične usmeritve, ne pa kot
poimenovanje demokratične politične ureditve, ki sloni na spoštovanju humanizma
človekovih pravic, pravni državi in večinskem načelu sprejemanja družbenih odločitev.
ZPPKŽ ta izraz uporablja izključno v slednjem pomenu. V tem pomenu sta tako evtanazijski
abolicionist kakor evtanazijski prohibicionist liberalna demokrata – če se seveda strinjata, da
je preizkusni kamen njunih trditev spoštovanje človekovih pravic in pravne države. A
besedilo Stališča zbuja resne dvome v strinjanje zdravniških prohibicionistov s kriterijem
človekovih pravic.
Ti dvomi se okrepijo, ko MF razgrne svoj pogled na družbeno ureditev: »Posamezne
družbene skupine imajo v vsaki družbi porazdeljene naloge. Na ta način lahko družba deluje.
Tako imamo vojake, ki se vojskujejo, sodnike, ki sodijo, učitelje, ki poučujejo, zdravnike, ki
zdravijo, upravnike, ki upravljajo državo, itd., itd.« Za profesorje na MF temelj družbene
ureditve niso individualne človekove pravice, ampak porazdelitev vlog med poklicnimi
stanovi. Ti morajo poskrbeti, da opravijo svoje družbene naloge in pri tem uživajo nekaj
notranje avtonomije. Želijo korporativno urejeno državo, v kateri so stanovi v državi kot
organski sistemi v telesu posameznika: njihovo skladno in dopolnjujoče delovanje naj bi
uresničilo skupni interes vseh. Težava nastane, če korporativna združenja s svojo močjo
okrnijo individualne človekove pravice, kadar so jim te napoti – npr. tako, da kratijo osebno
svobodo govora svojim članom.
Prav to stori veljavni Kodeks ZZS, ko od članov zahteva, da pomoč pri samousmrtitvi in
evtanazijo »zavračajo« (29. čl.), in ne le, da ju ne izvajajo. Zavračanje lahko pomeni, da se
člani o njiju ne smejo afirmativno izrekati – še več: da morajo zavrniti takšne trditve drugih,
če vedo zanje. Ta poseg v svobodo izražanja članov je tem bolj sporen, ker od njih zahteva
zavračanje nečesa, kar ne nasprotuje človekovim pravicam, medtem ko je glede kršitev le-teh
manj zahteven. Od zdravnika zahteva le, da »odklanja sodelovanje pri dejavnostih, ki kršijo
človekove pravice« (44. čl.) in ne posega v njegovo mnenjsko svobodo. Krnitev mnenjske
svobode Kodeks rezervira zgolj in samo za PPKŽ. Zdravnik tako ne krši Kodeksa, če reče kaj
rasističnega ali seksističnega, krši pa ga, če podvomi v upravičenost evtanazijskega
prohibicionizma. Ima poklicno združenje z monopolnim javnim pooblastilom v Sloveniji, da
podeljuje zdravniške licence, zakonito pravico, da imetje te licence člana pogojuje z
njegovim »pravilnim« odgovorom na etično dilemo, na katero sta z gledišča človekovih
pravic pravilna oba odgovora? Dobro bi bilo poznati odgovor Zagovornika načela enakosti in
Varuha človekovih pravic na to vprašanje. Čeprav ZZS nikogar ne preganja po tem členu,
svoje naredi že zavedanje članov, da takšen mnenjski delikt storilcu lahko prinese karierne
nevšečnosti. Tudi 80 članov senata MF, ki je podprlo stanovsko urejeno družbo, je čutilo ta
pritisk.
Zgodovinsko je korporatizem poraženi antagonist človekovih pravic. Poražen je bil v
francoski revoluciji, ko je Deklaracija pravic človeka in državljana razgnala starodobni režim
generalnih stanov, poražen je bil spet, ko je padel fašistični moderni korporatizem in tudi, ko
je implodiral politično vodeni samoupravni korporatizem v SFRJ. Vrhunec nasprotovanja
profesorjev liberalno demokratični ureditvi je dosežen, ko kot enega od proizvodnih stanov
omenja »upravnike države«. Ta trditev ni demokratska. Demokrati kot upravnike države
vidijo državljane, ljudstvo – včasih posredno preko predstavnikov, včasih neposredno. Če pa
z upravniki države mislijo le na predstavnike ljudstva, demokrati ugotovijo, da ti niso stan,
saj prihajajo iz vseh stanov in se menjujejo.
Vztrajanje profesorjev pri vzporednici med vrednotami nacizma in vrednotami ZPPKŽ
razgali njihovo porazno etiško raven: ne ponudijo temeljnih pojmovnih opredelitev in ne
ponudijo normativne etične analize evtanazije, brez katere ni etične teorije. Humanistični
zorni kot človekovih in pacientovih pravic je v Stališču zato odsoten. Vseeno postreže s
svarilom, da bo legalizacija PPKŽ sprožila drsenje v totalitarno družbo prisilnih usmrtitev. V
resnici je samo to svarilo izraz paternalističnega avtoritarizma zdravnikov, ki je nespoštljiv do
večinske volje ljudi, navsezadnje do volje njihovih pacientov.
Senat MF je pritrdil mnenju, ki proti tradiciji »uničevanja življenja /…/ ostro zavrača, da bi
okužili s tako miselnostjo študente in študentke medicine ter zdravnice in zdravnike.« Učitelji
MF tako sporočajo, da bodo študentom in zdravnikom (še naprej) preprečevali seznanjanje z
moralnimi razlogi za podporo PPKŽ in da bodo študente, naklonjene PPKŽ, obravnavali kot
kužne. Tako že obravnava nas, predlagatelje PPKŽ, saj smo s pomočjo naklonjenih medijev
menda »okužili vse prebivalce Slovenije«. »Lažni humanist« je po novem postal še kužen in
je stopil z dežja pod kap.
Soglasna podpora temu besedilu brez glasu proti 80-članskega zbora znanstvenikov pri
humanistu zbuja tesnobo. Senat MF danes očitno ne premore nobenega Šerka, ki bi dvignil
svoj glas zoper kršenje strokovnih in etičnih standardov. Evgenizem je bil pred 100 leti tik
pred tem, da postane uradna medicinska doktrina, evtanzijskemu prohibicionizmu, ki prav
tako nasprotuje človekovim pravicam kot evgenizem, pa je s Stališčem to uspelo. Danes
kakor pred stotimi leti gre za prednost volje pacienta glede njegovega trpljenja pred
zdravniškimi ocenami o njem. Tedaj je teptanje pacientove avtonomije vodilo v smrt, danes
vodi v širjenje kulture trpljenja. Besedo »trpljenje« boste v Stališču zaman iskali.
Nad tem stališčem profesorskega zbora MF bi se morala zamisliti tudi UL in širša družba.
Kako naj tamkajšnji profesorji študente učijo spoštovanja pacientove avtonomije, če je
očitno, da človekove pravice niso njihova intimna izbira? Kakšen je humanizem, ki
zapostavlja človekove pravice in stališče trpečega o njegovem trpljenju, če ne lažen?
Napačno korporativno prepričanje je, da je medicinska etika monopol zdravnikov. Je tudi od
državljanov-pacientov, ki njene določbe trpijo na sebi veliko usodneje kakor jih zdravniki.
Medicinska etika tudi ni del medicinske stroke. Etika, tudi medicinska, je disciplina
filozofije.
Igor Pribac,
soavtor ZPPKŽ
