“Moja mama je umirala v najhujših mukah in vsega se je zavedala do zadnjega trenutka. To je bila najhujša možna agonija, od katere si še po treh letih nisem opomogla. Dušila se je in me rotila, naj ji pomagam in olajšam trpljenje. Ker na koncu ni mogla govoriti, je iz nočne omarice vzela listek in s tresočo roko napisala – ‘Hočem umreti’. Prosila sem za pomirjevala, a so ji dali zdravila v otroških odmerkih,”
Meni, da je težava v sistemu, ki ne zagotavlja zadostne paliativne oskrbe.
Zdravnikov za njihovo postopanje nikakor ne krivi, ker tudi sama dela v zdravstvenem sistemu. Zaveda se, da pri nas ni možnosti evtanazije, a meni, da nihče ne bi smel dovoliti, da svoje zadnje dni preživi zadušen, v paniki ali v hudih bolečinah.”
Celoten prispevek je dostopen tukaj.
