“Iskreno podpiram sprejem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakaj? Tudi zato, ker ne bi rada tako trpela, kot je trpela moja mama. Izmučena od bolezni in življenja, ki je bilo daleč od tistega, ki ga je živela v dobrem in hudem, je nepokretna, v bolečinah čakala na smrt in me neštetokrat prosila, naj ji pomagam umreti. Še zdaj slišim njen glas: »Prinesi mi tableto!« A ji nisem mogla pomagati. Kot ji nisem mogla pomagati, da bi hodila in šla na vrt ali jedla dišeč kruh, ki ga je tako dobro spekla. Zato želim, da je odločitev o mojem življenju moja pravica.”
