“Zakon podpiram. Ljudje že dolgo uravnavamo svoja življenja tako, da posegamo v naravne procese. Že skoraj pol stoletja je, odkar je bil v Sloveniji sprejet zakon, ki omogoča odločati o starševstvu, vključno s prekinitvijo nosečnosti (ZZUUP, 1977). Gre za sprejeto družbeno odločitev o začetku življenja, ki se sooča s sorodnimi etičnimi dilemami, kakršne so naslovljene v odločitvah o koncu življenja. Nobena ni enostavna, in vendar je ena že uzakonjena. Iz večdesetletne prakse ni mogoče razbrati, da bi možnost odločanja o začetku življenja vodila v zlorabe. Tudi uzakonitev prostovoljne pomoči pri končanju življenja (v predlogu ZPPKŽ) ne prinaša zlorab sama po sebi, saj jih je mogoče preprečiti z varovalnimi ukrepi, zapisanimi v zakonu.
V evropskih državah, ki z zakonodajo omogočajo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (npr. Švica, Avstrija, Nizozemska), se je vzporedno z njeno uzakonitvijo izboljšala tudi paliativna oskrba. Dve od navedenih družb, švicarska in avstrijska, veljata za dokaj konservativni, in vendar sta se odločili za zakonito možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Prepričana sem, da zmanjšanje neznosnega trpljenja, s katerim se sooča opazno število ljudi, odtehta pomisleke, ki se porajajo v razpravi o zakonu. Natančno branje predlaganega akta omogoča strpno strokovno razpravo, brez kategoričega nasprotovanja, ki ga zaenkrat izražajo vrhovi zdravniških združenj.”
