“Lani se je moj prijatelj v tujini odločil, da ob trpljenju za mnogimi boleznimi in v precej visoki starosti konča svoje življenje. Pred tem je meni in manjši skupini drugih prijateljev poslal pismo s pomenljivim naslovom »Adijo«. Prijatelj je bil velik ljubitelj oper in kot pravi na začetku pisma, se mnoge opere končajo z napevom Adijo. Odločitev za slovo je pri prijatelju dolgo zorela; bila je popolnoma prisebna odločitev. V pismu prijatelj pravi, da si jemlje pravico umreti na svoj način, v trenutku, na način in v kraju, ki ga je sam izbral. Moj prijatelj je bil po poklicu zdravnik, ki se je pred svojo odločitvijo temeljito posvetoval glede možnih tretmajev svojih mnogovrstnih bolezni. Popolnoma se je zavedal, kakšne muke ga še lahko doletijo in zavestno se je odločil, da ne želi iti skozi trpljenje, ki se je jasno zarisovalo pred njegovimi očmi. V pismu hudomušno pravi, da ob njegovi odločitvi sploh ne gre za kakšno ljubezen do smrti, ker slednje prav nič ne občuduje. Tudi ne gre za to, da se on odvrača od življenja, ampak za to, da se življenje perfidno, grdo in grobo odvrača od njega.
Odločitev končati življenje je bila za mojega prijatelja suverena odločitev, ki jo povezuje z neodtuljivo pravico do svobode in kot zoperstavljanje pasivni, sporazumni smrti, ki jo velikokrat ljudje sprejemajo brez dvoma. Glede svojega življenja namreč imamo pravico reči: grem le tako daleč in ne dlje. Moj prijatelj je odšel v miru, brez tesnobe, na način, ki ga je sam izbral. Ob njegovi smrti sem žalovala – a sem jo popolnoma razumela. Ker želim, da bi imeli v Sloveniji možnost, da zakonsko uredimo pravico do dostojne smrti, podpiram predlagani novi zakon.”
Dr. Renata Salecl je redna profesorica in znanstvena svetnica, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Avtor fotografije: Miran Juršič
