“Življenje je sveto in vsak človek zase prav tako. Če ne bi imela posebne deklice, ki se je rodila s prognozo, da bo živela le mesec dni ali največ leto, se s paliativnim dokumentom ne bi srečala. Zaradi njega sem ob prihodu domov zadihala, saj sem vedela, da se lahko poslovi, ko bo njen čas prišel, obenem pa je nisem želela prepustiti životarjenju na aparaturah. Sofia je kvalitetno in mirno živela deset let. Na svoj zadnji dan je bila še v vrtcu, nato pa jo je epileptični napad, iz katerega se ni več zbudila, odpeljal na drugo stran. To je bil odhod po njeni meri. Polno življenje vse do zadnjega diha. In prav zaradi bivanja ob njej si želim, da bi bilo vsem nam omogočen tudi dostojen odhod takrat, ko te bolezensko stanje priklene na posteljo. Življenje je sveto, smrt bi morala biti prav tako.”
