“Zakonsko ureditev pomoči pri končanju življenja podpiram, ker je odločanje o koncu trpečega življenja avtonomna pravica trpečega človeka, pa tudi zaradi tega, ker sem se v svojem zasebnem in poklicnem življenju velikokrat soočila s trpečim umiranjem. Žal je v Sloveniji močno prisotno pokroviteljstvo zdravstvenih delavcev do pacientov, ki izhaja iz pomanjkljivega razumevanja avtonomije pacienta in s tem povezane njegove pravice do odločanja o lastni zdravstveni obravnavi. Zato moramo še veliko narediti, da so v zdravstveni obravnavi pacientov tudi etična in družbena vprašanja, ki potrebujejo družbeni konsenz in o njih ne morejo odločati le strokovnjaki s področja medicine. In pomoč pri končanju trpečega življenja je ena od takih tem.
Sem tudi podpornica paliativne oskrbe, vendar take, ki ima v vseh svojih izvedbenih fazah v skladu z 20. členom ZPacP pridobljeno informirano pisno soglasje pacienta k predlaganim medicinskim in drugim posegom, zlasti izpostavljam neobhodnost informiranega pisnega soglasja k kontinuirani paliativni sedaciji in vodenje nacionalnih evidenc v zvezi s tem. Močno verjamem, da državljani Slovenije zmoremo pomagati tistim, ki trpijo, na način da se sami odločijo o svojem koncu, brez zlorab.”
