Tip medijskega središča: Mediji o ZPPKŽ

“Moja mama je umirala v najhujših mukah in vsega se je zavedala do zadnjega trenutka. To je bila najhujša možna agonija, od katere si še po treh letih nisem opomogla. Dušila se je in me rotila, naj ji pomagam in olajšam trpljenje. Ker na koncu ni mogla govoriti, je iz nočne omarice vzela listek in s tresočo roko napisala – ‘Hočem umreti’. Prosila sem za pomirjevala, a so ji dali zdravila v otroških odmerkih,”

“Udeležence na shodu je nagovorila tudi zdravnica dr. Tina Bergant. Opozorila je na sporno sprejemanje zakona o evtanaziji in poudarila: “Žal mi je, da se morajo upokojenci boriti za svoje pravice. Zahtevamo, da vlada dela v korist državljank in državljanov.””

“Vse bolj očitno je, da se razprave v zvezi s PPKŽ vrtijo okrog zaščite posameznih zdravstvenih poklicev ali interesov verskih skupnosti. V razpravah ni mogoče zaslediti ničesar o pacientovem dostojanstvu, avtonomiji in njegovih pravicah v zvezi z zakonom o pacientovih pravicah (ZPP). Nenazadnje izsledki mednarodnih raziskav povedo, da je izguba dostojanstva eden od temeljnih razlogov, da se ljudje odločajo za PPKŽ.”

“To, kar zdravniki, kot kaže, stežka dojamejo, zlahka dojame več kot 70 odstotkov volivcev, ki po rezultatih več javnomnenjskih anket podpirajo takojšnjo uvedbo PPKŽ. Hočejo to pravico, čeprav paliativna oskrba ni optimalno razvita, in se pri tem ne bojijo ne pritiskov kapitala ne svojcev.“

“Razlogi za mojo podporo ideji, da bi kot družba morali urediti to vprašanje, so številni. Naj navedem le najpomembnejše.

Prvi zadeva dejstvo, da je bila moja mama celo svoje življenje medicinska sestra. Kar pomeni, da je bila iz praktičnih izkušenj seznanjena s procesom umiranja. S tem, kaj to je. S tem, kako ta proces poteka. S tem, kaj pomeni za umirajočega. In predvsem s tem, kako boleč in mukotrpen proces je to lahko. Ker je moja mama to vedela, je sprejela nekaj odločitev, ki jih je navdihovalo to vedenje.”

“Dosedanja razprava tistih zdravnikov, ki nasprotujejo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ni prinesla nobenega medicinskega razloga, ki bi utemeljeval koristnost trpljenja ob koncu življenja. Z besedo zdravniki bodo v nadaljevanju mišljeni ti zdravniki. Iz postopka izvedbe PPKŽ se skušajo izvzeti z mnenjem, da PPKŽ ni del medicine. Če bi bili dosledni v tem svojem stališču, bi o zakonu razpravljali kot vse druge državljanke in državljani in ne kot zdravniki.”

“V samem osrčju slovenske »razprave« je tako »sistemska« napaka: vprašanje prostovoljnega končanja življenja ni medicinsko vprašanje, saj gre za natančno tisti trenutek, ko medicina odpove, ko ne more več ne ozdraviti, ne zaustaviti bolezni, ne preprečiti fizičnega trpljenja in ne psihičnih muk ob neizbežni, a morda dolgotrajni, dostojanstva oropani poti na drugo stran.”

“Argumentacija z uporabo »reductio ad Hitlerum« je vsakič silno enostavna in čustvena izjemna nabita: nasprotniki evtanazije skušajo z asociacijami na nacizem skozi pretirano uporabo čustev in osebnih zgodb občinstvo prepričati, da je ideja evtanazije nevarna, ker jo je uporabil že nacistični vodja. Kdor pa je podoben Hitlerju, je kakopak vsega zaničevanja vreden.”

“Kot je v izjavi za medije dejala predsednica združenja Srebrna nit Anita Caruso, so v času zbiranja podpisov med 24. aprilom in 22. junijem od državljanov prejeli veliko podporo, saj si želijo, da bi DZ sprejel omenjeni zakon. Zakonski predlog, ki so ga vložili s 5513 podpisi volivk in volivcev, omogoča pomoč pri prostovoljnem končanju življenja v skrajni stiski posameznika ob koncu življenja, ko mu ne moreta pomagati niti medicina niti paliativna oskrba. Dejanska možnost zlorabe je po ocenah društva Srebrna nit, v okviru katerega je predlog zakona nastal, nična.”

“Po odstopu oziroma odstavitvi še enega, že 17. ministra za zdravje v samostojni Sloveniji, smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem razmer, zdravnikom in tudi nekdanjim ministrom Dušanom Kebrom. Brez dlake na jeziku je spregovoril o lomastenju po javnem zdravstvu, o tem, da smo z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja prišli z dežja pod kap, in o tem, kaj nas čaka, če v družbi ne bo radikalnega zasuka v razmišljanju o solidarnosti.”