Tip medijskega središča: Mediji o ZPPKŽ

“Sedanja zakonodaja po oceni Srebrne niti ne ureja situacije ob koncu življenja, ko nekateri ljudje umirajo trpeče in nedostojanstveno, ker jim ne moreta pomagati niti zdravila niti paliativna oskrba. Namen novega zakona tudi ni nadomestiti slabo delujočo paliativno oskrbo, temveč zakon razrešuje avtonomijo odločanja o življenju in smrti pri neozdravljivo bolni osebi. Paliativna oskrba in predlog zakona se tudi sicer ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, saj zakon spodbuja razvoj paliativne oskrbe in ni alternativa zanjo, pravijo.”

“Tudi zaradi kalvarije svoje nekdanje pacientke Alenke Čurin Janžekovič družinska zdravnica iz Ormoža Marta Tetičkovič Ranfl podpira pravico posameznika, da se odloči, kdaj in kako bo umrl.”

“Pet let od prvega osnutka so v Srebrni niti s konkretnim zakonskim predlogom ponovno začeli biti boj, ki bi neozdravljivo bolnim in trpečim dal pravico zaključiti življenje s pomočjo.”

“Trpeče umiranje se lahko zgodi prav vsakomur. In če se želite temu in životarjenju izogniti, je treba podpreti predlog zakona s podpisom na upravni enoti, da dobite pravico do avtonomnega odločanja o zaključku svojega življenja.”

“Če so vrsto let evtanazijo in/ali pomoč pri samomoru dopuščali le v peščici držav, se v zadnjih letih to začenja spreminjati. Vse več držav ljudem, ki trpijo zaradi neozdravljivih bolezni, omogoča, da dostojno odidejo, ko sami želijo. Nizozemski, Belgiji, Luksemburgu, Švici, Kolumbiji in nekaterim ameriškim zveznim državam so se v zadnjih letih pridružile tudi Kanada, Španija, Avstrija in Nova Zelandija, pomembni premiki so se zgodili tudi v Nemčiji. Ravno pred nekaj dnevi so zakon o pomoči pri končanju življenja sprejeli tudi poslanci na Portugalskem. Razpravo so spet odprli tudi v Združenem kraljestvu in Franciji. Prvi legalni samomor s pomočjo so lani zabeležili celo v Italiji.”

“Dddr. Pleterski je eden od “duhovnih vodij” gibanja za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v Sloveniji, to pa v prvi vrsti počne iz občutka dolžnosti do pokojnega očeta, zgodovinarja in akademika Janka Pleterskega. Njegovo pretresljivo pismo državnemu zboru, v katerem je s povsem opešanim vidom in sluhom prosil za zakonsko ureditev pomoči pri končanju življenja, je dalo pred petimi leti veter v jadra razpravi o uzakonitvi pomoči pri umiranju.”

“Veste, kaj je groza? Občutek olajšanja, ko tvoj bližnji po dveh mesecih muk končno umre,” je nedavno na Twitterju zapisal literarni urednik Aljoša Harlamov. Zapis se je nanašal na umiranje njegove mame zaradi raka in na njegovo podporo predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bi ljudem, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja neznosno trpijo in si želijo umreti, omogočil dostojanstven odhod.”

“Tatjana Kocijan je stara 90 let. Upokojena srednješolska profesorica geografije že dobrih pet let živi v domu starejših občanov na Bokalcah v Ljubljani. Glava ji deluje kot navita, spopada pa se z napredujočo Parkinsonovo boleznijo. Kavo pije po slamici, ker se ji roke preveč tresejo. Želi si možnost, da bi lahko končala svoje življenje.”

“S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter.”

“Prepričljiva večina, skoraj 58 odstotkov, je izrazila naklonjenost zamisli o uzakonjenju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, četrtina vprašanih je temu celo zelo naklonjena. Dobra petina tej možnosti nasprotuje, okoli 13 odstotkov respondentov ji je izrecno zelo nenaklonjenih. Še približno petina pa je neopredeljena.”