Diplomanti naših medicinskih fakultet v resnici ne izrečejo Hipokratove prisege in v njihovi dejanski prisegi ni vsebovan omenjeni stavek. Mladi zdravniki prisežejo ob preambuli slovenskega Kodeksa zdravniške etike, v kateri te povedi ni. Najdemo jo v prevodu izvirne Hipokratove prisege, zavrnitev pomoči pri samousmrtitvi pa zdravnikom predpiše 29. člen Zdravniškega etičnega kodeksa.
Nacionalni zdravniški etični kodeksi so rezultat vrste predelav 2400 let starega besedila. Te so bile potrebne, ker izvorna Hipokratova prisega zdravnike zavezuje k seksizmu in nepotizmu in tako neposredno nasprotuje enakosti ljudi in človekovim pravicam, na katerih slonijo moderne ustave. Nacionalni zdravniški kodeksi se med seboj pomembno razlikujejo. Nizozemski na primer se do sodelovanja zdravnika pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne opredeli in ne omenja zdravnikovega poslanstva ohranjanja življenja. Zato pa poudari zdravnikovo spoštovanje bolnikovih prepričanj. To zahtevo navede pred zahtevo, da zdravnik pacientu ne sme škoditi.
Številne zdravniške organizacije po svetu so se od ožjih hipokratskih zdravniških zavez pomembno odmaknile, ko so sprejele dopustnost izvajanja umetnih splavov, ki jih hipokratsko etično izročilo prepoveduje. Tega posega danes zvečine ne problematizirajo več.
Ne drži, da je trpljenje zadosten pogoj za priznavanje pravice do PPKŽ. Pacient ima pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zgolj pod pogojem, da je neznosno trpljenje odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja.
Pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tudi ni moč uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.
Paliativna oskrba in ZPPKŽ si ne nasprotujeta. Paliativna oskrba ne more zagotoviti zadostne odprave trpljenja v vseh primerih. Za takšne stiske je na voljo pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na PPKŽ lahko gledamo kot na poslednjo blažitev bolezenskega trpljenja.
Kjer je evtanazija uzakonjena, ne obstaja noben primer sodno dokazanega nezakonitega pritiska na odločitev pacienta za prostovoljno končanje življenja. Obstoječe študije kažejo, da se za prostovoljno končanje življenja odločajo zlasti izobraženi, dobro informirani, socialno dobro situirani ljudje in ne ljudje, ki bi bili ranljivi zaradi svojega ekonomskega ali socialnega položaja.
Kdor podpira Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), saj si želi zagotoviti možnost pomoči v skrajni stiski, življenja ne ljubi nič manj kakor oni, ki ZPPKŽ nasprotuje. Podpora pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je lahko porojena iz spoštovanja in ljubezni do življenja – mojega življenja, ki je moja pravica in o katerem odločam sam. Paternalistično vsiljevanje vrednotenj mojega življenja s strani zunanjih akterjev je kršitev mojega dostojanstva in nedopusten poseg v mojo osebno avtonomijo.
Ne. Tako pomoč je mogoče nasloniti tudi na obstoječi zakonski okvir. Evropsko sodišče za človekove pravice nedvoumno dopušča ureditve, ki omogočajo prostovoljno končanje življenja na podlagi svobodne odločitve posameznika. O zakonski podlagi odloča vsaka država sama zase. Slovenska ustava resda varuje nedotakljivost življenja, vendar ob izjemah in na način, ki posamezniku dovoljuje svobodno razpolaganje s svojim življenjem in zato samomor ni kazniv.
Slovenski Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) notranjo svobodo vsakega posameznika sprejme kot svojo prvo vrednoto. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je mogoče razumeti kot podrobno urejeno dopolnitev ZPacP tam, kjer ta pravi, da ima pacient pravico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo.
Nič od tega ne drži.
Slovenski Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) iz kroga upravičencev izključuje osebe z depresijo, ker je želja po smrti pri njih lahko bolezenski simptom. To bo zagotavljala obvezna udeležba psihiatra v postopku odločanja.
Pogoj za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je starost 18 let.
Stopnjo in vrsto bolezni pacienta bo ugotavljal najmanj en ustrezen strokovnjak.
ZPPKŽ ne zagotavlja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tistim, ki so se življenja preprosto naveličali.
Ne drži. ZPPKŽ izrecno v vsakemu trenutku dovoljuje sklicevanje na ugovor vesti vsem, ki bi lahko sodelovali v postopku pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Prav tako nikogar, ki se sklicuje na ugovor vesti, ne zavezuje k iskanju svojega namestnika.
Preglednost postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in veliko število sodelujočih – najmanj dva zdravnika, psihiater, petčlanska komisija, zdravstveni tim, svojci, notar – onemogočata sumljive okoliščine. V državah z zakonsko urejeno pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja še ni bilo sodno potrjene zlorabe, slovenski zakon pa zagotavlja še večjo zaščito pacientov z obvezno vključenostjo v postopek psihiatra in notarja ter komisijo, ki postopek spremlja.
Pridobivanje človeških organov v Sloveniji lahko poteka samo v skladu z Zakonom o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, ki je bil sprejet leta 2015. Postopek je zavarovan s sistemom sledljivosti, v katerem ne more noben organ »izginiti«, niti vanj ilegalno »vstopiti«. Napeljevanje k samomoru je kaznivo in bo kaznivo tudi po sprejetju ZPPKŽ.
Tudi pacienti, ki se odločijo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, imajo tako kot vsi drugi ljudje pravico darovati svoje organe in tako s pomočjo drugim osmisliti konec svojega življenja.
Večina pacientov, ki se po svetu odločajo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, je bolnikov z rakom, in njihovi organi niso primerni za transplantacijo.
Za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se zavzemajo vse starostne skupine. Ukvarjanje s tem, ali je med podporniki več starih ali mladih, le odvrača pozornost od izjemno visokih številk podpore, ki jo ta ideja uživa med ljudmi. Ta podpora v letih še narašča.
Po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje iz leta 2022 evtanazijo podpira 75 % mladih do 30 let in 67,8 % starejših od 60 let. Po lanskoletni anketi podjetja Ninamedia pa pomoč pri prostovoljnem končanju življenja podpira 79,5 % mladih do 30 let in 72,3 % starejših od 60 let.
Argument o nerazvitosti, nezrelosti ali nedoraslosti slovenske družbe za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je le na novo obrambno črto prestavljen argument o nezrelosti slovenske družbe za razpravljanje o tem vprašanju. S takimi pokroviteljskimi sodbami so nekateri doslej uspešno odlagali začetek razprave o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kako smo kot politična skupnost lahko nezreli za razpravo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in za njeno uzakonitev, če vse javnomnenjske ankete, opravljene na to temo, nedvoumno kažejo, da uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja uživa večinsko podporo ljudi? Zdi se, kot da nas hočejo nekateri paternalistično obsoditi na večno nedoletnost.
Pogosto se moralno vzporeja splav in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Socialistična federativna republika Jugoslavija je bila ena prvih držav na svetu, ki je v ustavo l. 1974 zapisala človekovo pravico, da svobodno odloča o rojstvih. Slovenija je tri leta kasneje odpravila vse ovire elektivnemu splavu. Kot skupnost zaradi tega nismo razpadli. Nasprotno, na ta dosežek je večina ponosna. Zakaj bi bilo za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja drugače?
Trditev, da je zagovarjanje evtanazije »lažni humanizem«, najdemo v Kodeksu medicinske deontologije SZZ, ki je veljal do leta 2016. Ta oznaka vsem zagovornikom pravice do prostovoljnega končanja življenja pripisuje moralno izprijenost. Kodeks je med letoma 1992 in 2016 od zdravnikov zahteval, da zagovornikom pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odrečejo dostojanstvo in dobre namene.
Zdi se, da se po tem kodeksu še vedno ravnajo vodje zdravniških združenj in zdravstvenih institucij, ki prirejajo posvete o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, na katere zagovornikov ureditve tega področja praviloma ne vabijo. Če pa se teh posvetov vseeno udeležimo, nam ne dajo besede. To je po urah čakanja doletelo trpečo Alenko Čurin Janžekovič l. 2022 na posvetu UKC Ljubljana.
Zmožnost odločati o sebi in zmožnost izvedbe samousmrtitve nista nujno premočrtno povezani. Vsekakor protokol Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) zahteva sposobnost odločanja o sebi vse do dogovora o kraju in času izvedbe samousmrtitve. Lahko pa se zgodi, da pacient za tem izgubi sposobnost odločati o sebi ali ni zmožen samousmrtitve, ker je npr. nezavesten. V tem primeru se upošteva njegovo voljo, ki jo je vnaprej podal v informirani odločitvi. Pacient se lahko vnaprej odloči, da se postopek PPKŽ ne izvede, ali pa se odloči, da se postopek PPKŽ izvede in se namesto pomoči pri samousmrtitvi izvede evtanazija.
Bilo bi nesočutno, če pacient, ki je vložil svoj zahtevek do PPKŽ, te pravice ne bi mogel uporabiti, ker mu njegove osebne okoliščine v odločilnem trenutku tega ne bi dovoljevale.
Paliativna oskrba je pomembna, ker večini lahko pomaga v času umiranja. Žal pa ni vsemogočna. Tudi kateri od tistih, ki ni sam, ki ga boli znosno in ni žejen, zaprosi za pomoč pri končanju življenja, ker mu paliativna oskrba ne more povrniti izgubljene avtonomije in prenehanja dejavnosti, ki so dodajale življenje njegovim dnevom.
Takemu lahko pomaga Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) pod pogojem, da izpolnjuje naslednje pogoje: doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja; je podal informirano odločitev za PPKŽ; je zahtevek za PPKŽ vložil na način, določen s tem zakonom. Pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.
Ne drži. Gre za t.i. vzročno zmoto, ki spada med tipične logične zmote. Vsebuje razmerje med dvema stvarema, pri čemer ene dejansko ni mogoče dokazati. ZPPKŽ daje pravico do svobodne odločitve o koncu življenja in ni propagandno sredstvo.
Najnovejša globalna študija (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9230443/) razmerja med pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) in samomorom je preverila dve hipotezi. Po prvi naj bi uvedba PPKŽ zmanjšala število samoiniciativnih smrti ali, tudi če se samoiniciativne smrti (samomori + samousmrtitve s PPKŽ) skupno povečajo, se bodo zmanjšali samomori brez pomoči, saj bodo ljudje bolj verjetno izbrali smrt v medicinsko podprtem okolju kot potencialno nasilno smrt zaradi samomora. Nasprotna hipoteza trdi, da bo tam, kjer je PPKŽ uzakonjena, družba s tem naredila za sprejemljivo namerno končanje lastnega življenja, kar je sporočilo, ki je v nasprotju s skupinami in kampanjami za preprečevanje samomorov.
Študija je ovrgla prvo hipotezo, saj je pokazala da razpoložjivost PPKŽ ni povezana z zmanjšanjem samomorov brez pomoči in da lahko povzroči povečanje samoiniciativnih smrti pri ženskah. Glede druge hipoteze se študija ni mogla izreči. Pregled kaže, da je bilo do danes malo kvantitativnih raziskav, ki bi preučevale to povezavo. Nujno je potrebnih več raziskav.
