O evtanaziji je bilo že veliko je bilo rečenega in napisanega – etičnega, verskega, filozofskega, medicinskega. Nimam kaj pomembnega dodati. Zato ne pišem kot psihiatrinja ali aktivistka nevladne organizacije, pišem kot človek, star 88 let, in kot državljanka Republike Slovenije.
Ko bi me vprašali, kaj si še želim ob koncu svojega življenja, bi odgovorila: čim manj trpljenja za ljudi. To pomeni več pravičnosti, socialne enakosti, manj nasilja, vojn … Za vse ljudi, tudi za moje vnuke. In za to si po svojih šibkih močeh tudi dejavno prizadevam.
Če pa bi me vprašali, kaj želim za sebe osebno, bi odgovorila: vednost, zavest, zagotovilo, da ne bom trpela pri umiranju, da lahko izberem čas svoje smrti – poslavljanja, kot temu danes pravimo – in če ne bom mogla tega izvesti sama, da mi bodo pri tem pomagali, mi to omogočili. Moramo, morali bi poskrbeti za boljšo paliativno oskrbo – besede, ponavljane desetletja ob razpravah o evtanaziji, mi ne bodo prav veliko pomagale pri mojem umiranju v trpljenju. Moja želja ni zgolj egoistična – želim to možnost za vse ljudi. Jaz pač imam 12.000 evrov prihrankov, s katerimi si lahko plačam pomoč pri umiranju v Švici. Velika večina ljudi nima tega denarja. Celo lahka smrt je privilegij tistih, ki imajo. A raje bi umrla na domači zemlji, v bližini mojih ljudi, družine. Želim si skrajšanja svojega trpljenja v umiranju tudi za vse tiste, ki me imajo radi in bi moje trpljenje povzročilo njihovo trpljenje.
Kar zadeva tveganje – sleherna novost, sleherno dogajanje predstavlja tveganje. Tvegam, ko stara in gibalno ovirana prečkam cesto. Nekoč se je veliko govorilo o etiki tveganja. Ta pogled je uporaben tudi za razmišljanje o evtanaziji. Države – Švica, Nizozemska, Španija – ki so sprejele tveganja evtanazije glede spoštovanja demokracije, človekovih pravic, tudi religije, v evropskem prostoru visoko kotirajo. Veljajo za države na pravi poti …
Nisem edina, ki bi jo pomirila vednost o možnosti pomoči pri prekinitvi življenja na lastno željo. Jaz ne želim, da za mene o tem odločajo strokovnjaki etike, medicine, verski misleci … Gre za moje trpljenje in za moje življenje. Želim, da mi je pomoč zagotovljena z zakonom. Mislim, da svoboda samoodločanja glede pomoči pri končanju lastnega življenja ob neodpravljivem trpljenju sodi med človekove pravice. Svetost življenja naj se ne spreminja v svetost trpljenja.
Anica Mikuš Kos
Pismo, ki je bilo najprej objavljeno v Dnevniku, objavljamo z dovoljenjem avtorice. Anica Mikuš Kos je doktorica medicine, pediatrinja in otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke mladostnike in starše v Ljubljani in že več kot 30 let predsednica Slovenske filantropije – Združenja za promocijo prostovoljstva.
