Novi predlog ZPPKŽ

Poslanski predlog zakona, januar 2025


Shrani PDF

PREDLOG

ZAKONA O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA (ZPPKŽ)

I.  UVOD

 

  1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA

Razprava o uzakonitvi pravice do pomoči družbe pri prostovoljnem končanju življenja posameznika je v pomembnem delu razprava o spoštovanju in varstvu človekovega dostojanstva in enakega upoštevanja enakih interesov vseh ljudi. Zaradi enakega upoštevanja interesov je tudi razprava o pravičnosti. Brez skrbi za enakost spoštovanja legitimnih interesov vseh ljudi ni mogoče uspešno trajno varovati njihovega dostojanstva in svobodno izbranega načina življenja, kakor to veleva humanizem človekovih pravic, ki so jedro pravne ureditve liberalno demokratičnih držav. Človekovo dostojanstvo izvira iz njegove notranje svobode – zavedanja vsakogar, da lahko avtonomno oblikuje in uveljavlja svoje ideale in prepričanja. Medsebojno spoštovanje, h kateremu smo se zavezali v liberalno demokratičnih družbah, je priznavanje moralne vrednosti tega notranjega sveta vsaki osebi tudi, kadar se ta njen svet močno razlikuje od našega in mu celo nasprotuje.

Pravica do končanja lastnega življenja je v tej luči integralen del pravice vsake osebe, da avtonomno vodi svoje življenje v skladu s svojimi ideali in prepričanji, del katerih je tudi ocena o lastnem zdravju in stopnji dostojanstva, ki mu jo zdravje, ko to začenja pešati, še pušča. V skladu z definicijo zdravja Svetovne zdravstvene organizacije, je ta ocena zdravja, trpljenja in ohranitve dostojanstva neizbrisno zaznamovana s subjektivnim pogledom nase vsakega posameznika – pogleda, ki ga ne more nadomestiti ali mu biti nadrejen noben zunanji pogled. Naklep dokončati lastno življenje je v določenih zdravstvenih okoliščinah zato lahko razumna odločitev, ki uresničuje njegove interese. Kot tako jo mora pripoznati tudi družba in se nanjo ustrezno odzvati.

Zlasti pogosto je odločitev končati svoje življenje razumna ob bolezenskem izteku življenja, ko človeka pestijo neznosno trpljenje, pešanje moči in turobni obeti. Nekatere osebe, ki se znajdejo v takšnih okoliščinah in se odločijo končati svoje življenje, včasih svoje odločitve niso sposobne udejanjiti brez pomoči drugih. V primerih, ko je končanje lastnega življenja lahko najbolj razumno, včasih nastopijo okoliščine, ko je pravica, da to naredimo, neuresničljiva kot negativna pravica, tj. brez pomoči drugega. Negativne pravice posamezne osebe so namreč tiste pravice, katerih udejanjanje je omogočeno že

s tem, da ga drugi pri tem ne ovirajo. Pozitivne pravice so tiste, katerih udejanjenje ni mogoče brez sodelovanja nekoga drugega. Republika Slovenija pravico do končanja lastnega življenja de facto že priznava s tem, ko pravno ne sankcionira samousmrtitve. S tem odreka soglasje tudi moralni in družbeni obsodbi samousmrtitve, ki bi se sklicevala na dolžnost ljudi, da živijo svoje življenje tudi, ko neznosno trpijo brez obetov, da bi to trpljenje kdaj prenehalo.

ZPPKŽ uzakonja pozitivno pravico vseh polnoletnih obvezno zavarovanih oseb v Republiki Sloveniji, ki neznosno trpijo in ne morejo upati na izboljšanje svojega zdravstvenega stanja, da pod določenimi pogoji zaprosijo družbo za pomoč pri izvedbi svoje odločitve. S priznavanjem pravice do pomoči pri samousmrtitvi družbo zavezuje, da takšno avtonomno odločitev oseb, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje, razume kot izraz njihovega interesa za ohranitev svojega dostojanstva in jim jo pomaga uresničiti.

Velika večina ljudi si želi lahke smrti in soglaša, da je to smrt, ki jo spremlja kar najmanj trpljenja. Ker je umiranje, ko ugašajo telesne in duševne zmožnosti, različnih oblik, so različne tudi možnosti, ki jih imajo ljudje na voljo, da uresničijo svoj interes do lahke smrti. ZPPKŽ prispeva k uresničevanju tega interesa v skupini tistih, ki jim potek bolezni ni naklonjen, in k izenačitvi njihovih možnosti, da uresničijo svoj interes do lahke smrti, s tistimi, ki so imeli v tem pogledu več sreče.

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP)11 Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS. notranjo svobodo vsakega posameznika sprejme kot svojo prvo vrednoto (»spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih in drugih osebnih prepričanj«, 1. alineja 3. člena ZPacP) in jo postavlja pred maksimiranje posameznikovega zdravja (»varstvo največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka« 3. alineja 3. člena ZPacP), ki se nanaša tudi na zunanje vrednotenje pacientovega blagostanja. V skladu s to opredelitvijo prednostne vrednote ZPacP pacientovo informirano presojo o lastnem dobrem v nadaljevanju jasno in konsistentno razume kot odločilno za izbiro usmeritve in posameznih ukrepov njegovega zdravljenja. Po ZPacP pacient daje soglasje k vsem posegom, ki ga zadevajo, s čimer zakon pripozna, da zdravniška strokovna presoja o tem, kakšno ravnanje je v danih okoliščinah najbolj v skladu z načelom varstva največje zdravstvene koristi za pacienta, ni zadnja in odločilna. Nad njo je praviloma pacientova presoja o lastnih koristih, saj se ta presoja opira tudi na njegovo oceno lastnega trpljenja, ki je za zunanjega opazovalca neizmerljivo. Zato ZPacP in Kodeks zdravniške etike (v nadaljevanju: Kodeks) omogočata pacientu, da odreče svoje soglasje poskusom podaljševanja življenja, ko to zanj postane neželeno podaljševanje zanj neznosnega trpljenja. Zdravnik lahko tudi sam na lastno pobudo preneha s poskusi podaljševanja življenja, kadar so zdravstveni ukrepi nekoristni ali pacientu v večje breme kot korist (27. člen Kodeksa). In tudi pacient ima pravico, da se sam odreče podaljševanju umiranja (26., 30., 34., 35. člen ZPacP). Zgradba vrednot in razlogov ZPacP, ki varstvo človekovega dostojanstva vidi v varstvu in omogočanju njegove samoodločbe, pacientu tako daje pravico do zahteve po opustitvi vsakršnih kurativnih terapevtskih posegov. To zahtevo lahko izrazi tudi v obliki pravno veljavne vnaprejšnje volje za čas, ko sam ne bo več sposoben odločanja.

Pacientovo zahtevo po prekinitvi kurativnih ukrepov je zato mogoče primerjati z zahtevo po pomoči pri samousmrtitvi. Obe sta samostojni, informirani in pretehtani odločitvi pacienta o njegovem življenju; obe imata za cilj zmanjšanje trpljenja oz. lahko smrt; obe naslavljata zdravstveno osebje, naj odstopi od »najvišje zapovedi« zdravnikov, ki je

»ohranjanje in obnavljanje zdravja« (Kodeks, Uvod) in svoje ravnanje uskladi s pacientovo zahtevo po lajšanju trpljenja. Seznanitev s pacientovo zahtevo, njeno sprejetje in posledična vzdržnost od terapevtskega delovanja, ki je naravnano na podaljševanje pacientovega življenja, so dejavni prispevki zdravstvenega osebja k uresničevanju pacientove volje in so izraz pripoznavanja njegove prednostne pravice, da kroji lastno življenje v skladu z lastnimi vrednotami in prepričanji, pred zahtevo zdravniške etike, ki zapoveduje prizadevanje za ohranjanje pacientovega življenja. Prizadevanje za podaljševanje življenja navkljub izrecnemu nasprotovanju pacienta, je z zakonsko ureditvijo, ki daje prednost načelu osebne avtonomije pred imperativom ohranjanja zdravja, prepoznano kot nehumano.

ZPPKŽ odpravlja tri neželene pomanjkljivosti ZPacP v omogočanju uveljavljanja pacientove avtonomije. Prva pomanjkljivost je, da ZPacP omejuje varstvo pacientove avtonomije na možnost opustitve zdravljenja, ne dovoljuje pa drugih oblik pomoči pri končanju življenja, ki bi paciente, ki neznosno trpijo in tega ne marajo, izenačila s tistimi,

ki ne trpijo ter s tistimi, ki so s svojim trpljenjem sprijaznjeni in si pomoči nikakor ne želijo. Brez pomoči drugih ZPacP ohranja trpeče paciente, ki želijo končati svoje trpeče življenje, v slabšem položaju in sili tiste med njimi, ki zmorejo za svojo smrt poskrbeti sami, v različne oblike nehumane, včasih celo protipravne usmrtitve. Druga pomanjkljivost, ki jo odpravlja ZPPKŽ, je v tem, da pacientu obeta pomoč, ki učinkoviteje zmanjšuje njegovo trpljenje, kakor jo samo prenehanje zdravljenja, saj je to še vedno povezano z možnostjo nepotrebnega dodatnega trpljenja. Tretja neželena pomanjkljivost ZPacP je, da ne zagotavlja varstva pred paliativno sedacijo na način, da pacient poda pisno soglasje za paliativno sedacijo, ko o tem še lahko odloča.

Seveda uveljavitev ZPPKŽ pacientu in zdravstvenemu osebju v ničemer ne preprečuje ali ovira odločitve za ukinitev aktivnega zdravljenja. Prav tako ZPPKŽ v ničemer ne izključuje in ne ovira nobene druge zdravstveno-terapevtske možnosti, ki se pacientu in lečečemu zdravniku kaže kot razumna. Med njimi velja posebej omeniti paliativno oskrbo, s katero pravica do družbene pomoči pri končanju življenja nikakor ne konkurira, temveč jo dopolnjuje. Ne le da odločitev za končanje življenja ne izključuje odločitve za paliativno oskrbo, lahko je njeno sklepno dejanje.

Sedanja pravna prepoved pomoči pri samousmrtitvi, ko gre za neznosno trpečo osebo brez upanja na spremembo na bolje in z željo, da svojemu življenju stori konec, čeprav tega sama ne more storiti zaradi svojega zdravstvenega stanja, se lahko približuje ideji mučenja trpečega in nečloveškega ravnanja z njim, kar je sicer prepovedano z 18. členom Ustave RS. Enako sedanja prepoved pomoči nasprotuje polni uveljavitvi pravice do preprečevanja in lajšanja trpljenja (9. alineja 5. člena ZPacP). Ta pravica je absolutna, kar pomeni, da pravice do preprečevanja trpljenja ni dopustno omejiti iz nobenega razloga, tudi ne izhajajoč iz humanističnega pojmovanja, ki kot osnovno vrednoto razglaša nedotakljivost življenja. Jasen je tudi prvi odstavek 39. člena ZPacP: “[p]acient ima pravico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo.” ZPPKŽ pacientu, pri katerem so bili neuspešno uporabljeni vsi ukrepi, ki so na voljo stroki za odpravo ali največjo možnost ublažitev bolečin in drugega trpljenja, ponuja skrajen ukrep, ki bo to trpljenje prekinil.

ZPPKŽ odpravlja nedoslednosti sedanjih zakonskih ureditev ter prispeva k večji enakosti možnosti doseganja lahke smrti in uresničevanja različnih življenjskih idealov. Tisti, ki danes umirajo neznosno trpeče, nimajo enake možnosti, da uresničijo svoj interes za lahko smrt, kakor so ga uresničili nekateri, ki jim je bilo trpljenje ob smrti večinoma ali v celoti prihranjeno. Prav tako neznosno trpeči umirajoči, ki si želijo lahke smrti, glede možnosti uresničevanja svojih vrednot zdaj niso v enakem položaju kakor tisti, katerim življenjski nazor ali versko prepričanje nalaga prizadevanje za ohranjanje njihovega življenja tudi, ko je to neločljivo povezano s hudim trpljenjem in turobnimi obeti. ZPPKŽ bo prvi skupini omogočil, da bo dosledneje uveljavila svoje vrednote tudi ob koncu življenja, ne da bi drugi skupini krnil možnosti življenja v skladu z njenimi življenjskimi prepričanji in načrti ter bo drugo skupino ščitil pred neželenimi postopki paliativne sedacije.

Zakon omogoča skrajšanje trpečega umiranja tistim pacientom, ki si tega neomajno želijo, in hkrati daje potrebna varnostna jamstva vsem, ki menijo, da lahko dodelitev pravice do PPKŽ ogrozi možnosti uresničevanja njihovih življenjskih prepričanj in načrtov. Poleg varnostnih mehanizmov, vgrajenih v sam postopek uveljavitve zahteve za PPKŽ, in nadzornih mehanizmov, ki spremljajo in analizirajo družbeno uveljavljanje te pravice, lahko tisti, ki vedo, da si takšne pomoči ne glede na stopnjo trpljenja, ki jih v življenju lahko še doleti, ne bodo nikoli zaželeli, nenazadnje izrazijo svojo vnaprejšnjo voljo, s katero se tako zavarujejo pred morebitno možnostjo, da bi jim kdo s postopkom paliativne sedacije proti njihovi volji skrajšal njihovo življenje.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadnjih dvajsetih letih sprejelo več odločitev o prostovoljnem končanju življenja, vezanih predvsem na (ne)izdajo učinkovine, ki povzroči smrt. V zadevi Haas proti Švici2Zadeva št. 31322/07 z dne 20. januarja 2011. iz leta 2011, v kateri je pritožnik zatrjeval, da bi država bolnim posameznikom, ki želijo storiti samomor, morala omogočiti pridobitev učinkovine, ki povzroči smrt, brez recepta, sodišče npr. ni ugotovilo, da bi Švica kršila 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki ureja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Vendar pa to, glede na pritožnikov zahtevek, niti ni presenetljivo. Sodišče pri tem, pomembno, ni oporekalo pritožnikovi pravici do dostojne in varne smrti, še več, izkazalo je jasno razumevanje za pritožnikovo odločitev, ampak je le ugotovilo, da pridobitev učinkovine na podlagi recepta, izdanega po medicinski presoji primera, po eni strani spoštuje svobodno voljo posameznika in po drugi strani zadosti zahtevam varovanja javnega zdravja in varnosti ter preprečevanja zlorab. Ob tem je ugotovilo, da države Sveta Evrope pri urejanju pravic, vezanih na (prostovoljno) končanje življenja, uživajo široko polje proste presoje. Tako je npr. v zadevi Koch proti Nemčiji3Zadeva št. 497/09 z dne 19. julija 2012. iz leta 2012, v kateri je pritožnica spodbijala odločitev, s katero ji je trpljenju za tetraplegijo navkljub bila zavrnjena pridobitev učinkovine, sodišče ugotovilo, da ni pristojno odločati o njenih materialnih, vsebinskih vprašanjih. Na ravni držav Sveta Evrope namreč ni vzpostavljeno soglasje o tem, ali dopustiti različne oblike t. i. pomoči pri samousmrtitvi. Vendar pa je v zadevi ugotovilo kršitev postopkovnih pravic, vezanih na 8. člen EKČP, saj je nemško sodišče zadevo zavrglo brez vsebinske presoje primera.

Iz obeh omenjenih odločitev ESČP lahko izpeljemo dva pomembna sklepa. Prvič, države Sveta Evrope pri urejanju pravic, vezanih na prostovoljno končanje življenja, uživajo široko polje proste presoje. V odsotnosti prevladujočega konsenza, je presoja ESČP v tej materiji zato zadržana. Vendar pa lahko kršitev 8. člena EKČP (ali drugih, povezanih členov) nastopi tudi v primeru, ko se pristojni organi o (ne)izpolnjevanju pogojev v konkretnih primerih vsebinsko ne izrečejo oziroma, širše, ne zagotavljajo ustreznega pravnega okvira za uresničevanje sicer uzakonjene pravice (glej nadaljevanje). Podobno razlogovanje o polju proste presoje npr. izhaja iz zadeve Lambert in drugi proti Franciji iz leta 2015,4Zadeva št. 46043/14 z dne 5. junija 2015. in sicer v zvezi s prekinitvijo zdravstvene oskrbe, ki pacienta ohranja pri življenju (angl. life-sustaining treatment).

Ugotovimo lahko, da uzakonitev pravice do PPKŽ ne bi bila v neskladju z EKČP, saj, kot že zapisano, nacionalni zakonodajalci glede urejanja pravic, vezanih na (prostovoljno) končanje življenja (t. i. end of life decisions), uživajo široko polje proste presoje. Tako lahko pravica izbrati čas in način smrti, predvsem takrat, kadar je zaradi preprečevanja zlorab podkrepljena z medicinsko presojo, predstavlja sestavni del pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP in s tem sovpada z varovanjem posameznikove zasebne avtonomije. Sodišče, ki pri presoji zadev sicer nastopa zadržano, tako nedvoumno dopušča ureditve, ki omogočajo prostovoljno končanje življenja na podlagi svobodne odločitve posameznika. Drugače: ureditev PPKŽ, ki sodi v široko polje proste presoje zakonodajalca, je ob upoštevanju ustreznih postopkovnih in drugih jamstev v skladu z mednarodnim pravom človekovih pravic. V zadevi Gross proti Švici5Zadeva št. 6781/10 z dne 14. maja 2013. Odločitev je leta 2014 sicer razveljavila sodba Velikega senata, a ne iz vsebinskih razlogov, ampak zato, ker pritožnica v zadevi ni navajala resničnih dejstev (da je pridobila ustrezen recept za izdajo učinkovine, ki povzroči smrt) in ker je poleg tega poskrbela, da resnična dejstva niso in ne bodo razkrita, s čimer bi postopek pred ESČP tekel naprej (samousmrtitev je uspešno izvedla 11. novembra 2011). Glej Zadevo št. 67810/10 z dne 30. septembra 2014. je ESČP celo dopustilo primere, ko bi države Sveta Evrope pravice do prostovoljnega končanja življenja omogočale osebam, ki niso terminalno bolne. V zadevi je sodišče sicer ugotovilo procesno kršitev 8. člena EKČP, saj švicarsko pravo ni bilo jasno in predvidljivo glede (ne)dodelitve učinkovine, ki povzroči smrt, osebam, ki bi želele prostovoljno končati življenje, čeprav niso bolne, a se je vnovič vzdržalo presoje materialnih vidikov zadeve. Odločitev o (ne)zagotavljanju tovrstne pravice namreč vnovič pade v široko polje proste presoje zakonodajalca, na podlagi česar pa je moč skleniti, da celo od obstoja terminalne bolezni neodvisna pravica do prostovoljne smrti, ne bi bila v neskladju z EKČP.

Javna razprava o PKŽ je bila v Sloveniji dolgo časa tabuizirana, veljala je za neprimerno. Ko sta leta 2018 Alenka Čurin Janžekovič in Janko Pleterski od države javno zahtevala zase in za druge PPKŽ, je bil tabu razklenjen tudi za najširšo javnost. Čez nekaj mesecev sta vodstvi Slovenskega zdravniškega društva (SZD) in Zdravniške zbornice Slovenije sprejeli skupno izjavo, “da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru.” Začetno utemeljevanje nasprotovanja pomoči pri PKŽ se je v Sloveniji opiralo na prepričanje, da je poslanstvo zdravnikov ohranjanje človeških življenj, na strah pred zlorabami in pred poslabšanjem odnosa družbe do starih, bolnih in onemoglih ter na ponujanje paliativne oskrbe kot ustreznega nadomestila pomoči pri PKŽ. Odtlej razpravljanje o pomoči pri PKŽ v Sloveniji poteka kontinuirano, posebej pa se je z oglašanjem različnih organizacij zdravnikov in zdravstvenih delavcev razmahnilo po oktobru 2021, ko je bil dan v javno razpravo osnutek ZPPKŽ. Izkazalo se je, da v državah, ki že imajo uzakonjeno PPKŽ, ni zlorab, prav tako ne obstaja nobena sociološka študija, ki bi na preverljiv način dokazala zdrs družbenega odnosa do starih, bolnih in onemoglih. Oba neutemeljena strahova še naprej gojijo spletišča različnih pro-life organizacij. Razpravljanje zunaj kroga omenjenih vodstev zdravniških organizacij je pokazalo, da obstajajo številni zdravniki, ki svoje poslanstvo vidijo drugače, ne v brezmejnem prizadevanju ohranjanja človeških življenj, ampak v pomoči pacientom. Takšno držo izražajo še posebej zdravniki, ki so v vsakdanjem stiku s trpečimi in umirajočimi. ZPPKŽ podpirajo tudi medicinske sestre.

Zadnje zatočišče nasprotovanja PPKŽ je zavlačevanje odločitve z izgovorom, da kot družba potrebujemo o tem poglobljeno razpravo. Pri tem zanemarja dejstvo, da taka razprava poteka že več let, da so bili podani argumenti za in proti, ocenjena njihova teža, da ni novih argumentov ter je zato napočil čas odločitve.

Javna razprava pa je pokazala še nekaj, česar se nismo dovolj zavedali. Vemo, da ukinitev nepotrebnega zdravljenja, kot način, ki pospeši pacientovo smrt, omogoča že naš ZPacP. Nismo pa bili pozorni na to, da v okviru paliativne oskrbe v praksi obstaja tudi kontinuirana paliativna sedacija. To je aktivno vbrizgavanje preparata, ki pri pacientu povzroči nezavedno stanje, ki se lahko konča z njegovo smrtjo. Pri tem ni javnih podatkov o številu takih smrti, o tem, ali so bili pacienti informirani o posegu in njegovih posledicah, prav tako ne, ali so dali za poseg svoje soglasje. Kaj doživlja pacient v nezavednem stanju, vemo npr. iz prvoosebne izpovedi pacienta, ki je preživel 40-dnevno komo.6Dr. Borut Stražišar, Smrt po izbiri – ali odrešitev po želji. Dnevnik 28. 7. 2022, str. 11. To so bili najhujši trenutki njegovega življenja. Paliativna oskrba zato ne more biti nadomestilo pomoči pri PKŽ, velja obratno, pomoč pri PKŽ je humano dopolnilo paliativni oskrbi, ko ta ne more več primerno lajšati predsmrtnih tegob.

  1. junija 2024 je v Republiki Sloveniji potekal posvetovalni referendum, na katerem je bilo postavljeno vprašanje: “Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?” Prepričljiva večina 54,89% volivk in volivcev je glasovala za sprejem takega zakona. Poslanke in poslanci, ki se zavedajo, kakšno odgovornost imajo v predstavniški demokraciji do volje svojih volivk in volivcev, zato vlagajo v zakonodajni postopek pričujoči predlog ZPPKŽ.

2.  CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZPPKŽ

 

2.1  Cilji

Cilji ZPPKŽ so:

  • okrepiti varstvo osebnega dostojanstva in avtonomije ob koncu življenja;
  • prispevati k izenačitvi možnosti, da ljudje različnih nazorov in prepričanj do zadnjega živijo v skladu z njimi;
  • omogočiti pomoč pri skrajšanju trpečega umiranja tistim pacientom, ki so sposobni odločanja o sebi in ki so to pomoč vztrajno zahtevali;
  • določiti materialne in formalne pogoje uresničevanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja na način, da bodo omogočali pacientovo odločitev o času in načinu lastne smrti;
  • določiti ustrezna postopkovna in druga jamstva ter nadzorne mehanizme, s katerimi se preprečuje zlorabo pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

2.2  Načela

Najpomembnejša načela, na katere se sklicuje ZPPKŽ, so:

Spoštovanje osebne avtonomije: varstvo najširše možne individualne avtonomije, ki je skladna z enako avtonomijo drugih, zagotavlja možnost, da vsakdo kar najbolj sam odloča o sebi. Odločanje o zdravstvenih posegih in drugih ukrepih, povezanih s skrbjo za zdravje, je del tega območja varstva. ZPPKŽ izhaja iz teh premis in uzakonja pravico do nekaterih oblik družbene pomoči tistim pacientom, ki neznosno trpijo in so trdno odločeni končati svoje življenje. Ker gre za odločitev o nepovratnem dejanju, ZPPKŽ temeljito preveri sposobnost odločanja prosilca, pristnost, trdnost in prostovoljnost njegove odločitve. Del pacientove samoodločbe je tudi, da lahko kadarkoli odstopi od uveljavljanja svoje pravice do PPKŽ. ZPPKŽ spoštuje tudi dostojanstvo in osebno avtonomijo vseh drugih udeležencev v postopku uveljavljanja pravic iz ZPPKŽ in jim zagotavlja, da lahko v vseh fazah postopka uveljavljajo ugovor vesti in se iz njega izločijo.

Načelo pravičnosti: v okviru prava človekovih pravic načelo pravičnosti zahteva tankočutno tehtanje med pomembnostjo različnih pravic oziroma interesov, katerih uresničevanje te pravice omogočajo. Mnoštvo pravic in njihovo interferiranje ima pogosto za posledico zmanjševanje obsega ene pravice, ko dodajamo ali povečujemo obseg druge pravice (npr. svoboda proti varnosti). Uveljavljanje pozitivnih pravic resda uvaja dolžnosti tistih, ki uveljavljanje teh pravic zagotavljajo s svojimi storitvami, vendar ZPPKŽ varuje tudi samoodločbo slednjih. Pravičnost terja varstvo najširše možne individualne avtonomije, ki je trajno združljiva z enakim obsegom avtonomije drugih. Zato je npr. pravično povečati možnosti samoodločbe tistih, ki so zaradi svojih naravnih ali socialnih osebnih okoliščin hudo prikrajšani pri uresničevanju življenjskih ciljev in vrednot. Ljudem, ki jih je doletelo hudo trpljenje zaradi neozdravljive bolezni in si ga želijo čim prej prekiniti s pomočjo pri končanju življenja, ZPPKŽ širi pomoč pri končanju življenja. To naredi, ne da bi s tem krnil varnost in avtonomijo tistih, ki si takšne pomoči zaradi svojih življenjskih idealov in vrednot nikakor ne želijo. ZPPKŽ slednjim ne zagotavlja samo tega varstva, temveč jim zagotavlja tudi varstvo pred uporabo kontinuirane paliativne sedacije s terminalnim učinkom, kakršnega jim sedanja zakonska ureditev ne nudi. Finančna vsaj nevtralnost uveljavljanja ZPPKŽ v primerjavi z alternativnimi možnostmi zagotavlja, da njegovo izvajanje finančno niti dolgoročno in posredno ne prizadene interesov tistih, ki potrebujejo in želijo drugačno medicinsko obravnavo.

Načelo največje zdravstvene koristi: je zelo pomembno etično načelo v medicini in pomembno uravnava izbire zdravstvenih ukrepov, ki jih pacientu predlagajo in zagovarjajo zdravniki. V ZPPKŽ ga zastopajo vsi medicinski strokovnjaki, ki so vključeni v zdravljenje pacienta in postopke presoje njegove prošnje za PPKŽ. Ker pa je koncept zdravstvene koristi konec koncev odvisen od opredelitve zdravja, le-to pa je neizvedljivo določeno s subjektivno razsežnostjo samodoživljanja, ki je lahko zaznamovano z občutenjem neznosnega trpljenja brez obetov, da bi kdaj popustilo, veljavnost tega načela ni nadrejena načelu spoštovanja osebne avtonomije. Zdravnik ga uveljavlja s svojimi predlogi kurativnih ali paliativnih ukrepov, ki pa so lahko za pacienta iz različnih razlogov nesprejemljivi.

Načelo enakosti interesov: enakost ljudi je eno osnovnih etičnih načel naše civilizacije in element ideala pravičnosti, ni pa dejstvena trditev. To načelo najbolje uveljavljamo, če

ga razumemo kot zahtevo po enakem upoštevanju primerljivih interesov ljudi, ki so združljivi z ustavnimi vrednotami in določbami. V tem okviru moramo v ravnanjih, ukrepih in institucijah pripisati enako težo primerljivim interesom vseh, ne glede na njihova različna etična prepričanja in v enaki meri omogočati njihovo uresničevanje, ko tega ne omejujejo enake možnosti drugega. Odstopanja od te norme so lahko oblike nelegitimne diskriminacije. V situaciji trpečega umiranja so zdaj neupravičeno diskriminirani tisti bolniki, ki želijo svoje trpeče umiranje čim bolj skrajšati, a tega zaradi svojih osebnih okoliščin ne zmorejo storiti sami, zakonodaja pa drugim prepoveduje, da bi jim pri tem pomagali. ZPPKŽ popravlja to pravno stanje, ki s stališča enakega upoštevanja enakih interesov enakih ljudi, predstavlja neupravičeno neenako obravnavo.

Spoštovanje osebnosti in dostojanstva: načelo spoštovanja pacientove osebnosti zagotavlja, da interesi in odločitve pacienta ne bodo zapostavljeni zaradi njihove drugačnosti ali manjšinskosti. Pri uveljavljanju pravice do PPKŽ je zato potrebno spoštovati pacientova moralna, kulturna, verska, filozofska in druga osebna prepričanja, predvsem prepričanja v zvezi z lastnim telesom, duševnostjo, zdravjem in smrtjo. Pobuda za uveljavitev PPKŽ mora izhajati iz pacienta. Nihče ne sme biti socialno ali kako drugače zaznamovan zaradi svojega zdravstvenega stanja in vzrokov, posledic ter okoliščin tega stanja ali zdravstvene obravnave, ki jo je bil zaradi tega deležen – to velja tudi za njegovo odločitev, da uveljavi pravico do PPKŽ, ali da odstopa od uveljavljanja te pravice. Poleg pacientove osebnosti in dostojanstva PPKŽ varuje tudi dostojanstvo zdravstvenega osebja in drugih deležnikov v postopku nudenja PPKŽ.

2.3  Poglavitne rešitve

PPKŽ je pravica, ki jo Republika Slovenija v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe zagotavlja polnoletnim osebam, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali so njeni državljani in so vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji. Zaradi občutljivosti področja pravnega urejanja, podobno kot npr. dejavnosti pridobivanja in presaditve človeških organov, dejavnosti preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki ter dejavnosti nujne medicinske pomoči (glej 38. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti7ZZDej, Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US, 73/19, 82/20, 152/20 – ZZUOOP, 203/20 – ZIUPOPDVE, 112/21 – ZNUPZ, 196/21 – ZDOsk, 100/22 – ZNUZSZS, 132/22 – odl. US, 141/22 – ZNUNBZ, 14/23 – odl. US, 84/23 – ZDOsk-1, 102/24 – ZZKZ in 112/24 – ZDIUZDZ.), zdravstvene storitve ni mogoče izvajati zunaj okvirov javne zdravstvene službe. Izvajalci ZPPKŽ so lahko bodisi javni zavodi bodisi koncesionarji, vključeni v mrežo izvajalcev javne zdravstvene dejavnosti. Zaradi občutljivosti področja pravnega urejanja je pravica navkljub navezni okoliščini lastnosti zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju pridržana, kot omenjeno, slovenskim državljanom in stalnim prebivalcem.

Pravico do PPKŽ ima pacient, ki doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja in je podal informirano odločitev za PPKŽ po postopku, ki ga določa zakon o PPKŽ, ter s tem zahteval oziroma podal vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ. Trpljenje je določeno subjektivno, a je strokovno preverljivo. Zunanji opazovalci svojo presojo o obstoju trpljenja opirajo na indikacije, kot sta npr. terminalna bolezen, bolezensko stanje, pri katerem po medicinski presoji nadaljnja zdravstvena obravnava ne more spremeniti neugodnega razvoja, nepovratno zmanjševanje telesne ali duševne zmogljivosti in druga stanja, ki jih je mogoče objektivno presojati. Predlog zakona ne omogoča pomoči v primeru t.i. utrujenosti od življenja.

Postopek od prijave PPKŽ do njene izvedbe je sestavljen tako, da brez napak in zlorabe omogoča dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt, ki temelji na samostojni, svobodni odločitvi pacienta. Pacient lahko kadarkoli odstopi od uveljavljanja PPKŽ ali zavrne njeno izvedbo. Vsi pogovori s pacientom, tudi z zdravstvenimi delavci ter pacientovimi družinskimi člani, so namenjeni tudi ugotavljanju, ali je pacientova volja neodvisna od pritiskov okolja.

PPKŽ pomeni podporo pacientu, da si sam vnese učinkovino za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja v telo (t. i. samousmrtitev).

Varnost pred zlorabami zagotavlja Komisija Republike Slovenije za PPKŽ (Komisija za PPKŽ). Ta sodeluje pri številnih postopkovnih dejanjih uveljavljanja pravice do PPKŽ, o pravici odloča v primeru nasprotujočih si strokovnih mnenj. Kadar so si strokovna mnenja enotna, po preverjanju zakonitosti postopka ugodi pravici do PPKŽ ter izdela zaključno poročilo o izvedenem postopku PPKŽ. Če zavrne pravico do PPKŽ, je možno sodno varstvo pred sodiščem, ki odloča v socialnih sporih, saj gre pri PPKŽ za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako ima pacient pravico ponovno vložiti zahtevek za PPKŽ, če se mu je tudi po oceni lečečega zdravnika povečalo trpljenje ali če je prej nesposoben pacient postal sposoben odločanja o sebi.

Potem ko komisija ugodi pravici do PPKŽ, pobudo za izvedbo poda lečečemu zdravniku pacient. Čas med ugoditvijo in pobudo za izvedbo ni omejen.

Zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec lahko sodelovanje pri PPKŽ odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti (t. i. ugovor vesti). Enako seveda velja tudi za lekarniške strokovne delavce. Ti sicer po 21.a členu Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD-1; Uradni list RS, št. 85/16, 77/17, 73/19, 186/21 in 112/24) ugovora vesti ne smejo uveljavljati, a le v primerih, ko pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja. Ker gre pri izdajanju učinkovin za PPKŽ in podpornih zdravil, predpisanih ob učinkovini za PPKŽ, z namenom izvedbe postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, za snovi ali kombinacije teh, ki jih ni moč enačiti z zdravili v smislu 5. člena Zakona o zdravilih (ZZdr-2; Uradni list RS, št. 17/14, 66/19 in 102/24 – ZZKZ) ali drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, je seveda v tovrstnih primerih ugovor lekarniških strokovnih delavcev možen

oziroma dopusten. Ker pa predlog zakona uvaja nov termin podpornih zdravil, katerega definicija je v okviru določb predloga zakona, ki predstavljajo korpus sprememb in dopolnitev drugih zakonov, med njimi tudi določb ZLD-1, se ugovor vesti že upoštevajoč temeljno načelo jasnosti in določnosti zakonodaje posebej ureja tudi v tem zakonu, tj. v novem drugem odstavku 21.a člena ZLD-1.

3.  OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

PPKŽ je zdravstvena pravica, ki jo v celoti krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Na oceno stroškov in prihrankov PPKŽ vpliva število pacientov, za katere se pričakuje, da bodo izbrali poseg, učinek posega na pričakovano življenjsko dobo in stroški zdravstvenega varstva, povezani z zdravstvenim varstvom ob koncu življenja. Pri vsaki novi zdravstveni storitvi je potrebno poleg stroškov, ki jih prinaša ta storitev, oceniti tudi stroške, ki bi jih isto pacientovo stanje predstavljalo za zdravstveni sistem, če bi pacienta obravnavali po dotedanjih metodah. Nikakor ni nujno, da so nove metode in storitve vselej dražje od starejših. Dnevna kirurgija na primer izrazito poceni kirurške postopke, ki so se dotlej opravljali med večdnevno hospitalizacijo. Cepljenje zmanjša stroške ne le zdravstvenega varstva, temveč tudi številnih drugih resorjev. Novih zdravstvenih storitev in metod ne uvajamo zaradi varčevanja, temveč v dobro pacientu; res pa je, da ob novih storitvah tehtamo razmerje med koristjo in stroški. Manjši stroški se kažejo v večjem ostanku sredstev v javni zdravstveni blagajni in se uporabijo za druge paciente in storitve. Pri ocenjevanju finančnih posledic uvedbe PPKŽ se je potrebno odločno upreti morebitnim očitkom, da gre za varčevanje na račun pacientov.

3.1  Ocena stroška PPKŽ

PPKŽ predstavlja novo storitev, za katero bo ustrezno strokovno telo v okviru Zdravstvenega sveta pripravilo protokol (klinično pot za PPKŽ). Po vzoru, ki ga ZZZS uporablja pri plačevanju večine bolnišničnih storitev (skupine podobnih primerov, SPP) bo na podlagi natančno opredeljenega protokola izračunan strošek PPKŽ, ki bo podlaga za ceno PPKŽ. Z ozirom na dejstvo, da že zakon jasno opisuje postopek in logistiko izvedbe PPKŽ z izjemo potrebne opreme in vrste učinkovin, je mogoče oceniti, da bo strošek

PPKŽ med najnižjimi na seznamu več kot 700 SPP, ki jih plačuje ZZZS. Strošek strokovnega sodelavca komisije, predvidoma strošek Ministrstva za zdravje, predstavlja 25 % FTE svetovalca na ministrstvu.

Stroški dela:

  • lečeči zdravnik in sodelavci 11 ur;
  • neodvisni lečeči zdravnik 3 ure;
  • psihiater 6 ur;
  • neobvezni drugi posvetovalni zdravniki (povprečje) 3 ure;
  • delo članov Delovne skupine 5

Skupaj stroški dela: 1.087,8 EUR (28 ur x 38,85 EUR)

Stroški učinkovin:

  • infuzijska raztopina,
  • antiemetik,
  • natrijev pentobarbital,
  • drugi zdravstveni

Skupaj učinkovine (ocena): 455,00 EUR

Skupaj: 1.542,25 EUR

Stroški notarja: nova storitev, stroške bo določila Notarska zbornica Slovenije oziroma

Ministrstvo za pravosodje.

3.2  Ocena zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja brez PPKŽ

Zdravstveni stroški v zadnjem letu življenja se v primerjavi s stroški prejšnjega življenjskega obdobja povečajo za več desetkrat. Študija v kanadski provinci je pokazala, da se več kot 20 % stroškov zdravstvenega varstva porabi za bolnike v šestih mesecih pred smrtjo, čeprav predstavljajo le 1 % prebivalstva8. Tudi v teh mesecih se stroški

8 Menec V, Lix L, Steinbach C, et al. Patterns of health care use and cost at the end of life. Winnipeg: Manitoba Centre for Health Policy; 2004.

povečujejo s približevanjem časa smrti. Če ostanemo samo pri zadnjem mesecu, so to stroški za paliativno oskrbo.

Okvirna cena dneva paliativne nege: 100–150 EUR

Skupaj (30 dni): 3.000–4.500 EUR

Primerjava stroškov

Primerjava zdravstvenih stroškov PPKŽ in zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja pokaže nekajkrat manjše stroške v primeru PPKŽ. Tudi v primeru, da so prihranki precenjeni in stroški PPKŽ podcenjeni, lahko varno zaključimo, da bo izvajanje PPKŽ stroškovno vsaj nevtralno. Zagotavljanje PPKŽ ne bo povzročilo dodatnega finančnega bremena za zdravstveni sistem.

Če ob tem skušamo oceniti, koliko ljudem letno bo PPKŽ odobrena in se naslonimo na podatke iz Nizozemske, pri čemer upoštevamo samo samousmrtitve, potem lahko v Sloveniji pričakujemo 33 takih ljudi vsako leto. V Sloveniji opravijo zdravniki 14 milijonov pregledov letno, skupaj z drugimi storitvami pa je število še znatno večje. Ker so trenutni stroški za zdravstveno oskrbo 5 milijard EUR, potem je jasno, da obravnava 33 ljudi ob koncu njihovega življenja nima pomembnega oziroma upoštevnega vpliva na celoto stroškov zdravstvenega proračuna.

4.     NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET

 

Posebna sredstva v državnem proračunu za izvajanje zakona niso potrebna.

5.    PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVU EU IN PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH

 

5.1  Prilagojenost ureditve pravnemu redu Evropske unije

Vsebina, ki jo ureja ta predlog zakona, ni predmet usklajevanja s pravom EU.

5.2  Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Vse več je držav, ki dopuščajo oziroma ki so legalizirale pomoč pri samousmrtitvi. Pomoč pri samousmrtitvi se v Švici, s pomočjo tako imenovanih „Right to die“ organizacij (v nadaljevanju: RTDO) in s pomočjo zdravnikov, ki predpisujejo učinkovine, ki povzročijo smrt, izvaja že vse od začetka 80-ih let prejšnjega stoletja. Taka ureditev je uveljavljena tudi v nekaterih državah ZDA in sicer v Oregonu od leta 1994, v Washingtonu in Montani od leta 2009 ter v Vermontu od leta 2013 . V Kaliforniji in Koloradu je bila pomoč pri samousmrtitvi legalizirana leta 2016, v Washingtonu D.C. leta 2017, na Havajih 2018, v Maine in New Jersey 2019, v Novi Mehiki 2021. Nizozemska je prva država znotraj EU, ki je najprej de facto, na podlagi odločitev, sprejetih v sodnih primerih med leti 1984 in 2002, nato pa še z zakonom iz leta 2002 legalizirala evtanazijo in pomoč pri samousmrtitvi s pomočjo zdravnikov. Nizozemski zakonski pravni ureditvi sta leta 2002 in leta 2009 sledili Belgija in Luksemburg. Kolumbija je evtanazijo legalizirala 2014. Kanada je evtanazijo in pomoč pri samousmrtitvi legalizirala 2016, avstralska zvezna država Viktorija 2017, zvezna država Zahodna Avstralija 2019, Španija 2021. V Novi Zelandiji je zakon pričel veljati novembra 2021, v Avstriji 1. januarja 2022, na Portugalskem 2023.

5.2.1  Nizozemska

Prekinitev življenja na prošnjo in pomoč pri samousmrtitvi sta na Nizozemskem kaznivi. Vendar nizozemski Zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samousmrtitvi (v nadaljevanju: ZPŽ) v strogo določenih okoliščinah zdravnikom zagotavlja varstvo pred kaznovanjem.

Zdravnik. Zdravnik ima pravico do ugovora vesti in ni dolžan ustreči prošnji. Zdravnik

mora:

  1. biti prepričan, da je pacientova zahteva prostovoljna in dobro pretehtana;
  2. biti prepričan, da je pacientovo trpljenje neznosno, brez izgledov za izboljšanje;
  3. obvestiti pacienta o njegovem zdravstvenem stanju in njegovem nadaljnjem razvoju;
  4. biti skupaj s pacientom prepričan, da za stanje, v katerem se nahaja, ni drugih

razumnih rešitev;

  1. posvetovati se z vsaj še enim drugim neodvisnim zdravnikom, ki je pacienta pregledal in podal pisno mnenje glede zahtev za dolžno skrb, navedenih v točkah a) do d);
  2. življenje prekiniti ali nuditi pomoč pri samousmrtitvi z dolžno skrbnostjo;
  3. primer končanja življenja notificirati občinskemu

Pogoja pod točko a) in b) sta vsebinske narave, drugi so postopkovni.

ZPŽ določa koncept neznosnega trpljenja kot enega izmed pogojev za zakonito izvedbo prekinitve življenja, vendar pa tega pojma ne definira. Zdravstvene strokovne smernice neznosno trpljenje opredeljujejo kot subjektivno kategorijo. Trpljenje doživlja posameznik, zato lahko posledice presoja le posameznik sam, subjektivno. Pacientova trditev, da neznosno trpi, je podvržena še objektivnemu kriteriju kar pomeni, da mora biti trpljenje prepoznavno in razumljivo “povprečnemu” zdravniku. Podana je prikrita, vendar jasna zahteva, da mora trpljenje vsebovati zdravstveno dimenzijo. Na Nizozemskem evtanazija in pomoč pri samousmrtitvi nista dopustni zaradi t. i. utrujenosti od življenja.

Ključno je vprašanje, ali pacient neznosno trpi. Če trpi, je zdravnik dolžan aktivno lajšati trpljenje. Pri tem ni pomembno, ali ima trpljenje somatski ali nesomatski izvor. Ravno tako ni nujno, da bi bila bolezen resna ali življenjsko ogrožajoča; evtanazijo je mogoče izvesti tudi v primerih bolezni oziroma bolezenskih stanj, ki sicer ne privedejo do smrti pacienta kot na primer paraplegije ali tetraplegije. Tudi življenje, ki ga zaznamuje skupek geriatričnih težav, lahko pacient doživlja kot življenje brez pomena. Taka eksistenca lahko za pacienta predstavlja neznosno trpljenje brez možnosti za izboljšanje, čeprav nobeden izmed posameznih težav ni življenjsko ogrožajoča. Pacientovo stanje je brez možnosti za izboljšanje takrat, ko obstoji prevladujoče medicinsko-strokovno mnenje, da bolezen ali bolezensko stanje, ki povzroča pacientovo trpljenje, ni ozdravljiva ali vsaj delno ozdravljiva, ali če bolezenskih simptomov ni mogoče ublažiti do te mere, da pacient ne bi več neznosno trpel. Zahteva brez možnosti za izboljšanje pomeni dolžnost zdravnika, da s pacientom proučita vse alternativne možnosti, vendar pa ta dolžnost še ne pomeni, da se mora pacient podvreči vsakemu ponujenemu zdravljenju. Pacient, ki trpi zaradi trpljenja somatskega izvora, lahko zavrne vsakršno zdravljenje, ne da bi bil s tem izgubil pravico zaprositi za evtanazijo, če je taka odločitev v danih okoliščinah razumljiva.

Nizozemska pravna ureditev zahteva, da je pacientova zavrnitev zdravstvene oskrbe razumna, kar je odvisno od subjektivnih in objektivnih okoliščin konkretnega primera. Zavrnitev zdravstvene oskrbe je razumna npr. v primeru, ko pacient zavrne novo vrsto zdravljenja raka, če se je že prej neuspešno zdravil in si želi smrti v domačem okolju. Ni pa odločitev razumna v primerih, ko npr. pacient zavrne zdravljenje z inzulinom.

Starost: prošnjo za evtanazijo ali pomoč pri samousmrtitvi lahko brez kakršnih koli omejitev poda oseba, ki je stara 18 ali več let in je sposobna odločanja o sebi. ZPŽ mladoletnikom, starim med 16 in do 18 let, priznava sposobnost, da samostojno oblikujejo prošnjo za pomoč pri končanju življenja. Čeprav je nujno, da v postopku sodelujejo tudi pacientovi starši oziroma njegovi skrbniki, njihova privolitev ni potrebna. Prošnjo za evtanazijo oziroma za pomoč pri samousmrtitvi pa lahko podajo tudi osebe, ki so stare med 12 in do 16 let, vendar pod pogojem, da s tako prošnjo soglašajo tudi starši oziroma skrbniki mladoletnika. Brez njihove privolitve se evtanazija oziroma pomoč pri samousmrtitvi ne izvede. Prekinitev življenja otrok, ki še niso stari 12 let, je po ZPŽ protipravna in pomeni kaznivo dejanje uboja, vendar se na Nizozemskem tudi ta oblika končanja življenja, pod določenimi pogoji, dopustno izvaja. Zaradi protipravnosti ravnanja se to presoja po pravilih skrajne sile.

Sposobnost odločanja: prošnja za končanje življenja mora biti »notranje« prostovoljna, kar pomeni, da mora biti pacient sposoben, da prosto oblikuje svoje želje in da na podlagi teh želja oblikuje prošnjo za končanje življenja (sposobnost odločanja o sebi). Psihiatrični bolniki in bolniki, pri katerih se pojavlja pešanje kognitivnih sposobnosti (npr. pri demencah) niso a priori nesposobni odločanja o sebi in imajo pravico, da podajo prošnjo za pomoč za končanje življenja, vendar je potrebno njihovo prošnjo presojati z vso skrbnostjo in s pomočjo tretjega zdravnika – specialista s konkretnega področja.

Če psihiatrični pacienti zavrnejo zdravstveno oskrbo, ki jim ponuja »razumno možnost uspeha v razumnem časovnem obdobju«, njihova pravica, da zaprosijo za zdravnikovo pomoč pri končanju življenja ugasne. V takem primeru je namreč skrajna sila za pomoč pri samousmrtitvi izključena. Poleg tega velja, da se v primeru neznosnega trpljenja, ki ima nesomatski izvor, izvaja samo pomoč pri samousmrtitvi, ne pa tudi evtanazija, čeprav za navedeno prakso ni zakonske osnove.

Veljavnost prošnje: pacient mora podati veljavno prošnjo za končanje življenja.

Izpolnjeni morajo biti naslednji pogoji:

  1. prošnjo mora izrecno in jasno podati oseba, na katero se nanaša izvedba evtanazije oziroma pomoči pri samousmrtitvi;
  2. prošnja mora biti prostovoljna in ne sme biti posledica nedopustnega zunanjega pritiska ali vplivov ne glede na to, ali so ti pritiski realni ali so izmišljeni s strani pacienta;
  3. prošnja mora biti dobro premišljena, pravočasna, podana na podlagi tehtanja in utemeljena na podlagi dlje časa trajajoče želje po smrti;
  4. ustno podana prošnja naj bo zapisana oziroma zabeležena na drug način, zakon pa veljavnost priznava tudi predhodni pisni prošnji. V primeru, da je podana predhodna pisna prošnja in v primerih, da je pacient sposoben odločati o sebi, je potrebno prošnjo pred samo izvedbo evtanazije ponoviti, razen v izjemnih primerih nenadnega poslabšanja zdravja.

Želja po smrti mora biti izražena večkrat v daljšem časovnem obdobju in ne sme biti posledica trenutne depresije ali trenutne bolečine. Možno je podati tudi prošnjo brez daljšega prehodnega obdobja, vendar gre pri tem za izjemne primere nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Po drugi strani pa naj med prošnjo in izvršitvijo ne bi preteklo daljše časovno obdobje.

Sistem nadzora: nad postopki evtanazije oziroma pomoči pri samousmrtitvi temelji na predhodni in naknadni kontroli. Predhodno kontrolo predstavlja zahteva po posvetovanju z neodvisnim zdravnikom. Naknadna kontrola se začne s poročanjem zdravnikov. Zdravnik, ki je evtanazijo opravil, je dolžan poročati kot o nenaravni smrti in o tem obvestiti lokalnega patologa s pisnim poročilom. Pisnemu poročilu odgovornega zdravnika se priloži poročilo neodvisnega zdravnika. Iz poročil mora biti razvidno izpolnjevanje oz. neizpolnjevanje zahtev dolžne skrbnosti. Patolog opravi pregled umrlega ter presodi, ali je bila evtanazija oziroma pomoč pri samousmrtitvi izvedena v skladu z zakonom, pri čemer mora predvsem ugotoviti, ali je bila podana pacientova prošnja za končanje življenja, ugotoviti vzrok smrti, preveriti, katera izmed učinkovin, ki povzročijo smrt, in v

kakšni količini je bila uporabljena ter preveriti ustreznost in popolnost obrazca s priloženim poročilom. Svoje ugotovitve nato v obravnavo odstopi pristojnemu regijskemu odboru.

Naknadni nadzor nad izvrševanjem evtanazije in pomoči pri samousmrtitvi temelji na

sistemu treh organov:

  1. nazor s strani regijskega odbora;
  2. nadzor s strani organov pregona;
  3. nadzor s strani disciplinskih

Osrednjo vlogo pri nadzoru izvajanja evtanazije in pomoči pri samousmrtitvi imajo regijski odbori, ki sprejemajo končne odločitve glede izpolnjevanja zahtev dolžne skrbnosti. Regijski odbor vodi pravnik, člana sta zdravnik in etik. Imenuje jih ministrstvo za zdravje in pravosodje za 4 leta in so lahko ponovno imenovani še za 4 leta. Če regijski odbor ugotovi, da je bila evtanazija opravljena skladno z zahtevami po dolžni skrbnosti, se postopek nadzora oz. celoten postopek evtanazije zaključi na tej stopnji. Tudi v primeru, da je bilo ugotovljeno, da zdravnik ni izpolnil zahtev po dolžni skrbnosti, lahko regijski odbor ravnanje zdravnika označi kot častno, kar pomeni predlog, da naj organi pregona, ki bodo sicer primer obravnavali, kazenski pregon opustijo.

Državni tožilci prejmejo v obravnavo le tiste primere, glede katerih je regijski odbor odločil, da niso v skladu z zahtevami dolžne skrbnosti, oziroma pri katerih regijski odbori niso pristojni (npr. ko ni bilo prošnje umrlega). Disciplinski organi imajo podobno funkcijo kot v Sloveniji.

Regijski odbori objavijo vsakoletno poročilo o svoji dejavnosti in primerih ter ga pošljejo ministrstvu za zdravje in pravosodje, to pa ga pošlje v parlament s svojimi komentarji. Vse našteto zagotavlja javni nadzor.

5.2.2  Belgija in Luksemburg

Podobni ureditvi kot na Nizozemskem veljata tudi v Belgiji in Luksemburgu. Belgijski

zakon ne vključuje pomoči pri samousmrtitvi.

5.2.3  Španija

 

  1. marca 2021 je bil v Španiji objavljen zakon, ki ureja možnost pomoči pri končanju življenja (nadalje: ZPKŽ). To pomoč obravnava kot pravico vsake osebe, ki izpolnjuje ZPKŽ določa postopek, ki ga je treba upoštevati, in jamstva, da odločitev o koncu življenja nastopi povsem svobodno, samostojno in informirano, torej zaščitena pred pritiski vseh vrst, ki bi lahko izvirali iz neugodnega socialnega, gospodarskega ali družinskega okolja ali celo pred prenagljeno lastno odločitvijo.

Pogoji, ki jih zakon določa, so naslednji:

  • oseba mora imeti špansko državljanstvo ali zakonito prebivališče v Španiji ali potrdilo o registraciji, ki dokazuje čas, preživet na španskem ozemlju, daljši od dvanajst mesecev;
  • biti mora polnoletna;
  • času vložitve prošnje mora biti sposobna odločati o sebi;
  • pisno mora biti informirana o svojem zdravstvenem stanju ter o zdravstvenih

možnostih, ki so ji na voljo, vključno z dostopom do celovite paliativne oskrbe;

  • prostovoljno mora podati dve prošnji v pisni obliki ali na drugačen način, ki omogoča evidenco, in ki nista rezultat kakršnegakoli zunanjega pritiska, med njima pa mora miniti vsaj 15 dni (to razdobje lahko lečeči zdravnik skrajša, če presodi, da bi se stanje pacientu tako poslabšalo, da bi izgubil sposobnost informirane privolitve);
  • oseba trpi zaradi resne in neozdravljive bolezni ali zaradi resnega, kroničnega stanja onesposobljenosti, kar potrdi lečeči zdravnik;
  • preden dobi pomoč za končanje življenja, mora podati informirano

Postopek in nadzor: za pravilen potek postopka sprotno skrbi posebna regionalna nadzorna komisija (nadalje: NK), ki tudi sprejema odločitve o odobritvi pomoči. Postopek se začne z vlogo za pomoč pri končanju življenja. V primeru, da oseba ne more več odločati o sebi, je pa predhodno pravno veljavno izrazila svojo voljo in imenovala zastopnika, bo postopek prav tako stekel. Če pacient ni imenoval zastopnika, ki bi lahko predložil predhodno izraženo voljo, lahko postopek sproži lečeči zdravnik, ki s tem dobi dostop do dokumentacije o predhodni volji. Prosilec lahko svojo prošnjo kadarkoli prekliče,

prav tako lahko zahteva preložitev odobrene izvedbe. Lečeči zdravnik lahko prošnjo po pomoči zavrne, kar mora pisno utemeljiti. Pacient se lahko na zavrnitev pritoži pri NK. Po prejemu prve prošnje za pomoč pri umiranju lečeči zdravnik informira pacienta o zdravstveni diagnozi, o terapevtskih možnostih in o pričakovanih rezultatih ter o možni paliativni oskrbi, pri čemer se prepriča, da pacient razume posredovane informacije in vpraša pacienta, ali želi nadaljevati s postopkom. Lečeči zdravnik nato pridobi mnenje posvetovalnega zdravnika. Če ta ne da pozitivnega poročila, se pacient lahko pritoži na NK. Ko NK prejme poročilo lečečega zdravnika, predsednik NK imenuje dva člana in pravnika, da preverijo ali so izpolnjeni pogoji za pomoč pri smrti. Če so imenovani nesoglasni, brez njih odloča cela NK. Če NK prošnjo zavrne, se pacient lahko pritoži na upravno sodišče. Če je poročilo pozitivno, se postopek nadaljuje. Pacient obvesti lečečega zdravnika o načinu in času izvedbe pomoči. Lahko se odloča med neposrednim vnosom snovi, ki povzroči smrt, s strani pristojnega zdravstvenega delavca in med pomočjo pri samousmrtitvi. Po končanju postopka lečeči zdravnik poroča NK na dveh predpisanih obrazcih. Zdravstveni delavci, ki so neposredno vključeni v zagotavljanje pomoči za umirajoče, lahko uveljavijo svojo pravico do ugovora vesti. To je individualna odločitev ter mora biti vnaprej in pisno sporočena. NK ima najmanj sedem članov, v njej so zdravstveno osebje in pravniki. V Španiji je več NK, imenujejo jih ustrezne avtonomne skupnosti oziroma ministrstvo za zdravje. NK razsoja v vseh primerih neenotnih mnenj in o pritožbah pacientov. Po izvedbi pomoči preverja, ali je bila izvedena v skladu z zakonom. Skrbi za priročnik dobre prakse in njegove izboljšave. Pripravi in objavi letno poročilo o uporabi zakona.

5.2.4  Švica

Švicarski model, ki se nanaša samo na pomoč pri samousmrtitvi, ne temelji na enotnem zakonu, temveč na treh pravnih delih, ki se med seboj sestavljajo in dopolnjujejo. Ti trije deli so:

  • čl. švicarskega kazenskega zakonika (ŠKZ), ki implicira samousmrtiteljevo

sposobnost razsojanja;

  • notranja navodila organizacij za pomoč pri samousmrtitvi (t. Right to die organizacij

oziroma organizacij za pomoč pri samousmrtitvi – RTDO);

  • zakonodaja s področja zdravil in psihotropnih snovi ter medicinske strokovne

smernice.

Zato da je uporaba 115. člena ŠKZ sploh mogoča, mora biti oseba, ki si želi samousmrtitev, sposobna razsojanja, kar pomeni, da mora biti sposobna presoditi pomen in posledice svojega ravnanja, usmerjenega v končanje življenja. V primeru mladoletnih oseb, zlasti starejših mladoletnikov med 15. in 18. letom starosti, je zato ključno vprašanje, ali so te osebe sposobne sprejemati samostojne odločitve o svojem življenju in tudi razumeti posledice, ki jih bo povzročila samousmrtitev. Glede na navedeno lahko tudi mladoletnik, ki je sposoben razumeti pomen dejanja samousmrtitve in njegove posledice, poda veljavno prošnjo za pomoč pri samousmrtitvi. Posameznik, ki si želi končati življenje, mora svojo odločitev sprejeti svobodno. Samousmrtitev mora biti izpolnitev svobodne, razumske odločitve, predstavljati mora samoodgovorno samopoškodbo. Nujni pogoj za obravnavo določenega dejanja po določilih 115. člena ŠKZ je ta, da sam akt končanja življenja izvede posameznik sam. Čeprav zakonodajalec ob sprejemanju ŠKZ očitno ni zasledoval, niti predvidel tovrstnega razvoja izvrševanja pomoči ob koncu življenja, pa je opisana pravna ureditev pomoči pri samousmrtitvi po 115. členu ŠKZ omogočila razvoj tako imenovanih RTDO. Navedene organizacije nudijo pomoč pri samousmrtitvi iz nesebičnih namenov, zaradi česar se njihova pomoč ne šteje kot kaznivo dejanje.

Da se pomoč pri samousmrtitvi lahko izvede s pomočjo RTDO in ob sodelovanju zdravnikov, morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve po dolžni skrbnosti in sicer:

  • da je oseba sposobna razsojanja – polnoletne in mladoletne, ki so sposobne razumeti pomen in posledice svojih ravnanj po in 19. členu švicarskega civilnega zakonika;
  • da trpljenje izvira iz določenega zdravstvenega stanja, da je torej posledica terminalne bolezni, nepopravljive hibe ali neznosne bolečine brez možnosti za izboljšanje, vključno z invalidnostjo;
  • da je odločitev za končanje življenja svobodna, trajna in dobro premišljena, kar implicira tudi, da so bile pacientu predstavljene in na njegovo željo tudi uporabljene, alternativne možnosti;
  • da je oseba sposobna samostojnega ravnanja (minimalnega telesnega gibanja).

Posameznik se mora o končanju svojega življenja odločiti sam, brez zunanjih in notranjih pritiskov. Odločitev posameznika za končanje življenja temelji na njegovem individualnem, subjektivnem pogledu ter vrednostnih predstavah o življenju in smrti, kvaliteti življenja, bolezni, trpljenju, možnih alternativah ter o posledicah svoje odločitve. Posameznik sam presodi svoj položaj, samo on lahko oceni, ali je tako življenje zanj še sprejemljivo ali ne.

Švica pomoč pri končanju življenja dopušča tudi v primerih, če pacient zavrne kakršnokoli obliko zdravljenja, ne glede na to ali je bila zavrnitev razumna ali ne. Enako je pomoč pri končanju življenja dopustna tudi, če neznosno trpljenje povzročajo bolezni, ki same po sebi ne povzročijo smrti, vendar pa hudo prizadenejo obolelo osebo.

Želja osebe za končanje svojega življenja mora biti konstantna. Željo po smrti je mogoče šteti kot pravno zavezujočo le pod pogojem, da je dokončna, trajna in da je bila sprejeta na podlagi presoje širše življenjske situacije. Preprečiti je potrebno, da bi se sprejele hipne odločitve, ki so posledica trenutne težke življenjske situacije.

Organizacija za pomoč pri samousmrtitvi: organizacije za pomoč pri samousmrtitvi zahtevajo, da je oseba, ki prosi za končanje življenja, njihov član. V primeru, da je prošnja člana oziroma pacienta popolna, se primer dodeli dvema asistentoma, ki preverita, ali oseba, ki si želi končati življenje tudi dejansko izpolnjuje zgoraj navedene pogoje. Za delo asistenta se posebne izobrazbe ne zahteva, kljub temu pa so največkrat izbrane medicinske sestre, sociologi in psihologi. Izbrane osebe so deležne posebnega izobraževanja s področja pomoči pri samousmrtitvi, ki obsega vprašanja glede svetovanja prosilcem, tehničnih vprašanj, postopkov in politike organizacije ipd. Posebej jih usposobijo za ocenjevanje sposobnosti razsojanja prosilca.

Asistenti za pomoč pri samousmrtitvi in zdravniki so osebi, ki si želi končati življenje, dolžni predstaviti vse možne alternative, zlasti alternativne možnosti zdravstvene oziroma

paliativne oskrbe, oblike socialne asistence in t. i. terminalno sedacijo. Odločitev o končanju življenja se namreč v širšem smislu šteje v okvir odločitev o privolitvi v zdravstveno oskrbo, zato se zanjo zahteva informirana privolitev. V primeru, da se pacient za alternativne možnosti odloči, mu je potrebno izvedbo teh možnosti tudi zagotoviti. Osebe, ki si želijo končati življenje, pa lahko alternativne možnosti, neodvisno od njihove učinkovitosti, zavrnejo. Prošnjo pacienta in izpolnjevanje pogojev za pomoč pri samousmrtitvi dodatno samostojno presojajo še zdravniki v okviru vsaj dveh osebnih zdravstvenih pregledov pacienta. Zdravniki so glede izpolnjevanja pogojev za končanje življenja dolžni pridobiti še mnenje neodvisne osebe, za katero pa ni nujno, da je zdravnik. Običajno se oprejo na predhodno mnenje RTDO. V primeru, da so vsi pogoji izpolnjeni, zdravnik predpiše recept za pridobitev učinkovine, ki povzroči smrt.

Nadzor: pomoč pri samousmrtitvi s pomočjo RTDO spada med t.i. »nenaravne smrti«, zaradi česar je potrebno smrt posameznika ustrezno preiskati, skladno z določili 253. člena švicarskega zakona o kazenskem postopku. Namen preiskave je ugotoviti, ali obstajajo elementi kaznivega dejanja, oziroma ali obstojijo znaki morebitnih drugih kaznivih dejanj. Če se ugotovi, da pomoč pri samousmrtitvi ni bila nudena iz sebičnih namenov in da ni podanih znakov storitve drugih kaznivih dejanj, se primer zaključi s policijskim poročilom, v katerem se potrdi, da je šlo za dovoljeno pomoč pri samousmrtitvi.

5.2.5  Kanada

Na podlagi primera Carter proti Kanadi je bil dne 17. 6. 2016 sprejet Zakon C–14, s katerim je Kanada legalizirala t. i. medicinsko pomoč pri končanju življenja (nadalje: MPKŽ). Legalizirani sta bili obe obliki namerne aktivne pomoči pri končanju življenja, torej tako pomoč pri samousmrtitvi kot tudi evtanazija. Zakon neposredno priznava pravico do izbire časa in načina lastne smrti.

Zakon določa, da se lahko MPKŽ zagotovi le posamezniku, ki je:

  • dopolnil 18 let;
  • privolitveno sposoben;
  • trpi zaradi slabega in nepopravljivega zdravstvenega stanja;
  • podal svobodno prošnjo za MPKŽ, ki ni posledica zunanjih pritiskov;
  • podal informirano privolitev za MPKŽ po tem, ko je bil ustrezno seznanjen z alternativnimi možnostmi za lajšanje trpljenja, vključno s paliativno oskrbo;
  • upravičen do javnih zdravstvenih storitev oziroma bo do teh storitev upravičen vsaj v minimalnem času bivanja oziroma v času vmesnega obdobja MPKŽ.

Vsi našteti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Posameznik je sposoben odločanja o sebi, če je sposoben razumeti za odločitev relevantne informacije ter če je sposoben oceniti razumno predvidljive posledice sprejete odločitve. Posameznik mora biti sposoben razumeti informacije o diagnozi in prognozi zdravstvenega stanja, sposoben mora biti ustrezno ovrednotiti alternativne možnosti zdravstvene oskrbe ter oceniti koristi in bremena posamezne oblike zdravljenja.

Zakonski pogoj, da posameznik trpi zaradi slabega in nepopravljivega zdravstvenega stanja je izpolnjen v primeru:

  • da posameznik trpi zaradi resne in neozdravljive bolezni, bolezenskega stanja ali invalidnosti;
  • da je posameznik v napredovalem stanju nepovratnega upada sposobnosti;
  • da bolezen, bolezensko stanje, invalidnost ali stopnja upada zmogljivosti posamezniku povzroča trajno in nevzdržno fizično ali psihično trpljenje, ki ga ni mogoče olajšati na za posameznika sprejemljiv način;
  • da je, upoštevaje posameznikovo celokupno zdravstveno stanje, posameznikova naravna smrt postala razumno predvidljiva, pri čemer ni potrebno, da bi bila postavljena prognoza, ki določno opredeljuje preostanek posameznikove pričakovane dobe preživetja.

Zakon zahteva, da bolezen, bolezensko stanje, invalidnost ali stopnja upada sposobnosti posamezniku povzroča trajno in nevzdržno fizično ali psihično trpljenje, ki ga ni mogoče olajšati na za posameznika sprejemljiv način. Stopnjo trpljenja ocenjuje posameznik sam in ne zdravnik, zdravstveni delavec oziroma nekdo tretji. Pogoj nevzdržnega trpljenja je subjektivni pogoj.

Kanada pomoč pri končanju življenja dopušča tudi v primeru, ko pacient zavrne kakršnokoli obliko zdravljenja, ne glede na to, ali je bila zavrnitev razumna ali ne. Posameznik lahko torej zavrne kakršnokoli zdravljenje. Pogoj neozdravljive bolezni je torej izključno subjektivne narave. Naloga zdravnika oziroma pooblaščenega zdravstvenega delavca je le, da presodi, ali obstoja zdravilo, zdravljenje oziroma zdravstvena oskrba za posameznikovo zdravstveno stanje, ki je za posameznika sprejemljiva. Naloga zdravstvenega delavca je tudi, da v okviru pogoja informirane privolitve prosilca za MPKŽ seznani z možnimi zdravljenji oziroma z razpoložljivo zdravstveno oskrbo ter možnimi posledicami morebitne zavrnitve. Če določeno razpoložljivo zdravilo, zdravljenje oz. zdravstvena obravnava za posameznika ni sprejemljiva, čeprav bi medicinsko lahko privedlo do izboljšanja posameznikovega zdravstvenega stanja ali ohranitve življenja, je pogoj „neozdravljive“ bolezni vseeno izpolnjen. Pogoj, da je »posameznikova naravna smrt postala razumno predvidljiva« pomeni, da obstoji realno pričakovanje, da bo posameznikova naravna smrt nastopila v ne preveč oddaljenem časovnem obdobju. Kriterij sicer zahteva določeno časovno povezanost med splošnim zdravstvenim stanjem posameznika in njegovo predčasno smrtjo, vendar je ta časovna povezanost določena fleksibilno. Zakon ne zahteva, da bi bila bolezen ali zdravstveno stanje terminalna. Zakon tudi ne zahteva, da bi smrt morala nastopiti v bližnji prihodnosti, kot tudi ne določa rigidnega časovnega intervala, v katerem bi smrt morala nastopiti. Ni potrebno, da bi bilo zdravstveno stanje, ki posamezniku povzroča nevzdržno trpljenje, razlog za predvidljivost naravne smrti.

V primeru MPKŽ za posameznike z duševno boleznijo je potrebno ločevati med posamezniki, ki zakonske pogoje za MPKŽ izpolnjujejo na podlagi drugih okoliščin, npr. telesne bolezni, in posamezniki z duševno boleznijo kot edino boleznijo, ki je podlaga za prošnjo MPKŽ. Slednjih Zakon C–14 izrecno ne izključuje iz MPKŽ, če posameznik tudi v tem primeru izpolnjuje zakonske pogoje. Vendar pa večina posameznikov z duševno motnjo kot edino boleznijo, ki je podlaga za prošnjo za MPKŽ, zakonskih pogojev ne more izpolniti.

Večina ljudi z duševno boleznijo je sposobna sprejemati odločitve o sebi in o svojem zdravstvenem stanju, vključno z odločitvami o opustitvi in odtegnitvi zdravstvene oskrbe, čeprav ima lahko taka opustitev oz. odtegnitev za posledico smrt posameznika. Vendar

pa nekatere duševne bolezni zmanjšujejo sposobnost posameznika, da odloča o sebi. Potrebno je upoštevati tudi, da je želja po končanju življenja lahko simptom določene duševne bolezni.

Ker sta pogoj nevzdržnega trpljenja in nerazpoložljivosti za posameznika sprejemljive zdravstvene oskrbe izključno subjektivna pogoja, nista podvržena dodatni zunanji strokovni presoji. Navedeno pomeni, da ni mogoče preverjati vpliva duševne bolezni na to fazo odločanja.

Izvedba: zakon določa, da lahko medicinsko pomoč pri končanju življenja nudita zdravnik ali pooblaščeni zdravstveni delavec. Pomoč lahko nudijo farmacevti, družinski člani in druge osebe, ki jih za to prosilec za MPKŽ zaprosi, in drugi zdravstveni delavci. Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, pacienta preusmeri k drugemu naslovniku.

Postopek s prošnjo za MPKŽ poteka v več stopnjah in sicer:

  • posameznik opravi začetna poizvedovanja o MPKŽ;
  • posameznik poda prošnjo za presojo o izpolnjevanju pogojev za MPKŽ;
  • zdravnik oziroma pooblaščeni zdravstveni delavec posameznika seznani, da je izpolnjen pogoj, da trpi zaradi slabega in nepopravljivega zdravstvenega stanja ter da so izpolnjeni ostali pogoji za MPKŽ;
  • upravičeni posameznik podpiše pisno prošnjo za MPKŽ;
  • med pisno prošnjo in dejansko izvedbo MPKŽ mora poteči vsaj 10

Zakon zahteva tudi, da morata dva neodvisna zdravnika oziroma pooblaščena zdravstvena delavca podati mnenje, da upravičeni posameznik izpolnjuje pogoje za MPKŽ. Zahteva se, da posameznik poda informirano privolitev ob podaji pisne prošnje ter neposredno pred samo izvedbo MPKŽ. Kot izhaja iz navedenih zakonskih določb, mora posameznik podati dve prošnji za MPKŽ. Prvo, ki jo poda pisno oziroma podpiše in datira pred dvema neodvisnima pričama, in drugo, ki jo poda ustno, neposredno pred samo izvedbo MPKŽ. Med pisno prošnjo in dejansko izvedbo MPKŽ mora poteči desetdnevno obdobje, kar naj bi zagotavljalo svobodno in dobro premišljeno prošnjo. Pisna prošnja mora biti podpisana in datirana v prisotnosti dveh neodvisnih prič. Zakon izrecno zahteva,

da posameznik pred dejansko izvedbo MPKŽ poda informirano privolitev, kar implicira prosilčevo sposobnost za odločanje o sebi. Osebe, ki postanejo nesposobne odločati o sebi, pogojev za (dejansko) izvedbo MPKŽ ne izpolnjujejo. Predhodna pisna prošnja, brez naknadne ponovne ustne prošnje, izgubi veljavnost. Posameznik, ki zaprosi za MPKŽ, mora biti poučen tudi o tem, da lahko prošnjo kadarkoli in v kakršnikoli obliki prekliče. Ravno tako mora biti poučen, da ni nujno, da se končanje življenja dejansko izvede, čeprav je bilo že ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za MPKŽ. O tem mora biti posameznik, ki si želi končati življenje, ponovno poučen neposredno pred izvedbo MPKŽ. Tudi sicer je celoten postopek, predvsem njegova oblikovanost po fazah, namenjena temu, da posameznik ne bo sprejel odločitve o končanju življenja, ne da bi razumel pomen in posledice svoje odločitve ter da odločitve ne bi sprejel pod vplivom zunanjih dejavnikov.

Poročanje: zdravniki, pooblaščeni zdravstveni delavci in farmacevti, ki izdajo učinkovino, ki povzroči smrt, morajo obvezno poročati zveznemu ministrstvu za zdravje in ustreznim podministrstvom v posameznih zveznih državah. Opustitev poročanja in neustrezno poročanje je kaznivo. Obveznost poročanja nastopi že ob pisni prošnji za izvedbo MPKŽ, tudi če potem do izvedbe ni prišlo. Poročilo mora biti oddano v 30 dneh po dogodku, o katerem se poroča in sicer v zvezi z: oddajo prošnje, opustitvijo prošnje, predhodno smrtjo pacienta, odklonitvijo zaradi neizpolnjevanja pogojev, predajo pacienta drugemu naslovniku, izvedbo MPKŽ.

Ministrstvo za zdravje pripravi podrobno vsakoletno poročilo o izvedbah MPKŽ.

5.2.6  Avstrija

  1. januarja 2022 je začel veljati avstrijski zakon, ki trpečim pacientom pod določenimi pogoji omogoča, da od države dobijo učinkovino za samousmrtitev. Prepovedano je oglaševanje pomoči pri samousmrtitvi, da ne bi spodbudili želje po samousmrtitvi. Dovoljeno pa je informiranje pacienta o možnostih, ki jih nudi ta zakon, potem ko je že izrazil željo po smrti. S tem naj bi spodbudili sproščen pogovor o smrti, brez grožnje morebitne kazni.

Pogoji za pomoč, ki jih zakon določa, so naslednji:

  • oseba mora imeti v Avstriji stalno bivališče ali avstrijsko državljanstvo;
  • postopek lahko izpelje samo sama;
  • biti mora polnoletna;
  • vse do sestavitve izjave o smrti mora biti sposobna odločati o sebi;
  • sposobnost odločati o sebi mora biti nedvomna;
  • oseba, ki želi umreti, mora odločitev o končanju svojega življenja sprejeti svobodno in samostojno, zlasti brez zmote, zvijače, prevare, fizične ali psihične prisile in vpliva tretjih oseb;
  • trpi zaradi neozdravljive, smrtonosne bolezni ali zaradi hude, trajne bolezni s stalnimi simptomi, katere posledice osebi trajno ovirajo celoten način njenega življenja, pri čemer ji bolezen povzroča trpljenje, ki ga po njenem mnenju ni mogoče drugače preprečiti.

Sodelujoči. Sodelovanje vseh oseb, ki sodelujejo v postopku, je prostovoljno in se jih za to ne sme diskriminirati. Da bi se izognili možnosti vplivanja na pacienta, oseba, ki nudi pomoč, ne sme biti istovetna z osebo, ki pacienta informira, ali ki dokumentira izjavo o smrti. Pacienta informirata dva zdravnika, od katerih je eden usposobljen za paliativno medicino.

Postopek

Pojasnila. Pacienta informirata dva medsebojno neodvisna zdravnika in o tem izdata skupen dokument ali dva ločena dokumenta. Informiranje seznani pacienta z možnostmi alternativnih obravnav, še zlasti oskrbe v hospicu in ukrepov paliativne oskrbe ali z možnostmi drugih predhodnih dejanj kot je predhodno izražena volja (zdravstvena oporoka), pisno ali ustno. Informirajo ga o uporabi preparata, o možnih zapletih pri tem in da s predhodno izraženo voljo lahko odkloni obravnavo, ki bi mu rešila življenje. Opozorijo ga na možnost psihoterapevtskega pogovora in proti samousmrtitvenega svetovanja ter na vse druge možnosti svetovanja, ki so odvisne od konkretnega primera. Če obstaja sum, da je želja po končanju življenja posledica bolezenske psihične motnje, je potreben tudi pregled psihiatra ali kliničnega psihologa.

Dokument o pojasnilih. Izdajo ga medicinske osebe, ki potrdijo, da je pacient sposoben odločanja in da je odločitev sprejel samostojno. Opišejo vsebino pojasnil, potrdijo obstoj bolezni in potrdijo verodostojnost pojasnila pacienta, zakaj zanj ne obstaja druge možnosti

preprečiti trpljenje. V dokumentu je opisano doziranje. Podpisani in datirani dokument

pisno ali elektronsko posredujejo pacientu.

Izjava o smrti. Pozitivna medicinska mnenja omogočijo sestavitev izjave o smrti najprej v

12 tednih po informiranju prvega zdravnika. Če eden od zdravnikov potrdi, da je smrtonosna bolezen prešla v terminalno fazo (smrt bo nastopila v 6 mesecih), je sestavitev dopustna v 2 tednih. Če se sestavitev ne zgodi v enem letu po informiranju drugega zdravnika, mora pacient pridobiti novo zdravniško potrdilo, da je sposoben odločanja in da je odločitev sprejel samostojno, ki velja eno leto. Ponovno informiranje o bolezni ni potrebno.

Izjavo o smrti sestavi na podlagi dokumentacije o zdravniškem informiranju notar ali pravno izvedena oseba, ki deluje v službi varstva pacientovih pravic. Pri tem je dolžna pacienta informirati o pravnih vidikih njegove izjave ter preveriti, ali taka pacientova izjava morda že obstaja. V tem primeru je treba po urejenem postopku preklicati starejšo izjavo pred sestavo nove. Izjava potrjuje informiranje, sposobnost odločanja o sebi, samostojnost odločitve in doziranje preparata. Izjavo podpiše pacient. Če obstaja sum o sposobnosti odločanja o sebi, izjave ne sestavijo. Izjava o smrti postane neveljavna po enem letu, ali če jo pacient prekliče.

Pacient dobi original izjave, kopijo pa zakonsko določen čas obdrži oseba, ki je izjavo sestavila. Digitalni register izjav o smrti vodi zvezni minister za zdravje. Ločeno poročilo o smrti za ta register poda mrliški oglednik.

Preparat in spremne medikamente sme izdati samo javna lekarna na podlagi veljavne izjave o smrti, kjer je zapisano tudi doziranje. Izda ga pacientu ali osebi, ki jo je pacient določil v zdravstveni oporoki in je zapisana tudi v izjavi o smrti. Podatke o izdaji in o morebitni vrnitvi preparata lekarna sporoči registru izjav o smrti. Oseba, ki dvigne preparat se mora izkazati z osebno izkaznico, lekarna pa preveri v registru, ali preparat morda ni bil že izdan. Oseba, ki prevzame preparat je odgovorna za njegovo varnost. Če pacient prekliče izjavo o smrti, mora vrniti preparat. Če pacient izgubi preparat ali mu ga ukradejo, lahko zaprosi za novega. Če je preparat del zapuščine po umrlem pacientu, mora to oseba, ki ga najde, nemudoma naznaniti krajevnim in zdravstvenim oblastem.

II.  BESEDILO ČLENOV

 

  1. SPLOŠNE DOLOČBE

 

1.  člen

(predmet in namen zakona)

  • Ta zakon ureja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljnjem besedilu: PPKŽ), postopek njenega uveljavljanja, pravice in obveznosti zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, izvajalcev zdravstvene dejavnosti ter drugih oseb v zvezi s postopki uveljavljanja pravice do PPKŽ in nadzor nad njihovim izvajanjem.
  • Namen tega zakona je pacientu ali pacientki (v nadaljnjem besedilu: pacientu), ki doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po presoji zdravnika posledica njegove hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katere zdravljenje je izčrpano in ki ne daje utemeljenega pričakovanja za ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja, brez napak in zlorab v postopku uveljavljanja pravice do PPKŽ omogočiti dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt, ki temelji na samostojni in informirani odločitvi pacienta.
  • Če s tem zakonom ni drugače določeno, se glede pravic in obveznosti pri uveljavljanju pravice do PPKŽ uporabljajo določbe zakona, ki ureja pacientove
  • Če s tem zakonom ni drugače določeno, se v postopku odločanja o pravici do PPKŽ pred Komisijo Republike Slovenije za PPKŽ (v nadaljnjem besedilu: Komisija za PPKŽ) subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni

2.  člen

(pomen izrazov)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

  1. bližnja oseba: zakonec pacienta oziroma oseba, s katero pacient živi v

zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik pacienta v ravni vrsti do kateregakoli

kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnik po svaštvu do drugega

kolena;

  1. izvajalec zdravstvene dejavnosti: javni zavod ali druga pravna ali fizična oseba, ki

izvaja zdravstveno dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost;

  1. javna zdravstvena služba: zdravstvena služba, določena v skladu z zakonom, ki

ureja zdravstveno dejavnost;

  1. javni zdravstveni zavod: zdravstveni dom, lekarna, bolnišnica ali druga oblika zdravstvene organizacije v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost, in v skladu z zakonom, ki ureja lekarniško dejavnost;
  2. lečeči zdravnik: zdravnik, ki pacienta zdravstveno obravnava;
  3. mreža javne zdravstvene službe: vsi javni in zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki na podlagi akta o ustanovitvi ali koncesije in pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije opravljajo zdravstvene programe v breme javnih sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja;
  4. nadomestni zdravnik: zdravnik, ki namesto lečečega zdravnika sodeluje v postopku uveljavljanja pravice do PPKŽ;
  5. nadomestni zdravstveni delavec: zdravstveni delavec, ki namesto drugega zdravstvenega delavca sodeluje v postopku uveljavljanja pravice do PPKŽ;
  6. neznosno trpljenje: stanje brez možnosti za izboljšanje, ko pacient prenaša hude in intenzivne fizične bolečine, izjemno težko psihološko stisko ali To stanje, ki hkrati bistveno zmanjšuje kakovost pacientovega življenja, je posledica njegove hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja;
  7. pacient: uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ne glede na njegovo zdravstveno stanje;
  8. podporna zdravila: zdravila, predpisana ob učinkovini za PPKŽ, z namenom izvedbe postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ;
  9. PPKŽ: v skladu z določbami tega zakona izveden medicinski postopek, s katerim se pacientu na njegovo zahtevo omogoči samostojen vnos učinkovine za PPKŽ v njegovo telo z namenom povzročitve smrti;
  1. sposobnost odločanja o sebi: sposobnost pacienta, da samostojno uveljavlja pravice iz tega zakona, še zlasti odloča o izvedbi in načinu izvedbe postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ. Pacient je sposoben odločanja o sebi, če je glede na starost, zrelost, zdravstveno stanje ali druge osebne okoliščine sposoben razumeti pomen in se zavedati posledic uveljavljanja pravic iz tega zakona;
  2. učinkovina za PPKŽ: predpisana učinkovina ali kombinacija učinkovin, ki pri pacientu po vnosu v telo povzroči smrt;
  3. zdravstvena dejavnost: dejavnost, ki jo določa zakon, ki ureja zdravstveno

dejavnost;

  1. zdravstveni delavec  in  zdravstveni  sodelavec:  fizična  oseba,  ki  opravlja

zdravstveno dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost.

3.  člen (temeljna načela)

  • Pacientu se pri uveljavljanju njegove pravice do PPKŽ zagotovi varstvo njegovega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, individualna obravnava in enaka dostopnost do uveljavljanja te pravice.
  • Pri uresničevanju pravice do PPKŽ po tem zakonu se upoštevajo zlasti naslednja načela:
    • načelo spoštovanja pacientove avtonomije,
    • načelo varstva največje pacientove zdravstvene koristi za pacienta,
    • načelo spoštovanja osebnosti in dostojanstva pacienta in drugih oseb,
    • načelo spoštovanja pacientove zasebnosti,
    • načelo spoštovanja pacientovega časa,
    • načelo skrbnega ravnanja,
    • načelo jasnosti in
  • Načelo spoštovanja pacientove avtonomije pomeni, da je v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ treba upoštevati pacientovo voljo. Pacient lahko kadarkoli odstopi

od uveljavljanja pravice do PPKŽ. Nikogar ni dopustno prisiliti v postopek uveljavljanja

pravice do PPKŽ.

  • Načelo varstva največje zdravstvene koristi za pacienta, ki doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, pomeni pacientu omogočiti dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt brez napak in
  • Načelo spoštovanja osebnosti in dostojanstva pacienta in drugih oseb pomeni, da je v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ treba spoštovati pacientova moralna, kulturna, verska, filozofska in druga osebna prepričanja ter prepričanja drugih oseb, ki lahko sodelujejo v postopku, predvsem prepričanja v zvezi z dostojanstveno, mirno in nebolečo Nihče ne sme biti deležen družbenega, socialnega ali kakšnega koli primerljivega izključevanja zaradi svojega zdravstvenega stanja in vzrokov, posledic ter okoliščin tega stanja ali zdravstvene obravnave, ki jo je bil zaradi tega deležen, zlasti zaradi odločitve uveljavljati pravico do PPKŽ ali zaradi odstopa od uveljavljanja te pravice.
  • Načelo spoštovanja pacientove zasebnosti pomeni, da morajo osebe, ki se pri svojem delu seznanijo s pacientovo odločitvijo uveljavljati pravico do PPKŽ, tako informacijo varovati in je ne razkriti za to nepoklicanim osebam. Razmerje med pacientom, zdravnikom in drugimi osebami, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, temelji na vzajemnosti in medsebojnem zaupanju.
  • Načelo spoštovanja pacientovega časa pomeni, da je postopke uveljavljanja pravice do PPKŽ treba izvajati brez nepotrebnega odlašanja, na način, da je pacientu prihranjeno nepotrebno Pacientu je treba dati dovolj časa, da lahko sprejme informirano odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ, ki odraža njegovo resnično voljo.
  • Načelo skrbnega ravnanja pomeni, da morajo osebe, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, biti vseskozi pozorne na vsakršno možnost napake, preslepitve, prisile ali zlorabe in te nemudoma naznaniti.
  • Načelo jasnosti in transparentnosti pomeni, da mora komunikacija med vsemi osebami, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, potekati na način, da se prepreči vsakršno možnost napake, preslepitve, prisile ali zlorabe v zvezi z

uveljavljanjem pravice do PPKŽ. Postopkovna dejanja udeležencev se dokumentirajo

sproti.

4.  člen

(sodelovanje v postopku in ugovor vesti)

  • Zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec lahko sodelovanje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti.
  • Lečeči zdravnik ali drugi zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca ali zdravstvenega
  • Če lečeči zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, deluje pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, pri katerem ni moč zagotoviti nadomestnega zdravnika, o ugovoru vesti izvajalec zdravstvene dejavnosti obvesti Komisijo za PPKŽ, ki zagotovi sodelovanje nadomestnega zdravnika.
  • Izvajalec zdravstvene dejavnosti mora pacienta napotiti k nadomestnemu zdravniku, ki ga je zagotovil sam ali ki ga je zagotovila Komisija za PPKŽ.
  • Nadomestni zdravnik prevzame vse naloge, ki jih ima po tem zakonu lečeči
  • Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, ne more biti imenovan za člana Komisije za PPKŽ ali določen za neodvisnega zdravnika ali psihiatra po tem zakonu ali kako drugače sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.
  • Za zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca, ki ni lečeči zdravnik in ki uveljavlja ugovor vesti, se smiselno uporabljajo določbe tega člena, ki veljajo za lečečega
  • Sodelovanje drugih oseb, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, je

svobodno. Njihova odklonitev sodelovanja ne pomeni uveljavljanja ugovora vesti.

  • V postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ ne sme sodelovati zdravstveni delavec ali

zdravstveni sodelavec, ki je bližnja oseba pacienta.

  • Javni in zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti ali institucionalnega varstva ne smejo svojim zaposlenim prepovedati sodelovanja v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.

II.  PRAVICA DO PPKŽ

 

5.  člen

(pravica do PPKŽ)

  • Pravica do PPKŽ obsega zdravstvene storitve, povezane z ugotavljanjem pacientove upravičenosti do PPKŽ in pomoč pacientu pri
  • Pravico do PPKŽ ima pod pogoji, določenimi v členu tega zakona, pacient, ki je dopolnil 18. leto starosti, je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
  • Pravica do PPKŽ je v celoti krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in se

uresničuje znotraj mreže javne zdravstvene službe.

6.  člen

(pogoji za uveljavljanje pravice do PPKŽ)

  • Pacient ima pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje:
    1. doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja,
    2. je podal informirano odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ,
    3. je vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ podal na način, določen s tem
  • Pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz

duševne bolezni.

III.  UVELJAVLJANJE PRAVICE DO PPKŽ

 

7.  člen

(napoved zahtevka za PPKŽ)

  • Postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ se prične z napovedjo zahtevka za uveljavljanje pravice do PPKŽ (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za PPKŽ).
  • Pacient napove zahtevek za PPKŽ pri lečečem zdravniku, ki je izbrani osebni zdravnik, lahko pa tudi pri lečečem zdravniku na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, če je pacient zaradi hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, ki predstavlja razlog za njegovo neznosno trpljenje, obravnavan na tej ravni.
  • Lečeči zdravnik pacienta na jasen in razumljiv način seznani s pričakovanim razvojem bolezni ali okvare zdravja iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona in nepovratnostjo izvedene PPKŽ.
  • Lečeči zdravnik pacienta na jasen in razumljiv način seznani tudi z:
    • drugimi možnostmi za lajšanje trpljenja, kot so podporno zdravljenje v bolnišnici, na domu ali pri za to specializiranih izvajalcih, protibolečinska in druga terapija za lajšanje bolečine in trpljenja,
    • možnostmi paliativne oskrbe,
    • možnostmi zdravstvene obravnave, ki v Republiki Sloveniji ni na voljo ali ni pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi lahko vplivala na pacientovo odločitev uveljavljati pravico do PPKŽ,
    • možnimi nezaželenimi stranskimi učinki učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil, ki se uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.
  • Lečeči zdravnik mora:
  • pacienta spodbuditi, da se o svoji nameri uveljavljati pravico do PPKŽ pogovori z bližnjimi osebami, in v primeru hospitalizacije zagotoviti, da ima pacient to možnost,
  • preveriti, ali je pacient svojo odločitev o napovedi zahtevka za PPKŽ sprejel po lastni volji, brez kakršnekoli preslepitve, sile, grožnje ali drugih oblik prisile, in sicer tako, da opravi pogovore z drugimi zdravstvenimi delavci ali sodelavci in z drugimi osebami, ki jih je izbral pacient, oziroma osebo, ki jo pacient pooblašča za podajanje informacij,
  • pacienta seznaniti z njegovo pravico, da lahko od uveljavljanja pravice do PPKŽ

kadarkoli odstopi.

  • Lečeči zdravnik mora s pacientom o nameri uveljavljati pravico do PPKŽ opraviti pogovor še enkrat po prvi napovedi zahtevka za PPKŽ. To stori ne prej kot v treh in ne kasneje kot v štirinajstih dneh od trenutka napovedi zahtevka za PPKŽ.
  • Če pacient po drugem pogovoru o nameri iz prejšnjega odstavka tega člena odstopi od napovedi zahtevka za PPKŽ, se postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ ustavi in se o tem obvesti Komisijo za PPKŽ.
  • Zdravnik ali drug zdravstveni delavec pacienta ne sme spodbujati k uveljavljanju pravice do PPKŽ. Napoved zahtevka za PPKŽ mora pacient podati resnično, izrecno, nedvoumno in nepogojno.

8.  člen

(vloga za uveljavljanje pravice do PPKŽ)

  • Če pacient tudi po drugem pogovoru iz prejšnjega člena tega zakona vztraja pri napovedanem zahtevku za PPKŽ, poda vlogo na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister) in ki obsega zahtevek za PPKŽ, informirano odločitev iz člena tega zakona ter mnenje lečečega zdravnika iz 9. člena tega zakona.
  • Pacient zahtevek za PPKŽ in informirano odločitev iz 10. člena tega zakona lastnoročno podpiše v navzočnosti lečečega zdravnika ali drugega zdravstvenega

delavca in notarja, ki potrdi pacientovo izjavo, najkasneje v treh delovnih dneh od

trenutka drugega pogovora o nameri uveljavljati pravico do PPKŽ.

  • Če pacient ne zna ali ne more pisati, mora biti to v listini zapisano. V tem primeru pacient pred notarjem na listino postavi svoj ročni znak, kar potrdi notar s svojim podpisom. Če pacient ne more pisati, izpolni zahtevek in informirano odločitev iz člena tega zakona po njegovem nareku lečeči zdravnik ali drug zdravstveni delavec, kar s svojim podpisom potrdi notar.
  • Sodelovanje notarja v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ krije obvezno

zdravstveno zavarovanje.

  • Lečeči zdravnik vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ skupaj z mnenjem iz člena tega zakona najkasneje v treh delovnih dneh od podaje zahtevka za PPKŽ in informirane odločitve iz 10. člena tega zakona posreduje Komisiji za PPKŽ.
  • Pacient je do vložitve vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ upravičen tudi v primeru, ko lečeči zdravnik meni, da pacient ne izpolnjuje pogojev iz točke prvega odstavka
  1. člena tega zakona.

9.  člen

(mnenje lečečega zdravnika)

  • Lečeči zdravnik v mnenju navede, ali pacient izpolnjuje pogoje iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.
  • Lečeči zdravnik od drugih zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev, ki so pacienta obravnavali zaradi zdravstvenih stanj, pomembnih za uveljavljanje pravice do PPKŽ, pridobi zdravstveno dokumentacijo, ki bi lahko vplivala na njegovo Zdravstvena dokumentacija se lečečemu zdravniku posreduje brezplačno.
  • Mnenje poda na obrazcu iz 8. člena tega zakona in je del vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ.

10.  člen

(informirana odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ)

  • Informirana odločitev, ki izkazuje resnično, izrecno, nedvoumno in nepogojno voljo pacienta glede uveljavljanja pravice do PPKŽ, vsebuje:
    1. pacientove osebne podatke;
    2. pacientovo izjavo, da pozna in razume:
      • druge možnosti za lajšanje trpljenja, kot so podporno zdravljenje v bolnišnici, na domu ali pri za to specializiranih izvajalcih, protibolečinska in druga terapija za lajšanje bolečine in trpljenja;
      • možnosti paliativne oskrbe;
      • možnosti zdravstvene obravnave, ki v Republiki Sloveniji ni na voljo ali ni pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ki bi lahko spremenila pacientovo odločitev za uveljavljanje pravice do PPKŽ;
      • možne nezaželene stranske učinke učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil, ki se uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ;
    3. pacientovo izjavo, da je njegova odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ svobodna in podana brez kakršnekoli sile, grožnje ali drugih oblik prisile.
  • Pacient lahko v informirani odločitvi o uveljavljanju pravice do PPKŽ izbere način vnosa učinkovine za PPKŽ v telo v skladu s členom tega zakona.
  • Informirana odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ je podana na obrazcu iz člena tega zakona in je del vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ.

11.  člen

(mnenje neodvisnega zdravnika)

  • Po prejemu popolne vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ Komisija za PPKŽ v treh delovnih dneh določi neodvisnega zdravnika, strokovnjaka za področje, ki obravnava zdravstveno stanje iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona, na katerem

temelji pacientova vloga za uveljavljanje pravice do PPKŽ. Lečeči zdravnik ne sme

imeti vpliva na izbor neodvisnega zdravnika.

  • Za neodvisnega zdravnika je lahko imenovan zdravnik z vsaj desetletnimi kliničnimi izkušnjami, ki ne uveljavlja ugovora vesti. Neodvisni zdravnik ne sme biti v razmerju podrejenosti ali nadrejenosti do lečečega
  • Neodvisni zdravnik brez navzočnosti lečečega zdravnika pregleda pacienta in preuči njegovo zdravstveno dokumentacijo. Zdravstvena dokumentacija se neodvisnemu zdravniku posreduje brezplačno.
  • Neodvisni zdravnik v mnenju navede, ali pacient izpolnjuje pogoje iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.
  • Mnenje najkasneje v treh delovnih dneh poda na obrazcu, ki ga predpiše

12.  člen

(mnenje psihiatra)

  • Po prejemu popolne vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ Komisija za PPKŽ v treh delovnih dneh določi zdravnika psihiatra, ki oceni pacientovo sposobnost odločanja o Lečeči ali neodvisni zdravnik ne smeta imeti vpliva na izbor psihiatra.
  • Za psihiatra je v skladu s tem zakonom lahko imenovan zdravnik z vsaj desetletnimi kliničnimi izkušnjami, ki ne uveljavlja ugovora Psihiater ne sme biti v razmerju podrejenosti ali nadrejenosti do lečečega zdravnika.
  • Psihiater brez navzočnosti lečečega ali neodvisnega zdravnika pregleda pacienta in preuči njegovo zdravstveno Zdravstvena dokumentacija se psihiatru posreduje brezplačno.
  • Psihiater v mnenju navede, ali je pacient sposoben odločanja o
  • Mnenje najkasneje v treh delovnih dneh poda na obrazcu, ki ga predpiše

13.  člen

(odločanje o pravici do PPKŽ)

  • O pravici do PPKŽ Komisija za PPKŽ odloči v 15 dneh od prejema mnenja neodvisnega zdravnika in mnenja Pri odločanju lahko sodelujejo izvedenci, ki jih imenuje ta komisija.
  • Komisija za PPKŽ ugodi pacientovi vlogi za uveljavljanje pravice do PPKŽ, če lečeči in neodvisni zdravnik podata mnenje, da pacient izpolnjuje pogoje iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona, in če psihiater v skladu z 12. členom tega zakona poda mnenje, da je pacient sposoben odločanja o sebi.
  • V primeru različnih mnenj lečečega in neodvisnega zdravnika Komisija za PPKŽ ugodi pacientovemu zahtevku za PPKŽ, če ugotovi, da pacient kljub temu izpolnjuje pogoje iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.
  • Komisija za PPKŽ zavrne pacientov zahtevek za PPKŽ:
    • če lečeči in neodvisni zdravnik podata mnenje, da pacient ne izpolnjuje pogojev

iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona;

  • če v primeru različnih mnenj lečečega in neodvisnega zdravnika Komisija za PPKŽ ugotovi, da pacient ne izpolnjuje pogojev iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona;
  • če psihiater v skladu z 12. členom tega zakona poda mnenje, da pacient ni sposoben odločanja o sebi.
  • Komisija za PPKŽ svojo odločitev na obrazcu, ki ga predpiše minister, nemudoma posreduje pacientu in lečečemu
  • Če Komisija za PPKŽ ugodi pacientovi vlogi za uveljavljanje pravice do PPKŽ, se mora lečeči zdravnik s pacientom pogovoriti o izvedbi postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ in ga jasno seznaniti z njegovo pravico, da lahko od postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ kadarkoli odstopi.
  • Zoper odločitev iz prvega odstavka tega člena ni dovoljena pritožba, dovoljeno pa je sodno varstvo pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, v tridesetih dneh od vročitve odločbe.

14.  člen

(ponovno odločanje o pravici do PPKŽ)

  • Dejstvo, da je Komisija za PPKŽ odločila, da pacient ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do PPKŽ, ne vpliva na njegovo upravičenost vnovič uveljavljati to pravico, če pacient zatrjuje povečanje trpljenja iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona in če lečeči zdravnik oceni, da je takšno povečanje glede na razvoj pacientovega zdravstvenega stanja verjetno, ali če je prej nesposoben pacient postal sposoben odločanja o sebi.
  • Pacient, čigar vlogi za uveljavljanje pravice do PPKŽ ni bilo ugodeno zato, ker je psihiater podal mnenje, da pacient ni sposoben odločanja o sebi, lahko vnovič uveljavlja pravico do PPKŽ, če je naknadno pridobil trajnejšo sposobnost odločanja o Zahtevo za vnovično oceno poda lečečemu zdravniku pacient.
  • Če se je postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ prekinil zaradi pacientove nezmožnosti sodelovanja ali kakega drugega razloga na strani pacienta, lahko pacient zahtevo za vnovično izvedbo postopka poda lečečemu

15.  člen

(odstop od uveljavljanja pravice do PPKŽ)

  • Pacient lahko kadarkoli med postopkom uveljavljanja pravice do PPKŽ odstopi od uveljavljanja pravice do PPKŽ ali zavrne izvedbo PPKŽ.
  • Dejstvo, da je pacient odstopil od uveljavljanja pravice ali je zavrnil izvedbo PPKŽ, nima vpliva na njegovo upravičenost kadarkoli vnovič uveljavljati pravico do PPKŽ, če izpolnjuje za to predpisane pogoje.
  • V primeru pacientovega odstopa od uveljavljanja pravice do PPKŽ lečeči zdravnik o tem na obrazcu, ki ga predpiše minister, obvesti Komisijo za PPKŽ.
  • V primeru pacientove zavrnitve izvedbe PPKŽ lečeči zdravnik ravna v skladu z drugim

odstavkom 20. člena tega zakona.

  • V primeru pacientovega odstopa od uveljavljanja pravice do PPKŽ po tem, ko je že bil predpisan recept za učinkovino za PPKŽ in podporna zdravila, lečeči zdravnik ravna v skladu z drugim odstavkom 23. člena tega zakona.

IV.  POSTOPEK UVELJAVLJANJA PRAVICE DO PPKŽ

 

 

16.  člen

(pobuda za izvedbo PPKŽ)

  • Pobudo za izvedbo postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ poda lečečemu zdravniku Pobuda je lahko podana kadarkoli po prejemu odločbe Komisije za PPKŽ.
  • Lečeči zdravnik s pacientom določi datum, uro in kraj izvedbe PPKŽ in opredeli predhodne priprave, da bo postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ izveden v predvidenem času, ter o tem in o izbranem načinu vnosa učinkovine za PPKŽ iz člena tega zakona obvesti Komisijo za PPKŽ.

17.  člen

(izbira načina vnosa učinkovine za PPKŽ)

  • Lečeči zdravnik pacienta pozove, da izbere enega od možnih načinov vnosa učinkovine za PPKŽ v telo in mu pojasni bistvene lastnosti vsakega načina vnosa ter predvidene posledice, ki jih bo izbrani način vnosa imel na pacienta. Če je pacient način vnosa že izbral v skladu z členom tega zakona, zdravnik preveri, ali pri svoji izbiri vztraja.
  • Vnos v telo se izvede s samostojnim zaužitjem ali drugim primernim načinom vnosa, pri katerem z medicinskim ali drugim pripomočkom, ki omogoča vnos, upravlja pacient sam.

18.  člen

(učinkovina za PPKŽ)

 

  • Najkasneje oseminštirideset ur pred izvedbo PPKŽ mora član Komisije za PPKŽ, ki je zdravnik, elektronsko predpisati recept za učinkovino za PPKŽ in podporna
  • Lečeči zdravnik oziroma nadomestni zdravnik ali po njem pooblaščen zdravstveni delavec predpisano učinkovino za PPKŽ in podporna zdravila prevzame v za to določeni lekarni in jih ob določenem času dostavi na kraj izvedbe PPKŽ.

19.  člen

(kraj izvedbe PPKŽ in navzoče osebe)

  • PPKŽ se izvede na pacientovem domu ali drugem primernem kraju, ki ga izbere pacient, npr. v bolnišnici.
  • Lastnik ali imetnik nepremičnine, v kateri pacient prebiva, ne more prepovedati izvedbe PPKŽ v svojih prostorih.
  • Postopek priprave učinkovine za PPKŽ za vnos izvede lečeči zdravnik ali diplomirana

medicinska sestra.

  • Pred izvedbo PPKŽ se lečeči zdravnik o podrobnostih izvedbe posvetuje:
    • s pacientovimi bližnjimi osebami v primeru, da pacient s tem soglaša;
    • s člani zdravstvenega tima, če se pacient zdravi v bolnišnici;
    • s člani tima zdravstvene nege, ki za pacienta skrbi doma, v bolnišnici ali drugi

ustanovi.

  • Pri izvedbi PPKŽ so lahko navzoče druge osebe, ki jih je izbral Če okoliščine konkretnega primera to narekujejo, lahko v postopku uveljavljanja pravice do PPKŽ sodeluje tudi drug zdravnik ali zdravstveni delavec.
  • Minister predpiše pogoje, pod katerimi v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ ob lečečih zdravnikih sodelujejo tudi drugi zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki niso uveljavljali ugovora V tem primeru naloge v zvezi z učinkovino za PPKŽ, izvedbo PPKŽ v skladu z 19. in 20. členom tega zakona, ugotovitvijo smrti, poročanjem, ravnanjem z neuporabljenim receptom in učinkovinami za PPKŽ ter druge naloge po

tem zakonu opravljajo nadomestni zdravnik in nadomestni zdravstveni delavci.

Register nadomestnih zdravnikov in zdravstvenih delavcev vodi Komisija za PPKŽ.

20.  člen

(izvedba PPKŽ)

  • Pred izvedbo PPKŽ mora lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska sestra vprašati

pacienta, ali pri njej vztraja.

  • Če pacient izvedbo PPKŽ zavrne, mora lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska

sestra:

  • učinkovino za PPKŽ oziroma medicinske pripomočke odstraniti iz dosega pacienta in učinkovino ter podporna zdravila vrniti lekarni, ki jih je izdala;
  • izpolniti obrazec, ki ga predpiše minister, v katerem navede pacientovo zavrnitev izvedbe postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ in navede podatke o vračilu učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil; in
  • posredovati izpolnjen obrazec Komisiji za PPKŽ.
  • Če pacient vztraja pri izvedbi PPKŽ, morata lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska sestra v skladu s pacientovo izbiro načina vnosa učinkovine za PPKŽ v telo:
    • dati pacientu učinkovino za PPKŽ v obliki, da jo ta lahko zaužije; ali
    • namestiti in pripraviti medicinski oziroma drug pripomoček, namenjen vnosu učinkovine; ali
    • opraviti druga dejanja, ki odražajo izbrani način vnosa učinkovine za PPKŽ v

telo.

  • Če pacient ob času, določenem za izvedbo PPKŽ, v postopku ne more aktivno sodelovati, se postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ V primeru prekinitve tega postopka se ravna v skladu s tretjim odstavkom 14. člena tega zakona.
  • Lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska sestra mora biti ob pacientu navzoč vse

dokler se ne ugotovi njegove smrti.

  • Ko lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska sestra ugotovi smrt, o tem obvesti mrliškega preglednika in počaka na njegov prihod. Izjemoma, na primer zaradi oddaljenosti kraja izvedbe postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, se lahko mrliškega preglednika vnaprej obvesti o napovedani izvedbi PPKŽ, kljub temu pa ta ne sme biti navzoč pri tem postopku.

21.  člen

(vzrok smrti)

  • Po tem ko lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska sestra ugotovi pacientovo smrt, opravi mrliški preglednik pregled trupla. Zapisnik o mrliškem pregledu se posreduje Komisiji za PPKŽ.
  • Za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o vzroku smrti se pacientova smrt

opredeli kot samousmrtitev s pomočjo in šteje za neposredni in osnovni vzrok smrti.

  • Smrt, ki je nastopila kot posledica izvedbe PPKŽ, se ne šteje za nasilno
  • V primeru nastopa smrti, ki je posledica izvedbe PPKŽ, se lahko po presoji mrliškega preglednika izvede sanitarna obdukcija. Patolog zapisnik o obdukciji posreduje Komisiji za PPKŽ.

22.  člen

(poročanje)

Lečeči zdravnik ali diplomirana medicinska sestra v sedmih dneh od pacientove smrti, ki je nastopila kot posledica izvedbe PPKŽ, posreduje Komisiji za PPKŽ poročilo o izvedbi postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ na obrazcu, ki ga predpiše minister.

23.  člen

(neuporabljen recept in učinkovine)

 

  • Če po tem, ko je recept za učinkovino za PPKŽ in podporna zdravila že bil elektronsko predpisan, pa se PPKŽ ne izvede, mora član Komisije za PPKŽ, ki je recept predpisal, ta recept elektronsko preklicati.
  • Če so učinkovina za PPKŽ in podporna zdravila že bila izdana, mora diplomirana medicinska sestra, lečeči zdravnik ali po njem pooblaščeni zdravstveni delavec v primeru iz prejšnjega odstavka tega člena učinkovino in zdravila vrniti lekarni, ki jih je izdala, in vračilo na za to predpisanem obrazcu iz člena tega zakona sporočiti Komisiji za PPKŽ. Lekarna z učinkovino za PPKŽ in podpornimi zdravili ravna v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadnimi zdravili.

V.  KOMISIJA ZA PPKŽ

 

24.  člen

(ureditev Komisije za PPKŽ)

  • Za odločanje o pravici do PPKŽ in za izvajanje drugih nalog v zvezi z izvajanjem tega zakona se pri ministrstvu, pristojnem za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvu), ustanovi Komisija za PPKŽ.
  • Komisija za PPKŽ s poslovnikom natančneje uredi način oblikovanja in sprejemanja aktov iz sedmega odstavka tega člena.
  • Komisija za PPKŽ ima pet članov in pet nadomestnih članov, ki jih imenuje predsednik Mandat članov in nadomestnih članov je šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
  • Komisijo za PPKŽ sestavljajo:
    • dva doktorja medicine z vsaj desetletnimi kliničnimi izkušnjami po zaključeni

specializaciji pri obravnavi pacientov z napredovalo boleznijo,

  • diplomirana medicinska sestra z vsaj desetletnimi kliničnimi izkušnjami pri

obravnavi pacientov z napredovalo boleznijo,

  • strokovnjak s področja družboslovnih ali humanističnih ved z vsaj desetletnimi delovnimi izkušnjami.
  • pravni strokovnjak z vsaj desetletnimi delovnimi izkušnjami.
  • Komisijo za PPKŽ zastopa predsednik, ki ga izmed sebe izvolijo člani komisije za dobo treh let z možnostjo ponovne izvolitve. Po pooblastilu predsednika lahko komisijo zastopa tudi namestnik predsednika ali član komisije.
  • Za delovanje Komisije za PPKŽ in vodenje strokovne službe skrbi generalni sekretar komisije, ki ga izmed strokovnih delavcev ministrstva za dobo treh let z možnostjo ponovnega imenovanja imenuje minister. Generalni sekretar, ki ne sodeluje pri odločanju komisije, je za svoje delo odgovoren predsedniku
  • Komisija za PPKŽ opravlja naslednje naloge po tem zakonu:
    • po predhodnem mnenju lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra odloča o upravičenosti pacienta do PPKŽ;
    • imenuje nadomestnega zdravnika, neodvisnega zdravnika, psihiatra in druge zdravstvene delavce, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, in vodi v ta namen določene sezname zdravnikov ter druge registre;
    • vodi seznam lekarn, ki izdajajo učinkovine za PPKŽ in podporna zdravila;
    • predpiše recept za učinkovino za PPKŽ;
    • pripravi zaključno poročilo o postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ;
    • hrani listine, ki se nanašajo na posamezni postopek uveljavljanja pravice do

PPKŽ.

  • Komisija za PPKŽ vodi register o PPKŽ, katerega vsebino predpiše Register vsebuje podatke o vlogah za uveljavljanje pravice do PPKŽ in o njihovih vlagateljih, nepravilnostih v posameznem postopku in drugih pomembnih podatkih v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.
  • Komisija za PPKŽ ima sedež pri ministrstvu, ki zagotavlja finančna sredstva, administrativno pomoč in druge pogoje za njeno delo.
  • Delo članov Komisije za PPKŽ je plačano. Višino plačila določi

VI.  IZKLJUČITEV ODGOVORNOSTI IN DRUGA PRAVNA RAZMERJA

 

25.  člen

(kazenska, odškodninska in disciplinska odgovornost)

  • Ravnanje zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev in drugih oseb, ki v skladu z določbami tega zakona sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, ni protipravno in ne predstavlja disciplinske kršitve.
  • Zdravstveni delavci ali zdravstveni sodelavci in druge osebe iz prejšnjega odstavka tega člena za svoja ravnanja, opravljena v skladu z določbami tega zakona, niso kazensko, odškodninsko ali disciplinsko odgovorni.

26.  člen

(zavarovanja za primer smrti in druga pravna razmerja)

  • Z zavarovalno pogodbo za primer smrti je zajeta tudi smrt, ki nastopi kot posledica izvedenega postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, neodvisno od tega, koliko časa je minilo med sklenitvijo pogodbe in izvedbo tega postopka.
  • Pri sklepanju zavarovalne pogodbe se zavarovalec ali zavarovanec ni dolžan na splošno izrekati o uveljavljanju pravice do PPKŽ, vendar pa mora zavarovalnico obvestiti o vseh drugih dejstvih, pomembnih za sklenitev pogodbe, kot to določajo predpisi s področja zavarovalništva.
  • V zvezi z drugimi pogodbami, kjer je njihova uresničitev lahko odvisna od vzroka smrti pogodbene stranke, se smrt pacienta, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti. Kot neposredni vzrok smrti šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja iz točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.

VII.  SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONOV

 

27.  člen

 

(spremembe in dopolnitev Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju)

  • V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre- C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K, 36/19, 189/20 – ZFRO, 51/21, 159/21, 196/21 – ZDOsk, 15/22, 43/22, 100/22 – ZNUZSZS, 141/22 – ZNUNBZ, 40/23 – ZČmIS-1 in 78/23) se v prvem

odstavku 23. člena doda nova 7. točka, ki se glasi: »zdravstvene storitve, povezane z uveljavljanjem pomoči pri prostovoljnem končanju življenja,«. Dosedanja 7. do 11. točka postanejo 8. do 12. točka.

  • V petem odstavku člena se besedilo »9., 10. in 11.« spremeni tako, da se glasi

»10., 11. in 12.«.

  • V peti alineji tretjega odstavka c člena se »8.« spremeni v »9.«.

28.  člen

(dopolnitev Kazenskega zakonika)

V Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15,

6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in

107/24 – odl. US) se v 120. členu se doda nov sedmi odstavek, ki se glasi: »Dejanje iz prvega odstavka tega člena ni protipravno, če je storjeno na zahtevo pacienta, v skladu z zakonom, ki ureja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.«

29.  člen

(spremembe in dopolnitve Zakona o lekarniški dejavnosti)

  • V Zakonu o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16, 77/17, 73/19, 186/21 in 112/24) se v prvem odstavku člena doda nova 13. točka, ki se glasi: »Podporno zdravilo je zdravilo, predpisano ob učinkovini za pomoč pri prostovoljnem končanju

življenja kot to določa zakon, ki ureja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.«. Dosedanja 13. do 18. točka postanejo 14. do 19. točka. Doda se nova 20. točka, ki se glasi: »Učinkovina za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je učinkovina, namenjena povzročitvi smrti pri pacientu kot to določa zakon, ki ureja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.«. Dosedanja 19. do 22. točka postanejo 21. do 24. točka.

  • V prvem odstavku 6. člena se doda nova štirinajsta alineja, ki se glasi: »izdajanje učinkovin za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja in podpornih zdravil,«. Dosedanja štirinajsta in petnajsta alineja postaneta petnajsta in šestnajsta alineja.
  • Dosedanje besedilo 21.a člena postane prvi odstavek tega člena, čemur se doda drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Pri izdajanju učinkovin za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja in podpornih zdravil farmacevtski strokovni sodelavci lahko uveljavljajo ugovor vesti, če izdajanje teh sestavin nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti.«
  • V prvem odstavku člena se beseda »petnajste« nadomesti z besedo »šestnajste«.

30.  člen

(spremembi in dopolnitvi Zakona o zdravstveni dejavnosti)

  • V Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – US, 73/19, 82/20, 152/20 – ZZUOOP,

203/20 – ZIUPOPDVE, 112/21 – ZNUPZ, 196/21 – ZDOsk, 100/22 – ZNUZSZS,

132/22 – odl. US, 141/22 – ZNUNBZ, 14/23 – odl. US, 84/23 – ZDOsk-1, 102/24 –

ZZKZ in 112/24 – ZDIUZDZ) se tretjem odstavku 15. člena doda nova četrta alineja, ki se glasi: »dejavnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in z njo povezane medicinske pripomočke;«. Dosedanja četrta alineja postane peta alineja.

  • V drugem odstavku člena se na koncu 12. alineje pika nadomesti z vejico in doda nova 13. alineja, ki se glasi: »zdravstvena dejavnost na področju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, vključno s potrebnimi medicinskimi pripomočki.«.

31.  člen

(dopolnitev Zakona o pacientovih pravicah)

V Zakonu o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS) se v prvem odstavku 34. člena v napovednem stavku za besedo »obravnave« doda vejica in besedilo »vključno s postopki skrajševanja življenja,«.

VIII.  PREHODNE IN KONČNE ODLOČBE

 

32.  člen

(klinične smernice)

Pristojni strokovni organi za potrebe izvajanja tega zakona sprejmejo klinične smernice za PPKŽ in klinične smernice za določitev primernih podpornih zdravil in učinkovin za PPKŽ.

33.  člen

(nadomestni zdravnik in nadomestni zdravstveni delavci)

Dokler minister v skladu s šestim odstavkom 19. člena tega zakona ne predpiše pogojev, pod katerimi PPKŽ ob lečečih zdravnikih izvajajo nadomestni zdravniki in nadomestni zdravstveni delavci, lahko Komisija za PPKŽ za izvedbo postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ pooblasti kateregakoli zdravnika ali zdravstvenega delavca, ki izpolnjuje pogoje po tem zakonu, in ki s tem soglaša.

34.  člen

(rok za uskladitev z zakonom)

 

Pristojni organi, nosilci javnih pooblastil, izvajalci zdravstvene dejavnosti in izvajalci institucionalnega varstva morajo uskladiti svoje delovanje z določbami tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

35.  člen

(uveljavitev in uporaba zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se prične šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

III.  OBRAZLOŽITEV PO ČLENIH

K 1. členu

Prvi člen določa predmet in namen zakona, ki je pacientom, ki doživljajo neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po oceni zdravnika posledica hude trajne bolezni ali drugih hudih trajnih okvar zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja, omogočiti dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt. Pri tem zakon preprečuje napake in zlorabe v postopku in izhaja iz samostojne, informirane odločitve pacienta o uveljavljanju pravice po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljnjem besedilu: PPKŽ). Zakon namreč izhaja iz spoštovanja pacientove zasebne avtonomije ali njegove oblasti oziroma razpolagalnega upravičenja nad lastnim telesom oziroma življenjem za primer medicinsko potrjenega neznosnega trpljenja kot posledice hude trajne bolezni ali drugih hudih trajnih okvar zdravja in medicinsko potrjene odsotnosti utemeljenega pričakovanja po ozdravitvi ali izboljšanju zdravja ob izčrpanih možnostih zdravljenja. Prvi člen določa tudi, da se, če s tem zakonom ni drugače določeno, glede pravic in obveznosti pri uveljavljanju pravice do PPKŽ uporabljajo določbe zakona, ki ureja pacientove pravice, s čimer je zakon ustrezno sistemsko umeščen znotraj širšega sistema zdravstvenega varstva. V postopku pred Komisijo Republike Slovenije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ki predstavlja sui generis organ, ki je nosilec javnega pooblastila za odločanje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, saj gre za javnopravno razmerje.

K 2. členu

  1. člen določa pomen izrazov, pri čemer se številni izrazi uporabljajo enako, kakor v področni zakonodaji, npr. s področja pacientovih pravic (npr. sposobnost odločanja o sebi), s področja zdravstvene dejavnosti (npr. zdravstvena dejavnost), bodisi z uporabo enake opredelitve bodisi z neposrednim sklicem na področno zakonodajo. Drugi člen vsebuje nekatere osrednje področne opredelitve zakona in tako določa bližnjo osebo, pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), podporna zdravila, učinkovino za PPKŽ. Te so med pomeni izrazov navedene z namenom (jezikovne) jasnosti in

preglednosti ureditve, pri čemer velja, da zakon nekoliko odstopa od osrednje nomotehnične rešitve, v skladu s katero naj bi vsi relevantni termini oziroma pojmi bili opredeljeni bodisi med pomeni izrazov, uvodoma, bodisi v posameznih členih v nadaljevanju. Predlagatelj ocenjuje, da so nekateri termini oziroma pojmi za pravilno razumevanje vsebine tako ključni, da kaže te vendarle navesti v uvodnih določbah zakona, medtem ko so nekateri drugi, prav tako pomembni termini oziroma pojmi navedeni v posameznih členih, saj je njihova opredelitev (tudi) kot pravnih standardov nujno povezana z določanjem pravic in obveznosti ali drugih zakonskih pogojev. Pomembno je, da 2. člen prav tako opredeljuje pravni standard neznosnega trpljenja, s čimer omogoča strokovno odločanje zdravnikov in predvidljivo uporabo zakonskih kriterijev. Standard neznosnega trpljenja vključuje vrste trpljenja, ki so se pojavile v zadevah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, in obsega tudi izjemno težko psihološko stisko, ki pa ne pomeni, da je pravico do PPKŽ moč uveljavljati na podlagi duševne bolezni. Gre le za opredelitev neznosnega trpljenja, ki je posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja, pri čemer bolezen in okvara zdravja nista duševne narave.

K 3. členu

  1. člen določa temeljna načela zakona, ki po eni strani izhajajo iz varovanja pacientove zasebne avtonomije in po drugi strani ščitijo osebnost in dostojanstvo drugih oseb, ki sodelujejo ali bi lahko sodelovale v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ. S tem že iz temeljnih načel zakona izhaja zaveza po ustrezni uravnoteženosti pravic in obveznosti različnih udeleženih Ob tem temeljna načela vzpostavljajo dolžnost skrbnega ravnanja in ob osrednjem vodilu jasnega ter transparentnega vodenja postopkov po tem zakonu določajo spoštovanje pacientove zasebnosti. Ni naključje, da taksativno našteta temeljna načela spremlja njihova podrobnejša vsebinska opredelitev, zaradi česar se temeljna načela v svoji naravi spogledujejo z naravo pravnih pravil. Predlagatelj namreč ocenjuje, da je ob splošni veljavnosti pravil zakona, ki urejajo pacientove pravice, na tako občutljivem področju pravnega urejanja kot je področje t. i. dostojanstvene, neboleče smrti, nabor temeljnih načel primerneje snovati na način, ki pomeni nekoliko močnejšo zavezanost vsakokratnega razlagalca zakona namenu predpisa oziroma njegovih

posameznih določb, ki ga predvideva predlagatelj oziroma zakonodajalec. Predlagatelj ocenjuje, da je pravično, da je v razviti demokratični skupnosti vsakomur, ki izpolnjuje za to predpisane pogoje, dana možnost dostojne smrti, medtem ko nikogar, kakor izhaja že iz temeljnih načel zakona, ni moč prisiliti v postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ, s čimer je varovan ustavni standard prepovedi prisilnega zdravljenja (v širšem smislu namreč tudi postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ šteje za zdravljenje) in, pomembneje, nedotakljivosti življenja. Zaradi pravice do ugovora vesti, urejene v kasnejših členih, prav tako ni nikogar moč prisiliti v sodelovanje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, kar prav tako izhaja iz četrtega odstavka 3. člena zakona.

K 4. členu

  1. člen v luči spoštovanja dostojanstva oziroma verskih, filozofskih in drugih (osebnih) prepričanj oseb, ki so na podlagi predpisov zavezane sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, slednjim nudi pravico uveljavljati ugovor vesti. S tem se posamezniki, npr. zdravniki, medicinske sestre, razbremenijo odgovornosti sodelovanja, vendar pa mora izvajalec zdravstvene dejavnosti, javni zavod, zagotoviti sodelovanje drugega, nadomestnega zdravnika ali zdravstvenega delavca. Ker predlagatelji dopuščajo možnost sodelovanja zdravstvenih sodelavcev, pa čeprav postopki slonijo na sodelovanju zdravnikov in zdravstvenih delavcev, npr. medicinskih sester, zakon pravico uveljavljati ugovor vesti zagotavlja tudi njim. Nadomestni zdravnik, smiselno pa tudi druge osebe, prevzamejo naloge lečečega zdravnika po tem zakonu. 4. člen zdravniku, ki je uveljavljal ugovor vesti, onemogoča članstvo oziroma delovanje v okviru Komisije za PPKŽ ali prevzem nalog neodvisnega zdravnika ali psihiatra po tem zakonu. V primeru, ko bi sodelovanje v postopku na katerikoli stopnji bilo omogočeno osebam, ki so podale ugovor vesti (pa čeprav bi ta glede na njihova osebna prepričanja dejansko bil vezan le na ravnanje v izvršitveni fazi postopka, npr. nastavitev medicinskega pripomočka, s katerim pacient injicira učinkovino za PPKŽ), bi s tem bil porušen t. i. videz nepristranskosti sodelujočih v postopku, s tem pa prekršeno načelo enakega varstva pravic (pacientov).
  2. člen prav tako določa obveznost zagotovitve nadomestnega zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca z namenom učinkovitega uresničevanja pravice do PPKŽ. Sodelovanje vseh oseb, ki jih ne veže zakonska obveznost izvajanja zdravstvenih storitev znotraj javne zdravstvene mreže, je v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ svobodno,

medtem ko zakon zaradi preprečevanja konflikta interesov prepoveduje sodelovanje zdravstvenih delavcev ali sodelavcev, ki so bližnja oseba (pojem oziroma termin opredeljen v 2. členu zakona) pacienta, v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ. Deseti odstavek člena določa, da izvajalci zdravstvene dejavnosti in institucionalnega varstva ne smejo svojim zaposlenim prepovedati sodelovanja v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.

K 5. členu

  1. člen opredeljuje pravico do PPKŽ kot pomoč pri Pravica je vezana na vsebinske pogoje, določene v 6. členu zakona, pogoj 18. leta starosti (polnoletnost in z njo povezana praviloma neomejena sposobnost odločanja v lastnih zadevah), vključenost v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in obstoj stalnega prebivališča v Sloveniji, kadar pacient oziroma obvezno zavarovana oseba nima statusa državljana Republike Slovenije. Vključenost v obvezno zdravstveno zavarovanje, tj. imeti lastnost zavarovanca ali zavarovane osebe po zakonu, ki ureja obvezno zdravstveno zavarovanje, je pogoj za uveljavljanje pravice do PPKŽ, saj se storitve, zvezane s to pravico, tako pa pravica sama, uveljavljajo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi posebne narave pravice je ureditvi dodan pogoj stalnega prebivališča v Sloveniji, ki odstopa od siceršnje prepovedi pogojevanja dostopa do pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja z državljanstvom ali (stalnim) prebivališčem, kadar ima oseba lastnost obvezno zavarovane osebe, npr. državljan tuje države, ki v Sloveniji ne prebiva, temveč le dela in ima zato lastnost obvezno zavarovane osebe. Predlagatelj ocenjuje, da omejitev na tako občutljivem področju pravnega urejanja, zvezanega z javnim redom Republike Slovenije, predstavlja primeren in nujen ukrep za omejevanje morebitnega množičnega uveljavljanja pravice (državljanov oziroma zavarovancev drugih držav članic Evropske unije) v Sloveniji. Prav zaradi občutljivosti in pomembnosti področja pravnega urejanja pa pravice in z njo zvezanih zdravstvenih storitev ni dovoljeno (ponujati) in izvajati zunaj mreže javne zdravstvene dejavnosti, podobno kot to glede na določbe zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost, velja glede dejavnosti preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki, dejavnosti pridobivanja in presaditve človeških organov, dejavnosti pridobivanja tkiv in celic ipd. Predlagatelj ocenjuje, da omejitev svobodne gospodarske pobude (izvajanja zasebne zdravstvene dejavnosti) na tako občutljivem področju pravnega urejanja, zvezanega z

javnim redom Republike Slovenije, predstavlja primeren in nujen ukrep za omejevanje t.

  1. samoplačniškega uveljavljanja (in, nasprotno, ponudbe) storitev zdravljenja, kar pa ne izključuje sodelovanja koncesionarjev, ki v javni zdravstveni mreži nastopajo na podlagi javnega pooblastila, namenjenega uresničevanju javnega interesa. V prid omejevanju (ki pomeni izključitev oziroma omejitev zasebnega ekonomskega interesa ponudnikov) govori, po oceni predlagatelja, tudi zagotavljanje transparentnih in varnih postopkov v zvezi z uveljavljanjem pravice do PPKŽ, brez zlorabe.

K 6. členu

  1. člen določa vsebinske pogoje za uveljavljanje pravice do PPKŽ, navedene v členu zakona. Do PPKŽ je upravičen pacient, ki doživlja neznosno trpljenje (to je kot pravni standard z namenom omogočanja strokovnega odločanja zdravnikov in predvidljive uporabe zakona opredeljeno v 2. členu zakona), za katerega ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja. Zakon tako v prvem koraku izhaja iz subjektivne percepcije trpljenja, saj je upoštevanje tako opredeljenega trpljenja skladno s spoštovanjem posameznikove zasebne avtonomije za primer smrti, vendar pa v drugem koraku strokovno oceno neznosnega trpljenja kot posledico bolezenskega stanja prepušča strokovni odločitvi zdravnikov. Trpljenje mora po presoji zdravnika namreč biti verjetna posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja (ta obsega npr. invalidnost), katere zdravljenje je zaključeno in ki ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja. Odločitev o (ne)upravičenosti do PPKŽ je tako zmeraj vezana na pravne standarde – ti so navedeni in deloma opredeljeni v zakonu, deloma pa prepuščeni napolnitvi s strani področnih strokovnjakov v praksi, v skladu s pravili medicinske stroke – medicinsko utemeljena in ne prepušča neomejene samoodločbe pacienta. Pri tem mora pacient podati t. i. informirano odločitev za PPKŽ, iz katere glede na 10. člen zakona izhaja, med drugim, njegova sposobnost odločanja o sebi, in zahtevek za PPKŽ v skladu s 7. oziroma 8. členom zakona. Pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati zgolj na podlagi obstoja duševne bolezni oziroma z njo povezanega neznosnega trpljenja.

K 7. členu

  1. člen določa prvo dejanje v postopku uveljavljanja pravice do PPKŽ, in sicer napoved zahtevka za PPKŽ. Procesno dejanje je opravljeno pred lečečim zdravnikom, ki je lahko

izbrani osebni ali drugi lečeči zdravnik. Kadar pacient ni obravnavan na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvene dejavnosti je to praviloma pacientov izbrani osebni zdravnik, s katerim se pacient praviloma nahaja v dalj časa trajajočem, posebno zaupnem razmerju. Kadar je pacient obravnavan na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, je npr. hospitaliziran, je to praviloma zdravnik, npr. sobni (specialist), ki pacienta obravnava. V tem primeru pacientu prav zaradi uvodoma omenjenega obstoja pogosto dalj časa trajajočega in posebno zaupnega razmerja ni odvzeta možnost pravico uveljavljati pri osebnem zdravniku. Lečeči zdravnik pacientu pojasni vsa dejstva in okoliščine, vezane na njegovo bolezensko stanje (razvoj bolezni, druge možnosti zdravstvene obravnave, nezaželeni učinki izvedbe PPKŽ) na podlagi katerih lahko slednji sprejme informirano odločitev o napovedi zahtevka PPKŽ, pri kateri mora vztrajati tudi po drugem pogovoru z lečečim zdravnikom kot to izhaja iz osmega in devetega odstavka tega člena. Lečeči zdravnik pacienta jasno seznani, da lahko kadarkoli odstopi od uveljavljanja pravice do PPKŽ, in preveri avtonomnost njegove odločitve, pri čemer zakon predvideva zadosten čas za pacientov razmislek o (ne)uveljavljanju pravice in, če tako želi, pogovor z bližnjimi osebami, ki jim pacient zaupa. To velja predvsem v primeru hospitalizacije, ker je takrat praviloma samo lečeči zdravnik tisti, ki lahko zagotovi učinkovit stik s svojci. Zadnji odstavek tega člena preprečuje možnost t. i. evtanazijskega mobinga, čeprav zakon pravice do evtanazije ne ureja, in določa, da mora biti zahteva za PPKŽ s strani pacienta izrecno podana.

K 8. členu

  1. člen zakona določa drugo procesno dejanje v postopku, in sicer vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ, določeno na obrazcu, s katerim se prične postopek pred Komisijo Republike Slovenije za PPKŽ. Vloga obsega zahtevek za PPKŽ, informirano odločitev iz
  2. člena tega zakona in mnenje lečečega zdravnika iz 9. člena tega zakona ter ureja sodelovanje notarja v postopku, in sicer z namenom preprečevanja zlorabe in napak v postopku. Pacient je do vložitve zahtevka upravičen tudi, kadar lečeči zdravnik ocenjuje, da pacient ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 6. člena. Zakon namreč predvideva, da v vsakem primeru o pacientovi (ne)upravičenosti do pravice do PPKŽ odločata vsaj dva zdravnika, tj. lečeči zdravnik in t. i. neodvisni zdravnik (11. člen),

neodvisno od tega, ali lečeči zdravnik poda »pozitivno« ali »negativno« mnenje. V primeru nasprotujočih si mnenj, odločitev sprejme Komisija Republike Slovenije za PPKŽ.

K 9. členu

  1. člen ureja mnenje lečečega zdravnika, ki predstavlja obvezno sestavino zahtevka za PPKŽ iz člena in v katerem lečeči zdravnik navede, ali pacient izpolnjuje vsebinske pogoje iz 1. točke prvega odstavka 6. člena zakona. Obveznost mnenje podati v treh delovnih dneh od zahtevka za PPKŽ in informirane odločitve izhaja iz 8. člena zakona, saj mora lečeči zdravnik vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ skupaj z mnenjem iz tega člena Komisiji za PPKŽ posredovati v roku treh delovnih dni.

K 10. členu

  1. člen določa vsebino informirane odločitve, ki predstavlja obvezno sestavino vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ iz člena in s katero pacient izjavlja, da pozna in razume druge možnosti lajšanja trpljenja in zdravstvene obravnave, možne nezaželene stranske učinke učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil ter da je njegova odločitev o uveljavljanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja podana svobodno, brez kakršnekoli prisile. Informirana odločitev zagotavlja, da je pacientova odločitev o končanju življenja svobodna in da je ta podana na podlagi popolnih informacij. Prav tako lahko pacient v luči ustreznega načrtovanja, predvsem pa lastne seznanitve in pripravljenosti na izvedbo postopka, že na tej točki izbere način vnosa učinkovine za PPKŽ v telo.

K 11. členu

Z namenom preprečevanja zlorabe in napake v postopku oziroma z namenom dvojne strokovne preverbe zdravstvenega stanja pacienta 11. člen ureja mnenje neodvisnega zdravnika, ki neodvisno od lečečega zdravnika poda svoje mnenje v zadevi. Neodvisni zdravnik mora pri tem izpolnjevati posebni pogoj vsaj desetletnih kliničnih izkušenj, s čimer je zagotovljeno, da v postopku odločanja sodeluje najmanj en izkušenejši zdravnik, pa čeprav je tudi lečeči zdravnik praviloma zdravnik, ki je že opravil specialistični izpit. Mnenje je del vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ iz 8. člena zakona.

K 12. členu

 

  1. člen ureja mnenje psihiatra kot obvezen del vsakega postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ. V mnenju psihiater oceni pacientovo (ne)sposobnost odločanja o sebi, s čimer se potrdi ali ovrže njegovo zmožnost razumevanja posledic uveljavljanja pravice do PPKŽ oziroma resničnost njegove izjave volje. S tem se preprečuje zlorabe in napake v

K 13. členu

  1. člen ureja odločanje o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Odločitev po seznanitvi z mnenjem lečečega in neodvisnega zdravnika ter psihiatra, sprejme Komisija za PPKŽ, sui generis organ, v skladu s 24. členom pristojen za odločanje, nadzor in opravljanje drugih strokovnih nalog v zvezi s postopki uveljavljanja pravice do PPKŽ. Imenovanje in odločanje posebnega organa, ne pa npr. le enega zdravnika, konzilija zdravnikov, zagotavlja, da v postopkih z uveljavljanjem pravice do PPKŽ ne prihaja do napak in zlorab ter predvsem, da se postopki izvajajo V primeru pridržanosti odločanja izključno medicinski stroki ali ožji skupini strokovnjakov, se transparentnost postopkov, ki je na tako občutljivem področju pravnega urejanja ključna, lahko izgubi. Pri tem komisija izvorno vsebinsko odločanje prevzame le v primerih, kadar se lege artis podani mnenji lečečega in neodvisnega zdravnika razlikujeta. Tudi zato dva člana strokovno mnogo širše določene komisije prihajata iz vrst medicinske stroke, pri čemer lahko komisija imenuje izvedence. Ker se, kot izhaja iz 1. člena zakona, v postopkih odločanja pred komisijo subsidiarno uporabljajo pravila zakona, ki ureja upravni postopek, lahko komisija po potrebi imenuje izvedenca. Sedmi odstavek določa dokončnost odločitve komisije, medtem ko je sodno varstvo zagotovljeno pred pristojnim sodiščem, ki odloča o (delovnih in) socialnih sporih, saj je pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v skladu s tem zakonom pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

K 14. členu

  1. člen določa materialne in subjektivne meje, znotraj katerih je moč vnovič uveljavljati pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, in sicer če pacient, ki je že neuspešno uveljavljal pravico do PPKŽ, zatrjuje povečanje trpljenja iz točke prvega odstavka 6. člena zakona, lečeči zdravnik pa takšno povečanje strokovno ocenjuje kot

verjetno. Člen zasleduje rešitev, ki ne odklanja vnovičnega uveljavljanja pravice ob nekoliko spremenjenem dejanskem stanju, a hkrati preprečuje zlorabo pravice s strani pacienta kot potencialnega upravičenca, s čimer se prav tako preprečuje prekomerno obremenitev zdravstvenih delavcev (in prekomerna finančna bremena obveznega zdravstvenega zavarovanja) s postopki v zvezi s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Drugi odstavek ureja položaj, ko je neuspešno uveljavljanje pravice nastopilo zaradi pacientove nesposobnosti sodelovanja pri izvedbi PPKŽ.

K 15. členu

  1. člen predstavlja pomembno varovalo, v skladu s katerim lahko pacient na katerikoli točki, brez kakršnihkoli zanj negativnih posledic, odstopi od uveljavljanja pravice ali izvedbe (postopka) pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S tem se varuje zasebno avtonomijo pacienta in svobodo ali odsotnost prisile, vezane na njegovo odločitev.

K 16. členu

  1. člen ureja pobudo za izvedbo PPKŽ. Upravičenost pobude nima časovne S podajo pobude se prične postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ oziroma postopek uresničitve te pravice.

K 17. členu

  1. člen določa izbiro načina vnosa učinkovine za PPKŽ v telo (če pacient načina vnosa še ni izbral v skladu z členom zakona) oziroma njegovo potrditev. Zakon določa odprti krog načinov vnosa učinkovine v telo in s tem dopušča vse strokovno prepoznane in primerne metode.

K 18. členu

  1. člen določa predpis in prevzem ter dostavo učinkovine za PPKŽ, ki sta z namenom preprečevanja zlorab in napak ter predvsem v luči varovanja javnega zdravja pridržani s strani Komisije za PPKŽ pooblaščenemu zdravstvenemu

K 19. členu

  1. člen kot kraj izvedbe PPKŽ določa pacientov dom, s čimer se zagotavlja dostojanstveno,

mirno in nebolečo smrt v domačem okolju. Zakon prav tako dopušča izvedbo na kateremkoli

drugem primernem kraju, ki ga izbere pacient, npr. v bolnišnici, saj se bo tam praviloma pogosto nahajal. Zakon izrecno prepoveduje nasprotovanje izvedbi PPKŽ s strani lastnika prostora, npr. v primeru bivanja v najemniškem stanovanju ali socialnovarstvenem zavodu. Zakon ob sodelovanju zdravnika in diplomirane medicinske sestre dopušča sodelovanje drugih zdravstvenih delavcev pri izvedbi PPKŽ, saj predlagatelj dopušča možnost, da se v praksi izkaže potreba po njihovem sodelovanju, npr. zaradi specifičnega zdravstvenega stanja pacienta. Z namenom varne izvedbe postopka je potrebno predhodno posvetovanje sodelujočih. Zakon prav tako dopušča navzočnost s strani pacienta izbranih oseb. Minister je skladno s sedmim odstavkom 19. člena dolžan predpisati pogoje, pod katerimi PPKŽ ob lečečih zdravnikih izvajajo tudi drugi zdravniki in zdravstveni delavci (t. i. nadomestni zdravniki in nadomestni zdravstveni delavci), s čimer se glede izvedbe PPKŽ razbremenjuje različne vrste lečečih zdravnikov oziroma se določi za to specializirane zdravstvene ekipe.

K 20. členu

Prvi in drugi odstavek 20. člena urejata pacientovo možnost zavrniti oziroma vztrajati pri izvedbi PPKŽ ter določata ravnanje za primer zavrnitve oziroma vztrajanja. Tretji odstavek ureja položaj pacientove nesposobnosti odločanja o sebi oziroma nezmožnosti sodelovanja v postopku, s čimer je preprečena možnost napake in zlorabe v postopku, ob spoštovanju pacientove zasebne avtonomije za primer smrti. Zakon zaradi varne izvedbe postopka predvideva navzočnost diplomirane medicinske sestre oziroma lečečega zdravnika ob pacientu do trenutka, ko je ugotovljena njegova smrt. Šesta alineja ureja prihod mrliškega preglednika, ki ni navzoč pri izvedbi postopka, temveč le pregleda truplo. Zakon sodelovanje mrliškega preglednika kljub usposobljenosti lečečega zdravnika za ugotavljanje smrti predvideva predvsem z vidika še dodatne transparentnosti izvedenega postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ.

K 21. členu

  1. člen določa ravnanje mrliškega preglednika po smrti, ki jo je ugotovila diplomirana medicinska sestra ali lečeči zdravnik, določa statistične parametre, vezane na PPKŽ in dopušča možnost sanitarne obdukcije, kar predstavlja dodatno možnost nadzora nad izvajanjem PPKŽ.

K 22. členu

 

  1. člen v luči transparentnosti in z namenom zagotavljanja bodočih varnih, lege artis izvedenih postopkov pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, določa poročanje diplomirane medicinske sestre ali lečečega zdravnika Komisiji za PPKŽ o izvedbi posamičnega postopka.

K 23. členu

  1. člen v luči preprečevanja zlorab in varovanja javnega zdravja določa poseben postopek ravnanja z neuporabljenim receptom za učinkovino za PPKŽ (in za podporna zdravila), sklicujoč se na področne predpise o ravnanju z odpadnimi

K 24. členu

  1. člen določa sestavo Komisije za PPKŽ, ki se kot poseben organ za odločanje o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in za izvajanje drugih nalog po zakonu glede na njegove pristojnosti oziroma področje delovanja ustanovi pri ministrstvu, pristojnem za zdravje. Slednje zagotavlja materialne in druge pogoje dela. Natančnejša ureditev načina oblikovanja in sprejemanja pravnih aktov je pridržana poslovniški avtonomiji Kot izhaja iz tretjega odstavka 24. člena, komisijo sestavlja pet članov in pet nadomestnih članov. Šestletni mandat je določen zaradi ustrezne rotacije predsednika komisije, pri čemer so člani in nadomestni člani lahko (neomejeno) ponovno imenovani. Tako se zagotavlja kontinuiteta dela oziroma prakse komisije v daljšem časovnem obdobju, zaradi česar so lahko toliko bolj izpolnjene zaveze po pravni varnosti in predvidljivosti ravnanja (za upravičence). Komisijo sestavljata dva strokovnjaka s področja medicine z ustreznimi zakonsko določenimi izkušnjami (npr. izkušnje pri obravnavi pacientov z napredovalo boleznijo), saj komisija deluje na področju zdravstva oziroma na področju zdravstvene dejavnosti oziroma odloča o ter nadzira izvrševanje pravic(e) iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, s čimer je v postopek pritegnjena tudi diplomirana medicinska sestra. Ker je delo komisije lahko zvezano s številnimi družbenimi in pravnimi dilemami, to dopolnjujeta dva vrhunska strokovnjaka z ustreznimi zakonsko določenimi izkušnjami, eden s področja družboslovnih ali humanističnih ved, drugi s področja prava. Imenovanje članov, katerih število in strokovna razvejanost zagotavljata višjo raven transparentnosti in neodvisnosti delovanja, je zaradi občutljivosti področja, na katerem komisija deluje, pridržano Predsedniku Republike, s čimer se praviloma

zagotavlja večja politična neodvisnost imenovanja kot v primeru, ko bi člane imenoval pristojni minister. Predlagatelj pri tem izhaja iz predpostavke, da preplet odločevalskih, nadzornih in drugih strokovnih pristojnosti članov komisije ne zahteva volitev v Državnem zboru, pri čemer je (na splošnih volitvah izvoljen) Predsednik Republike pri imenovanju zavezan zakonsko določenim kriterijem strokovnosti (npr. 10 let kliničnih izkušenj, doktorat znanosti) članov in pri tem tako ne uživa popolne diskrecije. Kot izhaja iz šestega odstavka 24. člena, za delovanje komisije in vodenje strokovne službe skrbi generalni sekretar komisije, ki ga izmed strokovnih delavcev ministrstva, pristojnega za zdravje, za dobo treh let z možnostjo ponovnega imenovanja imenuje minister. Zaradi neodvisnosti komisije in zagotavljanja tekočega (administrativnega) delovanja komisije generalni sekretar ne sodeluje pri odločanju komisije. Sedmi in osmi odstavek določata pristojnosti oziroma naloge komisije. Zaradi obsega in narave dela komisije zakon predvideva plačilo za delo, ki ga določi minister.

K 25. členu

  1. člen izključuje protipravnost ravnanja zdravstvenih delavcev ali zdravstvenih sodelavcev in drugih oseb, ki v skladu z določbami tega zakona sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ. člen vpliva tako na protipravnost ravnanja po pravilih kazenskega kot tudi po pravilih civilnega (odškodninskega) prava, pri čemer je protipravnost ravnanja na področju kazenskega prava izrecno izključena tudi s 28. členom zakona. Kljub jasni izključitvi protipravnosti ravnanja, drugih odstavek 25. člena izključuje tudi kazensko, odškodninsko ali disciplinsko odgovornost.

K 26. členu

  1. člen ureja razmerje med pacientom (oziroma drugimi upravičenci iz pravnega posla), katerega smrt je nastopila kot posledica izvedenega postopka oziroma uresničene pravice do PPKŽ, in zavarovalnico, s katero je pacient sklenil zavarovalno pogodbo za primer smrti ali je v pravnem poslu nastopal kot zavarovanec. Ker lahko trpljenje iz 6. člena zakona, na podlagi katerega pacient (zavarovanec) uveljavlja pravico do PPKŽ, nastopi tudi nenadno, zaradi hipnega nastopa prej nezaznane ali nezaznavne hujše bolezni, predvsem pa npr. zaradi poškodbe oziroma invalidnosti, prvi odstavek člena ohranja veljavnost pogodbe, ki bi bila sklenjena v kratkem časovnem obdobju pred nastopom

pacientovega trpljenja oziroma pred smrtjo kot posledico izvedenega postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ. Preprečevanju primerov, ko zavarovalni primer smrti ali drug z zavarovalno pogodbo zajet zavarovalni primer, npr. bolezni, ne bi bil bodoč in negotov, zaradi česar bi se izgubil element aleatornosti kot osrednji element zavarovalne pogodbe, je namenjena določba drugega odstavka 26. člena. Zavarovalnica oziroma zavarovatelj od zavarovalca ali zavarovanca ne sme zahtevati, da se ta splošno izreče o uveljavljanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, npr. ali bi v primeru nastopa hude bolezni uveljavljal to pravico, vendar pa mora zavarovalec, kot tudi sicer izhaja iz pravil zavarovalniškega prava, zavarovalnico obvestiti o vseh dejstvih, ki bi lahko vplivala na (ne)sklenitev zavarovalne pogodbe oziroma določitev premije. Tretji odstavek ureja primere drugih, potencialnih pravnih poslov, katerih veljavnost oziroma uresničitev bi lahko bila odvisna od vzroka smrti stranke. Predlagatelj izpostavlja, da bodo pravico do PPKŽ praviloma uveljavljali pacienti, katerih pričakovana življenjska doba je kratka, in bi smrt, le trpeča, praviloma nastopila v vsakem primeru in imela posledice v razmerju do v tem členu navedenih pravnih poslov.

K 27. členu

  1. člen določa spremembo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa kritje zdravstvenih storitev, povezanih z uveljavljanjem PPKŽ, na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja.

K 28. členu

  1. člen določa spremembo Kazenskega zakonika (KZ-1), s katero je izključena protipravnost ravnanja v razmerju do pomoči pri samomoru (120. člen KZ-1), kadar ravnanje zdravstvenega delavca (s tem tudi zdravnika) odraža zahtevo pacienta po pomoči pri samousmrtitvi (samomoru) skladno s tem zakonom. Predlagatelj se je pri izključitvi protipravnosti ravnanja pri kaznivem pomoči pri samomoru odločal, ali naj (a) izključitev protipravnosti izhaja le iz člena tega zakona, kot to sicer določajo tudi drugi zakoni (npr. Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US, 89/23 – odl. US in 53/24, ki v 160. členu ob izpolnjenosti posebnih pogojev izključuje protipravnost ravnanja, ki bi sicer pomenilo kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1), ali naj (b) predlaga

sicer običajno in (nomotehnično) prevladujočo t. i. paketno spremembo zakonodaje, kjer bi ob sprejemu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja predlagal sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, ki bi vseboval spremembo

  1. člena, ali pa naj (c) spremembo vključi v samo besedilo zakona, ki ga predlaga. Predlagatelj se je za spremembo KZ-1, ki pomeni izrecno izključitev protipravnosti zgoraj opisanega ravnanja, ob zagotavljanju pravne varnosti in predvidljivosti naslovljencev pravnega pravila (zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev) odločil tudi zato, ker je ta pomembna tudi z vidika družbene percepcije nekaznivosti oziroma legalizacije zdravniške pomoči pri samousmrtitvi. Pri tem ocenjuje, da bi lahko t. i. paketni pristop nesorazmerno podaljšal sprejem primarno predlaganega zakona (o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja), saj »odpiranje« drugega sistemskega zakona lahko predstavlja priložnost uvajanja drugih, s primarno predlaganim zakonom nepovezanih sprememb, ki nesorazmerno podaljšajo ali celo onemogočijo sprejem zakonodajnih sprememb. Predlagatelj se pri tem zaveda, da se je KZ-1, prav zaradi posebne občutljivosti in pomembnosti področja pravnega urejanja, doslej sistematično spreminjal s posameznimi predlogi zakonov o spremembah in dopolnitvah, a prav tako ocenjuje, da se slovenska pravna ureditev s tako pomembnim primerom legalizacije oziroma dekriminalizacije ravnanja ali uzakonitve pravice še ni srečala, zaradi česar predlagani pristop, ko KZ-1 izjemoma spreminja področno drug zakon, ne pa zakon o njegovih spremembah in dopolnitvah, ocenjuje kot primeren. 28. člen izključuje tako protipravnost ravnanja pomoči pri samomoru kot tudi napeljevanja k samomoru, kadar je ravnanje skladno z določbami ZPPKŽ, saj bi se v nasprotnem primeru lahko med zdravstvenimi delavci, ki pacientov po tem zakonu sicer ne smejo spodbujati k uveljavljanju PPKŽ, vzpostavil dvom, mar z ZPPKŽ skladna komunikacije zdravstvenega delavca, npr. zdravnika, s pacientom o možnostih zdravljenja, blaženju bolečine, ipd., lahko šteje za napeljevanje k samomoru. Tako bi v praksi lahko nastal tudi nepremostljiv trk med obveznostjo zdravstvenih delavcev o informiranju pacientov o njihovem zdravstvenem stanju in vseh zdravstvenih storitvah oziroma pravicah, ki so pacientu ob določenem zdravstvenem stanju na voljo.

K 29. členu

  1. člen določa spremembo Zakona o lekarniški dejavnosti, ki določa, da lekarne izdajajo tudi učinkovine za PPKŽ in podporna Predlagatelj spremembo zakona predlaga

zato, ker pojma učinkovine za PPKŽ in podpornega zdravila predstavljata novost

področne pravne ureditve, pa čeprav bi lahko oba subsumirali pod pojem zdravila.

Nadalje, že iz razloga, ker predlog zakona posebej ureja možnost podaje ugovora vesti za vse zdravstvene delavce (vključno z zdravniki) kot seveda tudi zdravstvene sodelavce, je prav, da se ta možnost iz smiselno primerljivih razlogov kot to velja za slednje, določi tudi za lekarniške strokovne delavce. Tudi oni lahko sodelovanje pri PPKŽ odklonijo, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti. S tem razlogom se določa dopolnitev veljavnega 21.a člena ZLD-1. Lekarniški strokovni delavci namreč po veljavnem 21.a členu ZLD-1 ugovora vesti ne smejo uveljavljati, a le v primerih, ko pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja. Ker gre pri izdajanju učinkovin za PPKŽ in podpornih zdravil, predpisanih ob učinkovini za PPKŽ, z namenom izvedbe postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, za snovi ali kombinacije teh, ki jih ni moč enačiti z zdravili v smislu 5. člena ZZdr-2 ali drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, je seveda v tovrstnih primerih ugovor lekarniških strokovnih delavcev možen oziroma dopusten. Ker pa predlog zakona uvaja nov termin podpornih zdravil, katerega definicija je v okviru določb predloga zakona, ki predstavljajo korpus sprememb in dopolnitev drugih zakonov, med njimi tudi določb ZLD-1, se ugovor vesti že upoštevajoč temeljno načelo jasnosti in določnosti zakonodaje posebej ureja tudi v tem zakonu, tj. v novem drugem odstavku 21.a člena ZLD-1.

K 30. členu

  1. člen določa spremembo Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zagotavlja razpoložljivost medicinskih pripomočkov in izvajanje dejavnosti pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Obveznost prilagoditve delovanja sicer izhaja že iz člena zakona.

K 31. členu

Z 31. členom se v prvi odstavek 34. člena Zakona o pacientovih pravicah se doda dikcija

»vključno s postopki skrajševanja življenja«, s čimer se lahko pacienti odločijo zoper postopke kot so npr. kontinuirana paliativna sedacija s terminalnim učinkom, predvsem pa ureditev predstavlja dodatno varovalo, ki s sistematičnega zornega kota sicer ni potrebno, pred prisilno izvedbo postopkov uveljavljanja pravice do PPKŽ.

K 32. členu

  1. člen določa obveznost pristojnega strokovnega organa sprejeti področne klinične smernice, s čimer je olajšano varno, lege artis izvajanje postopkov uveljavljanja pravice do PPKŽ in strokovni razvoj področja.

K 33. členu

  1. člen določa začasno ureditev imenovanja in delovanja nadomestnih zdravnikov in nadomestnih zdravstvenih delavcev, v kolikor pristojni minister ne bi sprejel ustreznih podzakonskih podlag.

K 34. členu

  1. člen določa šestmesečni uskladitveni rok delovanja s tem zakonom za javne organe, ministrstvo, pristojno za zdravje, nosilce javnih pooblastil, npr. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in izvajalce zdravstvene dejavnosti in institucionalnega varstva.

K 35. členu

  1. člen določa pričetek veljavnosti in pričetek uporabe zakona, ki daje zadostni čas za njegovo implementacijo in seznanitev javnosti s pomembno spremembo na občutljivem področju pravnega urejanja.

IV.  BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

 

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Uradni list RS, št. 72/06 uradno prečiščeno besedilo, 114/06 ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C,

111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K,

36/19, 189/20 ZFRO, 51/21, 159/21, 196/21 ZDOsk, 15/22, 43/22, 100/22 ZNUZSZS,

141/22 – ZNUNBZ, 40/23 – ZČmIS-1 in 78/23).

 

  1. člen

 

Iz obveznega zavarovanja se zavarovani osebi zagotavlja plačilo naslednjih

zdravstvenih storitev:

  1. preventivne zdravstvene storitve:
  • sistematični in drugi preventivni zdravstveni pregledi na primarni ravni zdravstvene dejavnosti otrok, dijakov in študentov do dopolnjenega 26. leta starosti, drugih odraslih oseb v skladu s programom, vključno za registrirane športnike, svetovanje pri načrtovanju družine in preventivne zdravstvene storitve nosečnic, razen preventivnih zdravstvenih pregledov, ki jih zagotavlja delodajalec,
  • zdravstvene storitve zgodnjega odkrivanja dejavnikov tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, vključno s presejalnimi testi, v skladu s programom, ki ga sprejme Zdravstveni svet,
  • zdravstvene storitve za krepitev zdravja in spreminjanja nezdravega življenjskega sloga

na primarni ravni zdravstvene dejavnosti,

  • cepljenje in obvezna zaščita z zdravili v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni,
    1. zdravljenje, ki obsega diagnostične zdravstvene storitve (npr. pregled ali preiskava), terapevtske zdravstvene storitve (npr. ambulantne storitve, operativni poseg), zdravstvene storitve s področja reprodukcije (npr. kontracepcija, zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo, porodom, zdravljenjem zmanjšane plodnosti, umetno oploditvijo,

sterilizacijo in umetno prekinitvijo nosečnosti) in zdravstvene storitve v zvezi z dajanjem

in izmenjavo tkiv in organov za presaditev drugim osebam,

  1. zdravljenje v tujini, v skladu s tem zakonom,
  2. medicinska rehabilitacija, vključno z zdraviliškim zdravljenjem,
  3. zdravstvena nega, razen če so zavarovani osebi v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo priznane primerljive storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila,
  4. paliativna oskrba,
  5. reševalni prevozi:
  • nujni reševalni prevozi v okviru nujne medicinske pomoči in
  • nenujni reševalni prevozi, če je zavarovana oseba nepokretna ali za prevoz na in z dialize ali če zaradi zdravstvenega stanja potrebuje spremstvo zdravstvenega delavca ali če bi bil prevoz z javnim prevoznim sredstvom ali osebnim avtomobilom za njeno zdravje škodljiv,
    1. sobivanje enega od staršev, rejnika, skrbnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar sobiva ob otroku svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču z bolnim otrokom do vključno 14. leta starosti, z bolnim otrokom do leta starosti oziroma dokler traja roditeljska pravica v primeru težje okvare ali poškodbe možganov ali hrbtenjače, pri kateri je potrebno usposabljanje za poznejšo medicinsko rehabilitacijo na domu, ali v primeru kronične bolezni ali okvare v času usposabljanja za poznejšo medicinsko rehabilitacijo na domu, ali v primeru zdravljenja težkega zdravstvenega stanja, ne glede na starost z osebo s posebnimi potrebami, ki potrebuje 24-urno nego in oskrbo, oziroma z osebo s statusom po zakonu, ki ureja socialno vključevanje invalidov,
    2. skupinski zdravstveni programi zaradi krepitve zdravstvenega stanja otrok do leta

starosti, ki so v koledarskem letu večkrat hospitalizirani ali vsaj dvakrat bolni,

  1. skupinski zdravstveni programi zaradi usposabljanja za obvladovanje zdravstvenega stanja otrok do leta starosti s cerebralno paralizo, živčno-mišičnimi boleznimi ali druge

vrste gibalne oviranosti, poškodbo glave, otrok z juvenilnim revmatoidnim artritisom, s sladkorno boleznijo, fenilketonurijo, celiakijo ali prekomerno telesno težo ter otrok z motnjo avtističnega spektra, z razvojnim zaostankom ali intelektualno manjzmožnostjo,

  1. skupinski zdravstveni programi za izboljševanje, ohranjevanje ali preprečevanje poslabšanja zdravstvenega stanja oseb z mišičnimi in živčno-mišičnimi boleznimi, s paraplegijo, tetraplegijo, cerebralno paralizo, poškodbo glave, z najtežjo obliko hemiplegije ali generalizirane psoriaze, multiplo sklerozo, s poliomelitisom, Parkinsonovo boleznijo ali težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju ob določeni funkcionalni

Zdravstvene storitve iz 1., 2., 3. in 4. točke prejšnjega odstavka vključujejo tudi zobozdravstvene storitve. Zdravstvene storitve iz 1. do 6. točke prejšnjega odstavka vključujejo tudi lekarniške storitve ter zdravila, živila za posebne zdravstvene namene in medicinske pripomočke, ki se predpisujejo na listino Zavoda ali jih zagotavlja izvajalec zdravstvene dejavnosti sam v okviru zdravstvene storitve.

Zavod lahko določi pogoj predhodnega zavarovanja do šest mesecev za pravice

do zobnoprotetičnih in medicinskih pripomočkov.

Natančnejši obseg preventivnih zdravstvenih storitev iz 1. točke prvega odstavka tega člena, natančnejši postopek njihovega uveljavljanja, njihove standarde in normative določi minister, pristojen za zdravje, na predlog Zdravstvenega sveta, razen cepljenj in obvezne zaščite z zdravili, ki jih določi v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni. Za izvajanje zdravstvenih storitev iz prejšnjega stavka lahko njihovi izvajalci od Zavoda ali iz Centralnega registra prebivalstva pridobijo osebne podatke o zavarovanih osebah, ki imajo pravico do teh zdravstvenih storitev.

Vsebino, način izvedbe in podrobnejša merila za izvajanje skupinskih zdravstvenih programov iz 9., 10. in 11. točke prvega odstavka tega člena določi minister, pristojen za zdravje.

Zavarovanci iz 22. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona imajo omejeno pravico do proste izbire zdravnika v zdravstvenem zavodu, ki jo uresničujejo v skladu s predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij. Ti zavarovanci nimajo pravice do zdravstvenih storitev na domu, zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, sobivanja, skupinskih zdravstvenih programov iz prvega odstavka tega člena in nadomestila za

začasno zadržanost od dela, čeprav delajo v režijskih obratih, nege ožjega družinskega člana, povračil potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Prav tako se po teh zavarovancih ne morejo zavarovati njihovi družinski člani, razen otroka, ki skupaj z obsojenko biva v zavodu in nima drugače urejenega obveznega zavarovanja.

Zavod lahko zavarovani osebi izjemoma delno ali v celoti odobri plačilo ali povračilo stroškov zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, prehranskega dopolnila, dermatološkega izdelka, medicinskega pripomočka ali zdravstvene storitve, do katere zavarovana oseba nima pravice iz obveznega zavarovanja, če ima zavarovana oseba bolezni ali poškodbe, ki so privedle do izjemnega zdravstvenega stanja, z izjemoma odobreno zdravstveno storitvijo pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja, preprečitev ali bistveno upočasnitev nadaljnjega poslabšanja zdravstvenega stanja, vključno z zagotavljanjem zdravstvene nege pri zavarovani osebi, in tega učinka ni mogoče zadovoljivo doseči z zdravstvenimi storitvami, do katerih ima pravico iz obveznega zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: izjemna odobritev).

Zdravilo in živilo za posebne zdravstvene namene se pod pogoji iz prejšnjega odstavka lahko izjemoma odobrita, če ga na osnovi strokovnih virov priporoča ustrezen izvajalec zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji ali v tujini, pri čemer Zavod upošteva tudi merila za razvrstitev iz 23.b člena tega zakona. Prehransko dopolnilo se pod pogoji iz prejšnjega odstavka lahko izjemoma odobri, če ga na osnovi strokovnih virov priporoča ustrezen izvajalec zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji ali v tujini, pri čemer Zavod upošteva tudi, ali ima učinkovitost zdravila in ali na trgu v Republiki Sloveniji obstaja zdravilo s primerljivo učinkovino in jakostjo. Dermatološki izdelek se pod pogoji iz prejšnjega odstavka lahko izjemoma odobri, če ga na osnovi strokovnih virov priporoča izvajalec, ki opravlja zdravstveno dejavnost na terciarni ravni v Republiki Sloveniji ali tujini.

Ne glede na pogoje iz sedmega odstavka tega člena se zavarovani osebi lahko izjemoma odobri medicinski pripomoček, če ima ta medicinski pripomoček enak ali podoben učinek kot zdravilo, ki je pravica iz obveznega zavarovanja, a v času zdravljenja v Republiki Sloveniji to zdravilo zaradi motenj v preskrbi ni dosegljivo in zdravila ni mogoče zamenjati z drugim zdravilom.

Ne glede na prvi odstavek 84. člena tega zakona o izjemni odobritvi na I. stopnji odloča uradna oseba na Direkciji Zavoda, na II. stopnji pa komisija, katere člane imenuje direktor Zavoda.

Natančnejše pogoje in natančnejši postopek o izjemni odobritvi določi upravni odbor Zavoda s splošnim aktom.

44.c člen

 

Zavarovana oseba ima v skladu z določbami Direktive 2011/24/EU pravico do povračila stroškov zdravstvenih storitev, ki so pravica iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in ki jih uveljavi v drugi državi članici Evropske unije:

  • na podlagi predhodno izdane napotnice izbranega osebnega zdravnika ali napotnega zdravnika v Republiki Sloveniji do bolnišničnih in specialistično ambulantnih zdravstvenih storitev, vključno v okviru teh storitev predpisanih zdravil in medicinskih pripomočkov, razen za specialistično ambulantne zdravstvene storitve, ki jih zavarovana oseba lahko uveljavi brez napotnice v javni zdravstveni mreži v Republiki Sloveniji,
  • na podlagi predhodno predpisanega recepta ali naročilnice izbranega osebnega zdravnika ali napotnega zdravnika ali drugega zdravnika v Republiki Sloveniji, ki ga je za to pooblastil Zavod,
  • na podlagi predhodno izdane odločbe Zavoda glede napotitve na zdraviliško zdravljenje, upravičenosti do medicinskega pripomočka pred iztekom trajnostne dobe in pravice do zahtevnejšega medicinskega pripomočka,
  • na podlagi predhodno izdane odločbe Zavoda o predhodni

Predhodna odobritev Zavoda iz četrte alinee prejšnjega odstavka je pogoj za uveljavljanje pravice do povračila stroškov naslednjih zdravstvenih storitev:

  • bolnišničnih zdravstvenih storitev, ki vključujejo prenočitev zavarovane osebe,
  • zdravstvenih storitev, ki zahtevajo uporabo visoko specializirane in drage medicinske infrastrukture ali medicinske opreme.

Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena zavarovana oseba ni upravičena do povračila stroškov za:

  • zdravstvene storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti,
  • zdravstvene storitve na področju dolgotrajne oskrbe, vključno z neakutno bolnišnično

obravnavo ter zdravljenjem in nego v socialnovarstvenih zavodih,

  • zdravstvene storitve na področju pridobivanja in presaditve delov človeškega telesa,
  • zdravstvene storitve na področju presejalnih programov,
  • sobivanje enega od staršev, rejnika, skrbnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar sobiva ob otroku svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču, kot izhaja iz točke prvega odstavka 23. člena tega zakona,
  • medicinske pripomočke, ki so predmet izposoje zaradi potreb pri zdravljenju,

zdravstveni negi in medicinski rehabilitaciji na domu,

  • šolanega psa vodiča, do katerega je upravičena slepa oseba,
  • potne stroške in

Predhodna odobritev se zavrne, če:

  • je zdravstveno storitev mogoče uveljaviti v okviru najdaljših dopustnih čakalnih dob pri vsaj enem izvajalcu zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji, glede na zdravstveno stanje zavarovane osebe in na verjetni razvoj bolezni pa za zdravljenje ne bo presežen razumen čas;
  • bo zavarovana oseba z zadostno gotovostjo izpostavljena tveganju za varnost, ki se ne more razumeti kot sprejemljivo, pri čemer se upoštevajo tudi morebitne prednosti, ki bi jih zdravstvena storitev, ki je predmet predhodne odobritve, za zavarovano osebo imela;
  • bo širša javnost zaradi zdravstvene storitve, ki je predmet predhodne odobritve, z zadostno gotovostjo izpostavljena varnostnemu tveganju ali bo storitev zagotovil izvajalec zdravstvene dejavnosti, glede katerega obstajajo resni in konkretni pomisleki v zvezi s spoštovanjem standardov in smernic glede kakovosti, varnosti in nadzora nad izvajanjem zdravstvenih storitev.

Ministrstvo, pristojno za zdravje, seznani javnost o nastopu okoliščin za zavrnitev predhodne odobritve iz tretje alinee prejšnjega odstavka na svojih spletnih straneh.

Stroške zdravstvene storitve iz prvega odstavka tega člena Zavod zavarovani osebi povrne v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več, kot znašajo dejanski stroški.

Seznam zdravstvenih storitev iz druge alinee drugega odstavka tega člena določi

minister, pristojen za zdravje.

Kazenski zakonik (KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 –  popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US)

 

Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru

  1. člen

 

  • Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri njem in ga ta stori, se

kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

  • Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mladoletni osebi, ki je že stara štirinajst let, ali proti osebi, katere sposobnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana, se kaznuje z zaporom od enega do desetih
  • Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti mladoletni osebi, ki še ni stara štirinajst let, ali proti osebi, ki ni mogla razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, se storilec kaznuje kot za uboj ali umor.
  • Kdor surovo ali nečloveško ravna s kom, ki mu je podrejen ali od njega odvisen in zaradi takega ravnanja stori samomor, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih
  • Kdor komu pomaga pri samomoru in ga ta stori, pa so pri tem dane posebne

olajševalne okoliščine, se kaznuje z zaporom do treh let.

  • Če je kdo zaradi kakšnega dejanja iz prejšnjih odstavkov samomor samo poskušal, sme sodišče storilca kaznovati mileje.

Zakon o lekarniški dejavnosti (ZLD-1; Uradni list RS, št. 85/16, 77/17, 73/19, 186/21

in 112/24)

 

  1. člen

(opredelitev izrazov)

 

  • Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
  1. Brezšivna skrb je zagotavljanje neprekinjene preskrbe pacienta z zdravili in farmacevtska obravnava pri prehajanju med različnimi ravnmi zdravstvenega V okviru brezšivne skrbi izvajalci lekarniške dejavnosti na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti zagotovijo medsebojno izmenjavo informacij o zdravljenju z zdravili pri posameznem pacientu, ki omogočajo hitro in učinkovito usklajevanje zdravljenja z zdravili in so pomembne za varno nadaljevanje zdravljenja z zdravili ob sprejemu pacienta v bolnišnico in ob odpustu z nje.
  2. Farmacevt svetovalec oziroma farmacevtska svetovalka (v nadaljnjem besedilu: farmacevt svetovalec) je magister farmacije z licenco in opravljeno specializacijo iz klinične ali lekarniške farmacije, usposobljen za izvajanje farmakoterapijskega pregleda in je zaposlen v lekarniški dejavnosti ter zagotavlja potrebne informacije o zdravilih in farmacevtski obravnavi pacienta.
  3. Farmacevtska intervencija je strokovni poseg nosilca lekarniške dejavnosti v primeru nepopolnosti, nejasnosti ali napak na predpisanem receptu, ki so lahko administrativne ali strokovne narave in bi lahko povzročile ekonomske ali zdravstvene posledice za uporabnika ali zdravstveni sistem ter niso skladne s temeljnim namenom zdravljenja ali zdravstvenimi pravili.
  4. Farmakoterapijski pregled je storitev optimizacije in racionalizacije zdravljenja z zdravili posameznega pacienta s ciljem izboljšati oziroma vzdrževati pacientovo z zdravjem povezano kakovost življenja, ki jo na podlagi informacij o predpisanih oziroma uporabljenih zdravilih ter vseh relevantnih kliničnih informacijah o pacientovem zdravstvenem stanju in informacij, ki jih poda pacient oziroma skrbnik, opravi farmacevt
  1. Gravitacijsko območje lekarne je določeno geografsko območje sosednjih naselij in povprečno število prebivalcev tega območja, ki iz različnih razlogov gravitirajo k določenemu središču, kjer se organizira lekarna oziroma podružnica lekarne za preskrbo prebivalcev tega območja. Povprečno število prebivalcev na določenem gravitacijskem območju se ugotavlja na podlagi uradnih statističnih podatkov o stalnem prebivališču.
  2. Izdaja zdravila v lekarni je postopek vročitve zdravila uporabniku, ki ga spremlja dajanje ustreznega navodila za uporabo, vključno s pisnim navodilom ter svetovanjem za pravilno in varno uporabo.
  3. Izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja so izdelki, ki se izdajajo ali prodajajo v lekarni, med katerimi so zlasti: medicinski pripomočki, živila za posebne zdravstvene namene, živila za posebne prehranske namene, prehranska dopolnila, kozmetični in drugi izdelki, namenjeni negi in zaščiti ljudi, izdelki, namenjeni dezinfekciji in dezinsekciji, laboratorijski pribor in strokovna literatura, namenjena pacientom.
  4. Izvajalec oziroma izvajalka lekarniške dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: izvajalec lekarniške dejavnosti) je fizična ali pravna oseba s koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti v skladu s tem zakonom, javni lekarniški zavod, bolnišnica ali drugi izvajalci v skladu s tem zakonom.
  5. Klinična farmacija je specialistična farmacevtska dejavnost, ki zajema aktivnosti in storitve farmacevta oziroma farmacevtke (v nadaljnjem besedilu: farmacevt), ki vodijo k celoviti osebni obravnavi pacienta, racionalni in optimalni uporabi zdravil ter so komplementarne aktivnostim drugih zdravstvenih delavcev. Vključuje sodelovanje specialista klinične farmacije v zdravstvenem timu pri obravnavi posameznega pacienta ali pri pripravi sistemskih rešitev in razvojno-raziskovalnih projektov na področju zdravljenja z zdravili, vključno s sodelovanjem pri kliničnih preskušanjih
  6. Naselje je s prostorskim aktom določeno območje strnjeno grajenih stavb različnih namembnosti s pripadajočimi površinami, potrebnimi za njihovo uporabo, in območje površin, predvidenih za širitev.
  7. Oddelčna lekarna je prostor na oddelku bolnišnice, kjer je shranjen del zaloge zdravil bolnišnične lekarne, ki so namenjena oskrbi pacientov oddelka. Oddelčno lekarno organizira bolnišnična lekarna za potrebe preskrbe bolnišničnega oddelka z
  1. Opozorilni nevarni dogodek je dogodek, ki privede ali bi lahko privedel do nepričakovane smrti ali večje stalne izgube telesne funkcije in ni povezan z naravnim potekom bolezni ter pomeni nepredvideno odstopanje med zdravljenjem.
  2. Pregled uporabe zdravil je storitev optimizacije in racionalizacije uporabe zdravil posameznega pacienta s ciljem izboljšati oziroma vzdrževati pacientovo z zdravjem povezano kakovost življenja, ki jo na podlagi informacij o uporabljenih zdravilih in informacij, ki jih navede pacient oziroma njegov skrbnik, opravi magister farmacije z licenco, zaposlen v lekarniški dejavnosti.
  3. Radiofarmacevtska lekarna je organizacijska enota bolnišnične lekarne ali bolnišnice, ki izvaja radiofarmacevtsko lekarniško dejavnost.
  4. Radiofarmacevtska lekarniška dejavnost je lekarniška dejavnost, ki je namenjena

preskrbi nuklearno-medicinske dejavnosti z radiofarmacevtskimi izdelki.

  1. Recept je javna listina za predpisovanje zdravil in drugih izdelkov, kot je opredeljena v predpisih, ki urejajo predpisovanje in izdajo zdravil in drugih izdelkov ali naročilnica, ki je vrsta zdravniškega recepta za predpisovanje zdravil za večje število
  2. Rekonstitucija zdravila je dokončna priprava zdravila, ki ni v primerni farmacevtski obliki ali jakosti za potrebe zdravljenja pacienta, npr. s suspendiranjem, raztapljanjem, emulgiranjem, v skladu s povzetkom glavnih značilnosti zdravila oziroma z navodilom za
  3. Telefarmacija je  način  svetovanja  na  daljavo  s  pomočjo  sodobnih

telekomunikacijskih tehnologij.

  1. Urbano območje je območje mesta in območje drugih naselij, ki imajo vsaj 5000

prebivalcev.

  1. Zdravnik je doktor medicine, doktor dentalne medicine ali doktor veterinarske
  2. Zdravilo sirota je zdravilo, ki je namenjeno za zdravljenje zelo resnih in redkih bolezni

v skladu z določbami zakona, ki ureja zdravila.

  1. Zdravilo za sočutno uporabo je zdravilo z novo učinkovino, ki predstavlja pomembno terapevtsko, znanstveno in tehnično inovacijo v skladu z določbami zakona, ki ureja
    • Drugi izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen, kot v zakonu, ki ureja zdravila in zakonu, ki ureja pacientove pravice.

6. člen

(obseg lekarniške dejavnosti)

 

  • Lekarniška dejavnost vključuje:
    • izdajanje zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini na recept in brez recepta,
    • izdaja živil za posebne zdravstvene namene,
    • farmacevtsko obravnavo pacienta,
    • dejavnosti farmacevta svetovalca,
    • farmacevtsko intervencijo,
    • storitve telefarmacije,
    • pripravo magistralnih zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini (v nadaljnjem besedilu: magistralna zdravila),
    • pripravo izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja,
    • izdelovanje galenskih zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini (v nadaljnjem besedilu: galenska zdravila),
    • radiofarmacevtsko lekarniško dejavnost,
    • preverjanje kakovosti vhodnih snovi za pripravo in izdelavo magistralnih in galenskih zdravil,
    • preverjanje kakovosti galenskih zdravil,
    • spremljanje podatkov in poročanje o neželenih učinkih ali sumu nanje,
  • prevzem neporabljenih oziroma odpadnih zdravil v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadnimi zdravili,
  • drugo dejavnost pri izdaji zdravil in drugih izdelkov, ki zagotavlja njihovo pravilno, smiselno in varno uporabo.
  • Farmacevtska obravnava pacienta iz tretje alineje prejšnjega odstavka je individualna, celovita, proaktivna, periodična in sistematična obravnava pacientov za zagotovitev njihovega aktivnega ohranjanja zdravja, preprečevanje nastanka bolezni ali poslabšanja zdravstvenega stanja, pravilne uporabe zdravil in drugih ukrepov za obvladovanje bolezni in pravočasnega vključevanja drugih zdravstvenih delavcev, ki vključuje:
    • sodelovanje nosilca lekarniške dejavnosti z zdravnikom ali v zdravstvenem timu pri celostnem pristopu k zdravljenju pacienta, vključno s pregledom zdravljenja z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja, strokovnim svetovanjem, spremljanjem uvajanja novih zdravil in predlaganjem njihove uporabe zdravnikom,
    • pregled uporabe zdravil in farmakoterapijski pregled,
    • pregled uporabe izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter

sočasne uporabe zdravil na željo pacienta, vključno s strokovnim svetovanjem,

  • svetovanje pri samozdravljenju, ki zajema pogovor s pacientom o njegovem zdravstvenem stanju, presojo in oceno farmacevtskega strokovnega delavca oziroma farmacevtske strokovne delavke (v nadaljnjem besedilu: farmacevtski strokovni delavec) v lekarni in njegovo svetovanje,
  • neodvisno strokovno svetovanje nosilca lekarniške dejavnosti pri usklajevanju zdravljenja z zdravili znotraj posamezne ravni in med različnimi ravnmi zdravstvene dejavnosti,
  • sodelovanje nosilca lekarniške dejavnosti v komisiji za zdravila in druge izdelke za podporo zdravljenja v bolnišnicah,
  • sodelovanje nosilca lekarniške dejavnosti pri kliničnih preskušanjih zdravil v skladu s predpisi, ki urejajo klinično preskušanje zdravil, vključno z vodenjem evidenc in nadzorom nad zdravili za preskušanje in za raziskovalne namene,
  • spremljanje in poročanje nosilca lekarniške dejavnosti o neželenih škodljivih učinkih zdravil in drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja,
  • vzpostavitev in vzdrževanje sistema farmakovigilance za magistralna in

galenska zdravila,

  • promocijo zdravja z izobraževanjem prebivalstva o preprečevanju bolezni ter

varovanju in ohranjanju zdravja,

  • nove storitve po predhodni odobritvi najvišjega strokovnega organa na področju lekarniške farmacije.

21.a člen

(ugovor vesti)

 

Farmacevtski strokovni delavci, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, ugovora vesti ne morejo uveljavljati.

63. člen

(storitve bolnišnične lekarne)

 

  • Bolnišnična lekarna poleg storitev lekarniške dejavnosti iz druge do petnajste alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona opravlja tudi:
    • brezšivno skrb,
    • preskrbo pacientov, ki se zdravijo na domu pod neposrednim nadzorom zdravnika bolnišnice, z zdravili, ki v Republiki Sloveniji nimajo dovoljenja za promet, imajo pa dovoljenje za vnos oziroma uvoz organa, pristojnega za zdravila, in magistralnimi ali galenskimi zdravili, pripravljenimi in izdelanimi v bolnišnični lekarni pod posebnimi pogoji, ki jih ni mogoče zagotoviti zunaj bolnišnične lekarne,
    • preskrbo drugih izvajalcev lekarniške dejavnosti z magistralnimi in galenskimi

zdravili, pripravljenimi in izdelanimi pod posebnimi pogoji,

  • redne kontrole zalog zdravil, medicinskih pripomočkov in drugih izdelkov za

podporo zdravljenja in ohranitev zdravja,

  • na podlagi navodila oddelčnega zdravnika pripravlja dnevno preskrbo z zdravili za posameznega pacienta na podlagi zanj predpisanega dnevnega urnika jemanja zdravil,
  • zagotavlja sledljivost zdravil do pacienta,
  • farmacevtsko obravnavo, ki vključuje dejavnost klinične farmacije,
  • sodeluje pri nabavi zdravil, medicinskih pripomočkov in drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja prek javnih naročil.
  • Podrobnejši obseg, pogoje in način storitev lekarniške dejavnosti v bolnišnični lekarni, vključno z izvajanjem brezšivne skrbi, določi
  • Podrobnejši obseg, kadrovske pogoje, pogoje glede prostorov, opreme in dokumentacije, organiziranost in način zagotavljanja preskrbe z radiofarmacevtskimi izdelki na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, vključno z vidiki varstva pred ionizirajočimi sevanji, določi minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje.

Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US, 73/19, 82/20, 152/20 – ZZUOOP, 203/20 – ZIUPOPDVE, 112/21 – ZNUPZ, 196/21 – ZDOsk, 100/22 – ZNUZSZS, 132/22 – odl. US, 141/22 – ZNUNBZ, 14/23 – odl. US, 84/23 – ZDOsk-1, 102/24 – ZZKZ in 112/24 – ZDIUZDZ)

 

  1. člen

 

Specialistična bolnišnična dejavnost obsega poglobljeno diagnostiko, zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo, zdravstveno nego, nastanitev in prehrano v splošnih in specialnih bolnišnicah.

Dejavnost iz prejšnjega odstavka opravlja bolnišnica, ki mora imeti v svoji sestavi

poleg posteljnih zmogljivosti enote za:

  • specialistično ambulantno zdravljenje;
  • nujno medicinsko pomoč;
  • anesteziološka dejavnost z reanimacijo;
  • laboratorijsko, rentgensko in drugo diagnostiko v skladu s svojo strokovno usmeritvijo;
  • preskrbo z

Bolnišnica mora imeti zagotovljeno:

  • reševalno službo;
  • ambulantno medicinsko rehabilitacijo;
  • preskrbo s krvjo in krvnimi pripravki, če to zahteva narava njenega dela (oddelek za

transfuzijo krvi);

  • patoanatomsko

Bolnišnica lahko opravlja tudi dispanzersko dejavnost s področja pulmologije, nevropsihiatrije, dermatovenerologije in ginekologije, če te dejavnosti niso organizirane v osnovni zdravstveni dejavnosti.

38. člen

 

Zasebna zdravstvena dejavnost obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih storitev ali preko njihovih zavarovalnic. Te storitve izvajalci zdravstvene dejavnosti lahko izvajajo na pridobiten način.

Zasebne zdravstvene dejavnosti ni mogoče opravljati na naslednjih področjih:

  1. zdravstvena dejavnost na terciarni ravni,
  2. dejavnost preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki,
  1. dejavnost v zvezi s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo s spolnimi celicami

darovalke ali darovalca,

  1. lekarniška dejavnost,
  2. dejavnost pridobivanja in presaditve človeških organov,
  3. dejavnost pridobivanja tkiv in celic, razen v primeru avtolognega načina zdravljenja,
  4. dejavnost nujne medicinske pomoči,
  5. dejavnost nujnih reševalnih prevozov,
  6. dejavnost mrliško pregledne službe,
  7. dejavnost sodne medicine,
  8. dejavnost patologije,
  9. zdravstvena dejavnost na področju dejavnosti javnega zdravja iz člena tega

zakona.

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22

– ZNUZSZS)

 

34. člen

(upoštevanje vnaprej izražene volje)

 

  • Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene obravnave ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če:
  • bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni obravnavi in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje,
  • bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena obravnava podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase.
  • Volja iz prve alineje prejšnjega odstavka je za zdravnika zavezujoča, volja iz druge alineje prejšnjega odstavka pa mora biti upoštevana kot smernica pri odločanju o
  • Vnaprej izraženo voljo je treba upoštevati, ko nastopi položaj, ki ga predvideva opredelitev in če hkrati ne obstoji utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah
  • Vnaprej izražena volja mora biti dokumentirana na obrazcu iz člena tega

zakona.

  • Izbrani osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic pacienta pred izjavljanjem vnaprej izražene volje natančno poučita o pomenu in posledicah njegove odločitve. Ugotovitev identitete pacienta, ugotovitve glede izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena, osnovna pojasnila ter podpisi pacienta, izbranega osebnega zdravnika in zastopnika pacientovih pravic so sestavni del obrazca iz 27. člena tega
  • Pisno izjavo iz prvega odstavka tega člena lahko pacient kadar koli s pisno izjavo spremeni ali prekliče.
  • Podatek o tem, da je pacient dal izjavo po tem členu, je zdravniku dostopen prek centralnega registra podatkov o pacientih, ki ga določa zakon, ki ureja zbirke podatkov s področja zdravstvenega Postopek zapisa in izbrisa podatkov, hrambo in postopek seznanitve z izjavo predpiše minister, pristojen za zdravje.

V.  PRILOGE

 

 

Zahtevek za PPKŽ

 

  1. Pacientovi osebni podatki:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………tel……………………….

2.    Osebni podatki pacientovega lečečega zdravnika:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Specialnost……………………………………………………………………………………………………….

…………………

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………….tel……………………

3.    Izjava lečečega zdravnika: prvi razgovor

Zahtevek za uveljavljanje pravice do PPKŽ je podal pacient.

Pridobil sem in pregledal pacientovo razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in

mnenja    drugih zdravstvenih delavcev, ki bi jih lahko potreboval za svoje mnenje.

Pacienta sem seznanil

s pričakovanim razvojem njegovega bolezenskega stanja in nepovratnostjo

izvedene PPKŽ;

z drugimi možnostmi za lajšanje trpljenja, kot so podporno zdravljenje v bolnišnici, na domu ali pri za to specializiranih izvajalcih, protibolečinska in druga terapija za lajšanje bolečine in trpljenja;

možnostmi paliativne oskrbe;

z možnostmi zdravstvene obravnave, ki v Republiki Sloveniji niso na voljo ali niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi lahko vplivale na pacientovo odločitev uveljavljati pravico do PPKŽ;

z možnimi nezaželenimi stranskim učinki učinkovin za PPKŽ in podpornih zdravil, ki se uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ;

da ni dolžan o svoji nameri uveljavljati pravico do PPKŽ govoriti z nikomer; da lahko od uveljavljanja pravice do PPKŽ kadarkoli odstopi.

Pacienta sem spodbudil, da se o svoji nameri uveljavljati pravico do PPKŽ pogovori z bližnjimi osebami.

Pacient se je v času hospitalizacije o svoji nameri želel pogovoriti s svojci.

Pacientu je bilo omogočeno, da se je v času hospitalizacije o svoji nameri pogovoril s svojci.

Datum in ura prvega pogovora:                                         Podpis lečečega zdravnika:

4.    Izjava lečečega zdravnika: drugi razgovor

da      ne

Pacient tudi po drugem pogovoru vztraja pri zahtevku za uveljavljanje pravice do

PPKŽ.

Datum in ura drugega pogovora: Podpis lečečega zdravnika:

5.    Izjava pacienta po drugem razgovoru

Prebral sem vsebino tega obrazca in potrjujem resničnost dejanj, ki jih je opravil moj lečeči zdravnik in pravilno označil v obrazcu.

Moja odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ je svobodna in podana brez kakršnekoli

prisile.

Datum in ura:                                                Podpis pacienta

Razlogi zakaj pacient ni bil sposoben sam izpolniti in podpisati zahtevka za uveljavljanje

pravice do PPKŽ:

 

Podpis lečečega zdravnika:

Informirana odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ

 

  1. Pacientovi osebni podatki:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………..tel…………………… Datum rojstva:     …………………………………..

Spol:                 ……………………………………

Izobrazba:                   …………………………………….

Poklic:           ………………………………………

Zadnje                                                         delovno                                                        mesto:

………………………………………………………………………………………………………… Upokojen:     ……………………………………….

2.    Razlog za uveljavljanje pravice do PPKŽ

Izjavljam, da doživljam neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zame sprejemljiva možnost lajšanja in je izraz:

terminalne bolezni

bolezenskega stanja ali invalidnosti, pri katerem po medicinski presoji nadaljnja zdravstvena obravnava ne more spremeniti neugodnega stanja

nepovratnega zmanjševanja telesne ali duševne zmogljivosti

drugega stanja (navesti)

 

3.     Informirana odločitev

Podajam informirano odločitev o uveljavljanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Ob tem izjavljam, da sem seznanjen, poznam in razumem:

pričakovani razvoj svojega bolezenskega stanja in nepovratnosti izvedene PPKŽ;

druge možnosti za lajšanje trpljenja, kot so podporno zdravljenje v bolnišnici ali pri drugih za to specializiranih izvajalcih, protibolečinska in druga terapija za lajšanje bolečine in trpljenja;

možnosti paliativne oskrbe;

možnosti zdravstvene obravnave, ki v Republiki Sloveniji niso na voljo ali niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ki bi lahko spremenila pacientovo odločitev za uveljavljanje pravice do PPKŽ;

možne nezaželene stranske učinke učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil, ki se uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.

4.  Izjava o svobodni odločitvi

Izjavljam, da je moja odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ svobodna in podana brez kakršnekoli prisile.

5.  Izbor načina vnosa učinkovine za PPKŽ v telo

z zaužitjem

z vnosom v veno z infuzijsko črpalko

Datum:

Podpis pacienta:

Razlogi zakaj pacient ni bil sposoben sam izpolniti in podpisati informirane odločitve:

 

Podpis lečečega zdravnika:                                                                                        Podpis notarja:

Mnenje lečečega zdravnika

 

  1. Osebni podatki pacientovega lečečega zdravnika:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Specialnost……………………………………………………………………………………………………….

…………………

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………….tel……………………

2.    Pacientovi osebni podatki:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

3.    Mnenje

Pacient, ki uveljavlja pravico do PPKŽ, doživlja neznosno trpljenje, pri katerem  ni utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja;  ni mogoče lajšanje trpljenja, ki bi bilo za pacienta sprejemljivo.

Pacientovo trpljenje je posledica:  terminalne bolezni;

hude napredovale bolezni;  invalidnosti;

druge okvare zdravja.

Pacient izpolnjuje zakonske pogoje za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja: DA

NE

Datum:                                                Podpis lečečega zdravnika:

Mnenje neodvisnega zdravnika

 

  1. Osebni podatki neodvisnega zdravnika:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Specialnost……………………………………………………………………………………………………….

…………………

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………….tel……………………

2.    Pacientovi osebni podatki:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

3.  Način seznanitve s stanjem pacienta:

 

S pacientom sem opravil razgovor.

Pregledal sem pacientovo zdravstveno dokumentacijo.

4.    Mnenje

Pacient

……………………………………………………………………………………………………………………….

…..

ki uveljavlja pravico do PPKŽ, doživlja neznosno trpljenje, pri katerem

ni utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja;  ni mogoče lajšanje trpljenja, ki bi bilo za pacienta sprejemljivo.

Pacientovo trpljenje je posledica:  terminalne bolezni;

hude napredovale bolezni;  invalidnosti;

druge okvare zdravja.

 

Pacient izpolnjuje zakonske pogoje za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja: DA

NE

Datum:                                                Podpis neodvisnega zdravnika:

Mnenje psihiatra o pacientovi sposobnosti odločanja o sebi

 

  1. Osebni podatki psihiatra:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Specialnost……………………………………………………………………………………………………….

…………………

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………….tel……………………

2.  Način seznanitve s stanjem pacienta:

S pacientom sem opravil razgovor.

Pregledal sem pacientovo zdravstveno dokumentacijo.

Seznanil sem se z mnenjem lečečega zdravnika o pacientovi sposobnosti odločanja o sebi.

Seznanil sem se z mnenjem neodvisnega zdravnika o pacientovi sposobnosti

odločanja o sebi.

3.  Ocena sposobnosti odločanja o sebi:

 

Pacient je sposoben odločanja o sebi.  Pacient ni sposoben odločanja o sebi.

Datum:                                                     Podpis psihiatra:

Odločba komisije RS za PPKŽ o pravici do PPKŽ

 

Datum prejema popolnega zahtevka: ………………………………………..

V    zvezi   z    vlogo   pacienta       ………………………………………………………………….       ,    roj.

………………………………..

stanujočega                                                  …………………………………………………………………………………… tel………………………………….

ki uveljavlja pravico do PPKŽ, je komisija odločila naslednje:

 Vlogi pacienta se ugodi.

Vlogi se ugodi, ker:

sta lečeči in neodvisni zdravnik podala mnenje, da pacient izpolnjuje pogoje iz 1. točke prvega odstavka 6. člena zakona o PPKŽ;

ker je ob različnih mnenjih lečečega in neodvisnega zdravnika komisija ugotovila, da pacient izpolnjuje pogoje iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona;

ker je psihiater v skladu s trinajstim členom zakona o PPKŽ podal mnenje, da je pacient sposoben odločanja o sebi.

Za izvedbo postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ komisija pooblašča:

Ime                        in                       priimek                       zdravstvenega                       delavca:

 

Zaposlitev:

 

Kontaktni                                                                                                                              podatki:

 

 Vlogi pacienta se ne ugodi.

Vlogi se ne ugodi, ker:

sta lečeči in neodvisni zdravnik podala mnenje, da pacient ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona;

ker je ob različnih mnenih lečečega in neodvisnega zdravnika komisija ugotovila, da

pacient ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona;

ker je specialist za duševno zdravje v skladu s trinajstim členom tega zakona podal mnenje, da pacient ni sposoben odločanja o sebi.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, dovoljeno pa je sodno varstvo pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, v tridesetih dneh od vročitve odločbe.

Datum:                                                                       Predsednik komisije:

v vednost: pacient  pooblaščenec komisije  arhiv

Poročilo o izvedbi postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ

 

  1. Pobuda za izvedbo PPKŽ

Datum pobude:

Pobudo za izvedbo postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ je pacient podal pooblaščenemu                      zdravstvenemu                      delavcu                                                   (datum):

 

Predvideni                 datum                  in                 ura                  izvedbe                 PPKŽ:

 

Kraj izvedbe PPKŽ:

 

Predhodne priprave so bile opravljene.

Komisijo Republike Slovenije za PPKŽ je bila vnaprej obveščena o datumu izvedbe PPKŽ in izbranem načinu vnosa učinkovine za PPKŽ.

2.  Način vnosa učinkovine za PPKŽ

Pacient je izbral naslednji način vnosa učinkovine za PPKŽ v telo:  z zaužitjem

z vnosom v veno z infuzijsko črpalko

drug                                  primeren                                 način                                 vnosa:

 

3.  Ob postopku navzoče osebe

 

Ime in priimek Razlog za prisotnost

 

 

  1. Izvedba PPKŽ

Pred začetkom postopka je pacient potrdil svojo voljo po izvedbi PPKŽ. Čas vnosa učinkovine:                                                        

Pacient je vnesel učinkovino z zaužitjem napitka.  Pacient je vnesel učinkovino z aktivacijo infuzijske črpalke.

5.    Ugotavljanje smrti

c Smrt je ugotovil pooblaščeni zdravstveni delavec.

Čas nastopa smrti:                                                                                                       

Čas prihoda mrliškega preglednika:                                                                      

 

Datum:                                                           Podpis pooblaščenega zdravstvenega delavca:

Pacientov odstop od postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ

 

  1. Pacientovi osebni podatki:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………tel……………………….

2.    Osebni podatki pacientovega lečečega zdravnika:

Ime                  in                 priimek:                 ……………………………………………………………

 

Specialnost……………………………………………………………………………………………………….

…………………

Naslov                                                      stalnega                                                      bivališča:

…………………………………………………………………………….tel……………………

3.  Izjava pacienta:

 

Izjavljam, da odstopam od uveljavljanja pravice do PPKŽ oziroma izvedbe PPKŽ.

Datum:                                                                              Podpis pacienta:

4.  Poročilo lečečega zdravnika:

  1. Čas odstopa

Pacient je odstopil od uveljavljanja pravice do PPKŽ oziroma izvedbe PPKŽ:

c v času med izraženo namero in vložitvijo zahtevka za uveljavljanje pravice do PPKŽ;

c v času med vložitvijo zahtevka in pred odločitvijo komisije za PPKŽ;

c v času med odobritvijo zahtevka in pred pripravami na izvedbo PPKŽ;

c v času po predpisu učinkovine za PPKŽ in pred izvedbo PPKŽ.

b)  Ravnanje z izdanimi recepti za učinkovino za PPKŽ in podporna zdravila

c  Recepti niso bili elektronsko predpisani.

c  Recepti so bili elektronsko predpisani in po odstopu elektronsko preklicani.

c  Recepti so bili uporabljeni za izdajo zdravil.

c)  Ravnanje z izdano učinkovino za PPKŽ in podpornimi zdravili

 

c Učinkovina za PPKŽ in podporna zdravila so bili vrnjeni lekarni, ki jo je izdala.

Drugo (opisati stanje oziroma lokacijo zdravil):

 

Datum:                                                                  Podpis lečečega zdravnika: