Pričevanja

Dr. Dušan Keber, zdravnik

Zapis o tem, zakaj danes podpiram pomoč pri končanju življenja, sem dolžan zlasti svojim bolnikom in študentom, ki sem jih nekoč prepričeval o nasprotnem.

Dolžnost zdravnikov je reševanje življenj, ne pa njihovo končevanje: to je zelo močan argument, ki je pri mojih prvih korakih v medicini odpravljal – vsaj tako se mi je zdelo – potrebo po poglobljenem razmišljanju o evtanaziji. V to so me prepričali tudi tisti moji učitelji na medicinski fakulteti, ki sem jih najbolj spoštoval, in navsezadnje tudi Hipokratova prisega. Zaobljuba »da ne bom nikoli nikomur, tudi ko bi me prosil, zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljal na tako misel« je verjetno eno od najbolj znanih stavkov, ki opredeljujejo poslanstvo zdravniškega poklica. Poleg tega je v času, ko sem študiral medicino, od druge svetovne vojne minilo šele 20 let. Zloraba besede evtanazija, kot so pomor duševno bolnih in invalidnih imenovali nacisti, je bila še zelo živa in je v razpravah med zdravniki evtanazijo vnaprej diskreditirala.

Sam sem vse bolj dvomil. Kot zdravnik na oddelku intenzivne terapije sem videl, da trpljenja tudi z najboljšimi metodami ni mogoče vselej dovolj olajšati. Pri morfiju smo vsi vedeli, a molčali, da z njim bolnika vodimo v smrt. Vse bolj mi je bilo nesprejemljivo, da zdravniki lahko pacienta odklopimo z vseh aparatov, ki ga vzdržujejo pri življenju, ter s tem dopuščamo povečanje trpljenja pred smrtjo, ali pa mu za lajšanje bolečin predpisujemo zdravila, ki ga bodo usmrtila, ob tem pa se zaklinjamo, da ne posegamo v proces umiranja. Končno me je tudi proučevanje etike, kot jo učijo filozofi, prepričalo, da bi trpeči človek moral imeti pravico do smrti, če si jo sam izbere.

Pri želji po končanju življenja ne gre samo za telesno trpljenje, ki ga še lahko razumemo, gre tudi za trpljenje, ki zunanjemu opazovalcu ni dostopno: za strah pred odpovedovanjem lastnega telesa in umskim razkrojem, za zavedanje, da izginjaš s sveta kot oseba, ki so jo poznali tvoji bližnji in drugi ljudje; torej si mrtev pred svojo fizično smrtjo, pa te še vedno negujejo in čakajo, kdaj se bo tvoje srce naveličalo in ustavilo. Mislim, da lahko o tem, kaj je znosno ali neznosno življenje, odloča samo tisti, ki tako življenje živi. Zakonodaja bi vsem morala dati pravico do pomoči pri končanju življenja. Priporočilo, ki ga včasih dajejo nasprotniki evtanazije, naj pač trpeči posameznik naredi samomor in naj ne obremenjuje drugih, je nečloveško: od posameznika zahteva, da si izbere nezanesljiv in praviloma krut način, da se ne poslovi od svojih najbližjih, da se skrije v osamo in da svojce zapusti v šoku, z neodgovorjenimi vprašanji in občutki krivde.

Ne soočam se z boleznijo, vsaj po svoji vednosti še ne, ki bi mi napovedovala trpljenje. Tudi ne vem, kaj bom v takem primeru sam izbral. Mislim, da se bom želel posloviti v krogu svojih najbližjih času, ko bom jaz še vedno jaz, in z njihovim razumevanjem, da želim umreti. Ko o gre za soočenje s smrtjo, mora vsakdo imeti pravico izbire. Rad bi živel v državi, ki bi me pri tej pravici podpirala.

Alenka Čurin Janžekovič, knjiga Sam bog naj jo bere, zapisala Petra Škarja

Alenka, kdaj boš šla?

Mama je po Nenini smrti vedno bolj venela. Alzheimer se je pošteno nahranil s to izgubo in se v trenutku razvil za deset let vnaprej. A še kar tri leta jo je izžemal, ne da bi ji pustil živeti, vendar ji hkrati ni pustil niti umreti.

Vsak dan sva jo z Marijanom obiskala v domu za starejše občane. Zelo rada se je sprehajala. Držeč se Marijana pod roko sta obhodila Ormož po dolgem, po čez in še naokrog.

V sobi pred Mamino je nekdo ležal vedno pokrčen in obrnjen proti oknu. Nisem imela navade spraševati osebja po ljudeh, ki bivajo v domu. To soboto pa so mi sestre povedale, da to gospo zagotovo poznam, saj sem učila njena otroka, in naj le stopim do nje.

Vstopila sem v sobo. Kot vedno je bila obrnjena k oknu. Pokrita. Videla sem le obris telesa pod odejo. Stopila sem še nekaj korakov naprej na drugo stran postelje, da si pogledava v oči. Ko sem jo zagledala … V življenju imam le nekaj slik, večino iz nekontroliranih nočnih mor, za katere bi si želela najti radirko, ki bi jih lahko zbrisala. S tem bi si prihranila mnogo grozljivih občutkov, ki jih podoživljam znova in znova, ko mi te grozne slike vztrajno prihajajo pred oči. Ena takih slik je bila tedaj. Morala sem se prijeti za njeno posteljo in napeti vse moči, da ne bi omedlela.

Poklicala sem jo po imenu. Nič.

Še enkrat jo pokličem. Nič.

Držeč se za posteljo sem se ji približala. Saj to ne more biti ona, sem razmišljala. Spomnim se njenega lepega, sijočega obraza, čvrstega telesa in stalnega nasmeha. Spomnim se je, kot bi še včeraj pripeljala svoja otroka v šolo. In tole pred mano … To ne more biti ona.

Nekako sem se le ojunačila in stopila še bliže. Malo sem jo pobožala po tisti suhi, beli, popolnoma koščeni roki. Nobenega odziva. Oči je imela zaprte. Usta napol odprta. Na glavi skoraj ni imela več las, le tu in tam se je pokazal kakšen suhljat in bel. Ta ženska je umrla, sem pomislila ob pogledu na tisto nekaj zvitega kot drobna kačica na postelji. Stresla sem jo. Zopet nič. Kaj, če je res umrla in še nihče ni opazil?

Obrnila sem se in hitro, kolikor so mi le dovoljevali napol otrdeli sklepi, odšla iz sobe. Na hodniku sem se prilepila na steno. Kaj naj naredim? Naj grem do sestre in povem, da je umrla? Ampak saj vsak dan tamle tako leži. Potem ni umrla. Verjetno je še živa. Sicer bi sestre že opazile, saj so bile le malo pred mano v sobi. Potem je zagotovo še živa. Drugače ne more biti …

V tistem trenutku so me spreletavala različna čustva; od žalosti do jeze, od tega, da bi nekoga nadrla, do tega, da bi jim kaj resnega povedala …

»Alenka, ti je slabo?« se me je nežno dotaknila sestra, ko sem zaprtih oči slonela ob steni. Pogledala sem jo v oči. Pogled je bil resen in poln očitkov. »Daj mi prosim povej – a je gospa še živa?« sem kar direktno vprašala.

Nekaj časa je molčala, nato pa rekla: »Pa saj jo vsak dan vidiš tu v sobi.«

»Ja, vidim jo, od daleč. Od blizu pa … Nihče mi ni povedal, da ne govori, ne sliši, ne reagira na dotik … Nič!«

»Ja, vem. Še noge ima odrezane,« mi je rekla, da sem se še bolj oprijela tiste nežno zelene stene, ki naj bi pomirjala.

»Saj to veš, a ne?«

»Ne, ne vem,« sem bevsknila.

»Ja, obe nogi so ji odrezali,« mi pove, kot da vse videno še ni bilo dovolj. Obrnila sem se, ker nisem želela več poslušati njene razlage.

Rabila sem zrak … Šla sem hitro, kolikor sem s svojim šepanjem zmogla, na zrak.

Srce mi je bilo, kot da se mu je sfuzlalo. Dušo in možgane pa so spet in spet pikala vprašanja. Ej, a to je življenje!? To se lahko zgodi meni? Naj mi nekdo pove, za koga je dobro, da ne glede na vse do konca vlečemo in podaljšujemo življenja? Komu je to namenjeno? Kdo ima kaj od tega? A ona, gospa na postelji? Njeni otroci, ki jo iz dneva v dan gledajo neodzivno? Kot da bi prišli vsak dan znova kropit! Lahko, da še naslednjih deset let!

V tistem času premišljevanja nisem našla pozitivnega odgovora. Nobenega.

Odločno in glasno sem si povedala: »Alenka, tega si ne smeš dovoliti! To ni vredno besede – ŽIVLJENJE. To nima smisla. Kdo je toliko več vreden od mene, da mu je dovoljeno odločati o mojem trpljenju in o trpljenju mnogih drugih?«

Kadarkoli se vprašam ali sem vprašana: »Alenka, kdaj boš šla v Švico?« se mi pred očmi prikaže silhueta videnega telesa. Vedno znova se zavem, da sem trdno odločena oditi. Da sem odločena storiti konec, pa naj to zveni še tako egoistično. Ja, egoistka sem!

Kmalu zatem se je za vedno ustavilo tudi Mamino veliko, dobro srce. Zelo je bolelo. Začutiti pa je bilo, tam nekje v globini srca, olajšanje. Zanjo, zame, za Marijana.

Vsakodnevna prisotnost v domu starejših je bila pika na i, ki me je dokončno prepričala, da se v določenih primerih ne splača čakati na konec življenja po krščanskem nauku, Bog te je ustvaril, bog naj te vzame. Ne. Tega ne zmorem sprejeti.

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, kdaj opazovali muke, ki jih doživlja nekoč močan moški, sedaj prepreden z rakavimi celicami, kot je bil moj Atek?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, kdaj opazovali neznosne muke, ki jih petdesetletna ženska doživlja ob razpadanju lastnega telesa zaradi mesojede bakterije?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, kdaj skrbeli za mater, ki jo je nadvladal Alzheimer, ki ji iz spomina vzame celo največjo ljubezen življenja, da se niti ne spomni, da je vse življenje ljubila svojega moža?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, imeli izkušnjo z boleznijo, ki telesu iz leta v leto preprečuje gibanje, branje, govorjenje … in ga nazadnje še priklene na posteljo?

A tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, vedo, kot vem jaz, da moja bolezen zagotavlja, da bom nekega dne obležala povsem negibna in popolnoma odvisna od drugih?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, občutili, kako je v življenju najti največje ljubezni, ob katerih ti zaigra srce in se kar razcvetiš, potem pa vse to zaradi prirojene bolezni počasi izgubljaš?

Tako mi je bila iz tega sicer lepega življenja z leti in vedno tršimi sklepi odvzeta zmožnost srčnega petja, čudovitega igranja klavirja, lahkotnega plesa, predanega poučevanja mladih duš … vsega, kar mi je iz dneva v dan potrjevalo, da je življenje lepo. Da je življenje vredno živeti. In da se preprosto imam česa veseliti.

Torej, Alenka, kdaj boš šla? 

Vesna Prijatelj

Doc. dr. Vesna Prijatelj, vms, univ. dipl. org. inf, podpiram pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, saj menim, da ima vsako človeško bitje pravico do dostojne in neboleče smrti.

Že od prvih dni soočanja z umirajočimi sem pričela razmišljati o tej pravici. Trpela sem skupaj z bolniki, prijatelji in tudi člani moje družine, ki so zaradi raka umirali v hudih bolečinah in v plenicah. Danes sama doživljam vse izzive ob bolezni rak in več kot šest let izkušam obdobja hudih bolečin zaradi metastaz v hrbtenici.

Zavedam se, da bom enega dne telesno umrla. Ni me več strah tega. V »dobrih« dnevih poskušam živeti kar se da polno življenje vendar … ko me močno boli kljub tabletam, je strah od nemoči in bolečega umiranja v plenicah močno prisoten. Zame je pomembna kakovost in ne dolžina življenja.

Imam staro mačko. Ko bom videla, da jo boli in ne more opravljati osnovnih življenjskih potreb jo bom lahko odpeljala veterinarju saj ima pravico do »dobre smrti oz. evtanazije«. Zakaj jo ne bi imela tudi jaz?

Janez Kamin, Nova Gorica

Moja prijateljica in soproga Olga me je 24. septembra 2020 po 52 letih srečnega zakona – bila je ljubezen na prvi pogled – zapustila pri nama doma.

Dne 1. marca 2019 je bila pripeljana na kardiologijo UKC LJ. Vzrok: anevrizma torakalne aorte. Poleg tega je imela še raka na pljučih, na preostali dojki, raka na kosteh, infarkt anteriornega dela desne ledvice, akutno respiratorno odpoved po prebolelem infarktu desnega prekata, esencialno arterijsko hipertenzijo, druge vrste opredeljeni artritis, delirij, itd.

Od bolečin si je hotela izpuliti vse cevke in žice, ker je hotela preprosto umreti.

To jim je tudi povedala, kar mi je eden od lečečih zdravnikov v razgovoru tudi potrdil.

V Kodeksu medicinske etike piše, da so zdravniki dolžni tako odločitev spoštovati! Namesto tega so jo imeli pet dni privezano na posteljo za roke in noge. Seveda, vse v duhu omenjenega Kodeksa in medicinske etike. Mar res? Moje osebno mnenje je, da gre pri vsem soproginem trpljenju za inkvizicijo 21. stoletja!

Po statistikah bi morala umreti še istega dne oz. najkasneje v roku enega tedna. Tako pa so jo pod pretvezo Hipokratove prisege pustili umirati na obroke. Dne 5. marca 2019 so jo poslali nazaj v Novo Gorico na paliativo, od tam pa (po enem mesecu) v najin dom, z vsemi črnimi diagnozami.

Ob njej sem bil z dušo in telesom vsak dan in jo negoval najmanj po 20 ur. Tistega dne, 24. septembra 2020,  je nekje do 12.ure občasno nezadržno hropela. Neštetokrat sem jo držal za roko in ji večkrat šepetaje prigovarjal, da lahko mirno odide in naj zame ne skrbi. Nekako po tretji uri popoldan tudi hropenja ni bilo več, samo spokojno je dihala. Tisto noč sem ji vsako uro brisal pene, ki so ji prihajale iz ust. Umrla je ponoči. Ves tisti dan in ponoči nisem jokal, nisem mogel … Imam pa rosne oči praktično vsak dan. Vsekakor želim, da nikogar ne bi doletela takšna bridka izkušnja.

Če bi imeli nasprotniki predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja takšno osebno izkušnjo, kot je moja, mu nikakor ne bi (z)mogli nasprotovati!

Danica Cedilnik, Ljubljana: Prosim - DA za evtanazijo

Moj mož je bil odličen elektrotehnik. Veliko ljudem je pomagal, da jim je svetila luč in jih grela peč.

Le zadnji podvig mu ni uspel.

Ko se mu je rak razširil po vsem telesu, so bile bolečine neznosne.

»Ne zdržim več«, mi reče. Jaz pa: »Takoj grem k zdravniku po nova, močnejša zdravila.«
Ko sem odšla, je hotel narediti samomor. Z žico si je ovil prste in vklopil električni tok. A nekaj je šlo narobe. Tok mu je samo ožgal vse prste.

Sledila sta dva meseca povijanja opečenih prstov, nočnih voženj na urgenco, neprespanih noči.

Končno – zadnji izdih-rešitev za oba.

Kako okrutno je, da jemljete človeku pravico, ko želi zaradi nečloveških bolečin umreti.

Zato prosim: DA za evtanazijo.