Pričevanja

Alenka, kdaj boš šla?

Mama je po Nenini smrti vedno bolj venela. Alzheimer se je pošteno nahranil s to izgubo in se v trenutku razvil za deset let vnaprej. A še kar tri leta jo je izžemal, ne da bi ji pustil živeti, vendar ji hkrati ni pustil niti umreti.

Vsak dan sva jo z Marijanom obiskala v domu za starejše občane. Zelo rada se je sprehajala. Držeč se Marijana pod roko sta obhodila Ormož po dolgem, po čez in še naokrog.

V sobi pred Mamino je nekdo ležal vedno pokrčen in obrnjen proti oknu. Nisem imela navade spraševati osebja po ljudeh, ki bivajo v domu. To soboto pa so mi sestre povedale, da to gospo zagotovo poznam, saj sem učila njena otroka, in naj le stopim do nje.

Vstopila sem v sobo. Kot vedno je bila obrnjena k oknu. Pokrita. Videla sem le obris telesa pod odejo. Stopila sem še nekaj korakov naprej na drugo stran postelje, da si pogledava v oči. Ko sem jo zagledala … V življenju imam le nekaj slik, večino iz nekontroliranih nočnih mor, za katere bi si želela najti radirko, ki bi jih lahko zbrisala. S tem bi si prihranila mnogo grozljivih občutkov, ki jih podoživljam znova in znova, ko mi te grozne slike vztrajno prihajajo pred oči. Ena takih slik je bila tedaj. Morala sem se prijeti za njeno posteljo in napeti vse moči, da ne bi omedlela.

Poklicala sem jo po imenu. Nič.

Še enkrat jo pokličem. Nič.

Držeč se za posteljo sem se ji približala. Saj to ne more biti ona, sem razmišljala. Spomnim se njenega lepega, sijočega obraza, čvrstega telesa in stalnega nasmeha. Spomnim se je, kot bi še včeraj pripeljala svoja otroka v šolo. In tole pred mano … To ne more biti ona.

Nekako sem se le ojunačila in stopila še bliže. Malo sem jo pobožala po tisti suhi, beli, popolnoma koščeni roki. Nobenega odziva. Oči je imela zaprte. Usta napol odprta. Na glavi skoraj ni imela več las, le tu in tam se je pokazal kakšen suhljat in bel. Ta ženska je umrla, sem pomislila ob pogledu na tisto nekaj zvitega kot drobna kačica na postelji. Stresla sem jo. Zopet nič. Kaj, če je res umrla in še nihče ni opazil?

Obrnila sem se in hitro, kolikor so mi le dovoljevali napol otrdeli sklepi, odšla iz sobe. Na hodniku sem se prilepila na steno. Kaj naj naredim? Naj grem do sestre in povem, da je umrla? Ampak saj vsak dan tamle tako leži. Potem ni umrla. Verjetno je še živa. Sicer bi sestre že opazile, saj so bile le malo pred mano v sobi. Potem je zagotovo še živa. Drugače ne more biti …

V tistem trenutku so me spreletavala različna čustva; od žalosti do jeze, od tega, da bi nekoga nadrla, do tega, da bi jim kaj resnega povedala …

»Alenka, ti je slabo?« se me je nežno dotaknila sestra, ko sem zaprtih oči slonela ob steni. Pogledala sem jo v oči. Pogled je bil resen in poln očitkov. »Daj mi prosim povej – a je gospa še živa?« sem kar direktno vprašala.

Nekaj časa je molčala, nato pa rekla: »Pa saj jo vsak dan vidiš tu v sobi.«

»Ja, vidim jo, od daleč. Od blizu pa … Nihče mi ni povedal, da ne govori, ne sliši, ne reagira na dotik … Nič!«

»Ja, vem. Še noge ima odrezane,« mi je rekla, da sem se še bolj oprijela tiste nežno zelene stene, ki naj bi pomirjala.

»Saj to veš, a ne?«

»Ne, ne vem,« sem bevsknila.

»Ja, obe nogi so ji odrezali,« mi pove, kot da vse videno še ni bilo dovolj. Obrnila sem se, ker nisem želela več poslušati njene razlage.

Rabila sem zrak … Šla sem hitro, kolikor sem s svojim šepanjem zmogla, na zrak.

Srce mi je bilo, kot da se mu je sfuzlalo. Dušo in možgane pa so spet in spet pikala vprašanja. Ej, a to je življenje!? To se lahko zgodi meni? Naj mi nekdo pove, za koga je dobro, da ne glede na vse do konca vlečemo in podaljšujemo življenja? Komu je to namenjeno? Kdo ima kaj od tega? A ona, gospa na postelji? Njeni otroci, ki jo iz dneva v dan gledajo neodzivno? Kot da bi prišli vsak dan znova kropit! Lahko, da še naslednjih deset let!

V tistem času premišljevanja nisem našla pozitivnega odgovora. Nobenega.

Odločno in glasno sem si povedala: »Alenka, tega si ne smeš dovoliti! To ni vredno besede – ŽIVLJENJE. To nima smisla. Kdo je toliko več vreden od mene, da mu je dovoljeno odločati o mojem trpljenju in o trpljenju mnogih drugih?«

Kadarkoli se vprašam ali sem vprašana: »Alenka, kdaj boš šla v Švico?« se mi pred očmi prikaže silhueta videnega telesa. Vedno znova se zavem, da sem trdno odločena oditi. Da sem odločena storiti konec, pa naj to zveni še tako egoistično. Ja, egoistka sem!

Kmalu zatem se je za vedno ustavilo tudi Mamino veliko, dobro srce. Zelo je bolelo. Začutiti pa je bilo, tam nekje v globini srca, olajšanje. Zanjo, zame, za Marijana.

Vsakodnevna prisotnost v domu starejših je bila pika na i, ki me je dokončno prepričala, da se v določenih primerih ne splača čakati na konec življenja po krščanskem nauku, Bog te je ustvaril, bog naj te vzame. Ne. Tega ne zmorem sprejeti.

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, kdaj opazovali muke, ki jih doživlja nekoč močan moški, sedaj prepreden z rakavimi celicami, kot je bil moj Atek?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, kdaj opazovali neznosne muke, ki jih petdesetletna ženska doživlja ob razpadanju lastnega telesa zaradi mesojede bakterije?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, kdaj skrbeli za mater, ki jo je nadvladal Alzheimer, ki ji iz spomina vzame celo največjo ljubezen življenja, da se niti ne spomni, da je vse življenje ljubila svojega moža?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, imeli izkušnjo z boleznijo, ki telesu iz leta v leto preprečuje gibanje, branje, govorjenje … in ga nazadnje še priklene na posteljo?

A tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, vedo, kot vem jaz, da moja bolezen zagotavlja, da bom nekega dne obležala povsem negibna in popolnoma odvisna od drugih?

A so tisti, ki nam v Sloveniji to zapovedujejo, občutili, kako je v življenju najti največje ljubezni, ob katerih ti zaigra srce in se kar razcvetiš, potem pa vse to zaradi prirojene bolezni počasi izgubljaš?

Tako mi je bila iz tega sicer lepega življenja z leti in vedno tršimi sklepi odvzeta zmožnost srčnega petja, čudovitega igranja klavirja, lahkotnega plesa, predanega poučevanja mladih duš … vsega, kar mi je iz dneva v dan potrjevalo, da je življenje lepo. Da je življenje vredno živeti. In da se preprosto imam česa veseliti.

Torej, Alenka, kdaj boš šla?