PPKŽ je medicinski postopek, ki pri pacientu na njegovo zahtevo povzroči smrt.
ZPPKŽ prinaša vsem polnoletnim osebam, ki so sposobne odločati o sebi in ki doživljajo neznosno trpljenje brez obetov izboljšanja, možnost mirnega in dostojanstvenega konca življenja ob izbranem času in na izbranem kraju, če je seveda takšna njihova trdna in pristna volja. Izjema so osebe, ki nimajo sposobnosti odločati o sebi in psihični bolniki z akutnimi duševnimi motnjami.
ZPPKŽ nudi pravno regulirano medicinsko pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, zagotavlja družbeni nadzor in varnost tega postopka pred zlorabami ali zmotami. Mnogim, ki jih pesti strah pred trpečim koncem življenja v prihodnosti, zavest, da imajo na voljo sredstvo, s katerim temu lahko ubežijo, v življenje prinaša olajšanje.
ZPPKŽ vsakemu potencialnemu sodelujočemu, od pacienta do zdravnika, omogoča, da se v vsakem trenutku umakne iz postopka PPKŽ.
Vsem, ki PPKŽ zavračajo, pušča vse možnosti, ki so jih imeli pred uveljavitvijo.
Beseda evtanazija izvira iz grščine in pomeni dobro ali lahko smrt. V moderni dobi evtanazija označuje medicinski postopek usmrtitve druge osebe v imenu varstva njegovih interesov. Taka usmrtitev je lahko izvršena brez pristanka usmrčenega (neprostovoljna evtanazija) ali na zahtevo (oz. s pristankom) usmrčenega (prostovoljna evtanazija). Neprostovoljna evtanazija pomeni evtanazijo, izvršeno na bitju, ki svoje volje ne more izraziti (npr. dete, oseba z demenco). Če oseba, ki je bila usmrčena, ni dala pristanka, ker ni bila povprašana o tem, pa bi ga lahko dala, gre za uboj ali umor. Uporaba termina »nacistična evtanazija« za označevanje nacističnih umorov, motiviranih z evgeničnimi cilji, je torej neustrezna.
V Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je izraz evtanazija uporabljen izključno kot tehnični termin za medicinski postopek usmrtitve pacienta na njegovo zahtevo z vnosom smrtonosne učinkovine v njegovo telo. Učinkovine ne vnese sam. Evtanazija v tem pomenu in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, pri kateri si pacient smrtonosno učinkovino vnese sam, sta obliki pomoči pri končanju življenja (PPKŽ). Pogovorno se evtanazija pogosto enači s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja.
Paliativna sedacija je poseg, ki se uvede v pozni fazi paliativne oskrbe z namenom lajšanja hude stiske ob pojavljajočih se simptomih neozdravljive napredovane bolezni pri bolnikih blizu smrti. Sestoji se iz nadzorovane uporabe zdravil, katerih namen je povzročiti stanje zmanjšane ali odsotne ozaveščenosti pacienta, da bi razbremenili njegovo trpljenje na način, ki je etično sprejemljiv za pacienta, svojce in izvajalce zdravstvenih storitev. Lahko se izvaja kot blaga ali globoka, lahko je začasna ali kontinuirana. Cilj paliativne sedacije je lajšati simptome in ne prehitevati ali povzročiti smrti. Najpogosteje je uporabljena za obvladovanje delirija (pri 60 % bolnikov), sledi pa mu težko dihanje (pri 46 %). Dolžina paliativne sedacije je pri 87 % bolnikov trajala dva dni. Nato je nastopila smrt.
Vodstvi Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice pomoči pri končanju življenja (PPKŽ) nasprotujeta. Nasprotovanje so zdravniki zapisali tudi v Kodeks zdravniške etike.
Razpravljanje zunaj kroga vodstev omenjenih zdravniških organizacij pa je pokazalo, da obstajajo številni zdravniki, ki svoje poslanstvo vidijo kot predano pomoč pacientom in ne zgolj kot ohranjanje človeških življenj.
Leta 2019 je bila med zdravniki družinske medicine izvedena anketa, ki je pokazala, da PPKŽ v vseh primerih (evtanazija in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, pri kateri pacient smrtonosno učinkovino v telo vnese sam) nasprotuje samo 43 % zdravnikov
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) boste lahko podprli predvsem z oddajo glasu podpore vložitvi ZPPKŽ v zakonodajni postopek. V ta namen bomo namreč morali zbrati vsaj 5000 podpisov volivk in volivcev. Datum začetka zbiranja podpisov bomo objavili tudi na tej spletni strani, Facebooku kampanje Moje življenje, moja pravica, Instagramu in Facebooku društva Srebrna nit.
Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je dovoljena v Španiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, Kolumbiji, Novi Zelandiji, številnih državah ZDA in Avstralije.
V Avstriji in Švici je dovoljena samo takšna oblika pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pri kateri si pacientka oz. pacient smrtonosno učinkovino vnese v telo sama oz. sam, brez pomoči zdravstvenih delavcev.
Seznam držav, ki dovoljujejo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, se v zadnjih letih podaljšuje.
Zakon je pomemben za vsakogar, kajti vsi bomo svoje življenje nekoč končali in nihče ne ve vnaprej, kakšen bo njegov konec. Ko bo uveljavljen, pa bo vsakdo – oboleli in zdravi – vedel, da ima, če bo njegovo zdravstveno stanje vodilo v trpeče umiranje, na voljo možnost dostojanstvenega in mirnega izhoda, po katerem lahko poseže, če bo prehudo.
Za mnoge, ki so sami ali prek bližnjih že izkusili hudo trpljenje, bo zavedanje, da imajo vseskozi na voljo možnost mirnega odhoda, delovalo zelo pomirjujoče. To bo prispevalo k večji kakovosti življenja neposredno prizadetega in s tem tudi njegovih bližnjih.
Meritve javnega mnenja so že pred več kot desetimi leti pokazale, da večina Slovenk in Slovencev podpira uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Široka razprava o pomoči pri končanju življenja pa v Sloveniji poteka od leta 2018, ko sta željo po takšni obliki pomoči javno izrazila Janko Pleterski in Alenka Čurin Janžekovič. Februarja 2019 je društvo Srebrna nit objavilo Pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zbrali so več kot 5500 podpisov.
ZPPKŽ nikomur ničesar ne jemlje in nikogar v nič ne sili. Vse pravice, ki jih imajo pacienti sedaj, ostajajo. Se bo pa obseg pacientovih pravic povečal tako za tiste, ki bi si želeli pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot za tiste, ki pri umiranju ne želijo biti deležni posegov, če so ti denimo v nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji.
Po aktualnem Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) je del paliativne oskrbe namreč tudi paliativna sedacija, pri kateri se sedaj lahko zgodi, da pacienti, ki ne morejo več odločati o sebi, umrejo, ne da bi dali soglasje k postopku, ki jih je privedel do smrti. Umrejo lahko torej na način, ki je v nasprotju z njihovimi prepričanji. ZPPKŽ tudi tem pacientom daje možnost, da vnaprej zavrnejo paliativno sedacijo in umrejo skladno s svojimi prepričanji.
ZPPKŽ torej povečuje pravice vseh pacientk in pacientov.
Pacient lahko za PPKŽ zaprosi le takrat, kadar je sposoben sam odločati o sebi. Ko to sposobnost izgubi, izgubi tudi pravico do te pomoči.
Ima pa pacient pri vlaganju prošnje za pomoč pri PPKŽ pravico, da izrazi voljo, kaj naj se zgodi, če po dogovoru o datumu PPKŽ izgubi sposobnost odločanja o sebi. Lahko se odloči, da naj se PPKŽ izvede kot evtanazija (da mu smrtonosno učinkovino v telo vnese zdravstveni delavec), ali pa, da naj se PPKŽ v tem primeru ne izvede.
ZPPKŽ vsebuje vse potrebne varovalke za preprečitev zlorab.
Zakon najprej izrecno prepoveduje nagovarjanje pacientov k uveljavljanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zahtevek mora biti podan s strani pacienta.
Nadalje zakon varuje paciente pred posledicami morebitne izgube razsodnosti. Pacienta pregledata in informirata najmanj dva zdravnika. Njegovo sposobnost informiranega odločanja o sebi pa preveri tudi psihiater. Pri vsakem dvomu v kandidatove sposobnosti odločanja o sebi je postopek prekinjen.
Vse osebe, ki v postopku sodelujejo – poleg naštetih so to še svojci, medicinski tim, komisija za PPKŽ in notar – zagotavlja, da odločitev ni bila sprejeta zaradi koristoljubnega vplivanja kogarkoli. Komisija za PPKŽ spremlja in usmerja celoten postopek, kar odpravlja tudi možnost nehotenih napak.
Ne, pacientka oz. pacient lahko postopek kadarkoli prekliče. Pacient je o svoji voljo večkrat vprašan; zadnjič pred vnosom smrtonosne učinkovine v telo.
Osnutek ZPPKŽ smo v društvu Srebrna nit objavili na svoji spletni strani oktobra 2021 in odprli javno razpravo. Ta je opozorila na nekatera vprašanja varnosti postopka in pomembno prispevala k njihovi razrešitvi.
Novi osnutek ZPPKŽ tako vsebuje zaostrene pogoje za odobritev PPKŽ. Pacienti z akutno duševno motnjo so zdaj izrecno izključeni. V vsakem individualnem postopku obvezno sodeluje psihiater, ki preveri pacientovo sposobnost odločanja o sebi. Verodostojnost postopka zagotavlja kandidatov podpis prošnje za pomoč in informirane izjave pred notarjem. Prepoved vsakega nagovarjanja k PPKŽ izključuje možnost t. i. evtanazijskega mobinga.
ZPPKŽ zdaj ne varuje zgolj interesa pacientov, ki si želijo PPKŽ, ampak tudi tistih, ki so sprijaznjeni s trpečo smrtjo in nasprotujejo vsakršnemu skrajšanju umiranja. ZPPKŽ jim daje možnost, da zavrnejo paliativno sedacijo in uveljavijo svojo voljo, česar jim veljavna zakonodaja ne omogoča.
Želji zdravnikov družinske medicine, da bi bili kar najmanj obremenjeni s PPKŽ, ZPPKŽ skuša ustreči s tem, da lahko komisija za PPKŽ za izvedbo PPKŽ pooblasti zdravstvenega delavca, ki ni lečeči zdravnik in je lahko tudi diplomirana medicinska sestra.
Eden od pogojev za vložitev prošnje za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je sposobnost odločanja o sebi, zato prošnje ne more vložiti oseba, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost. Da bi onemogočili vsakršno zlorabo, tega v njenem imenu ne more storiti niti nihče drug.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) izhaja iz načela osebne avtonomije, po katerem vsakdo odloča o sebi sam; tako pomembne odločitve v njegovem imenu ne more sprejeti nihče drug. Starši tako ne morejo zaprositi za PPKŽ svojih neozdravljivo bolnih otrok.
Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja bo pravica, ki jo Republika Slovenija v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe brezplačno zagotavlja polnoletnim osebam, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji.
