Prispevek Marjana Fortune je dragocen. Končno se je našel zdravnik, ki je tako kot mi, avtorji Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), v členih Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in v opustitvi zdravljenja na zahtevo pacienta, ki ga ta omogoča, za razliko od Matjaža Zwitterja prepoznal določila pasivne evtanazije. Fortuna mirno pove, da je v Sloveniji pasivna evtanazija uzakonjena in jo zdravniki izvajajo, kar se mu zdi prav. A Fortuna zavrača vsako obliko aktivne evtanazije. Svoje zavračanje, ki je tudi zavračanje ZPPKŽ, strne v tri ugovore: možnost zlorab, strah, da bo dopuščanje aktivne evtanazije sprožilo kriminalizacijo pasivne in zdravniško zavračanje vloge rablja.
Odgovor na zadnji ugovor je najenostavnejši. Izenačitev zdravnika, ki sodeluje pri PPKŽ, z rabljem – pred Fortuno je enačaj postavil že Ošlaj – škandalozno prezre razliko med prisilo kazenskega postopka na eni strani in prostovoljnostjo PPKŽ na drugi.
Drugi ugovor je nekakšen obrat običajnega argumenta spolzke strmine. Običajni svari pred drsenjem v moralno dno, če mejo dovoljenega postavimo na spolzko pobočje, kjer ta ne more obstati. A Fortuna se ne boji tega, da bo PPKŽ sčasoma čedalje bolj dostopna in vsiljena, ampak drsenja po strmini navzgor: boji se, da bi dvomljiva legalizacija aktivne pomoči pri končanju življenja sprožila dvome tudi v izvajanje pasivne, ki jo Fortuna ceni. Napovedi pobijata druga drugo. Skupna pomanjkljivost obeh je, da ne ponudita prepričljivih razlogov, da bi ju sprejeli kot verjetni.
Glede argumenta zlorab pa: opozarjanje na možnost zlorab predlagane zakonodaje ne zadostuje, da bi predlog razvrednotili, saj zlorabe po definiciji omogoča vsaka zakonodaja – tudi sedanja. Potrebno je pokazati, da bodo te možnosti zlorabe velike in pogoste. In tudi to, da bodo večje od možnosti zlorab sedanjih zakonov, česar Fortuna ne naredi.
Zato pa mu uspe prepričljivo dokazati, da so tveganja zlorab sedanje zakonodaje velika. To naredi, ko prostodušno prizna, da so zdravniki ob izteku življenja pogosto deležni pritiskov s strani in da opuščajo iskanje pacientovega soglasja, ki ga zahteva ZPacP. Tako zapiše: »Nemalokrat sem bil tudi sam na željo ali zahtevo pacientov in/ali svojcev deležen zahteve po tem, da naredimo vse, kar je mogoče, in takih, da prenehamo vse ukrepe zdravljenja. Največkrat so želeli samo, da pacient ne bi trpel. V praksi ni možnosti niti časa, da bi pridobivali soglasja z overjenimi podpisi, saj večina tega niti ni sposobna. V vsakdanjem delu je to praktično nemogoče in se moramo odločati paternalistično ter omogočiti pacientu dobro smrt.«
Fortuna pretrga hipokrizijo zdravnikov in mirno pove javno tajnost: kar počnejo zdravniki v okviru svoje diskrecijske pravice odločevalcev ob izteku življenja, je neke vrste evtanazija, natančneje: neprostovoljna aktivna evtanazija, pri kateri imajo besedo zdravnik in bližnji umirajočega, ne pa umirajoči sam. Dejavnike moralnega tveganja, ki jih zdravništvo pripisuje uvedbi ZPPKŽ, tako opiše kot del današnjega vsakdanjika lečečega zdravnika ob umirajočem. S tem zamaje očitek, ki ga slovensko zdravništvo od Trontlja naprej uperja na izvajanje PPKŽ na Nizozemskem in v Belgiji, češ da pomemben delež pacientov ne daje pisnega pristanka na PPKŽ, in ga uperja na slovensko zdravstvo, ki počne podobno. Razlika med obema je v tem, da na Nizozemskem in v Belgiji zdravniki skušajo opolnomočiti pacienta, spoštovati njegovo pobudo in se razbremeniti odgovornosti odločitev ob izteku življenja, v Sloveniji pa žal vztrajajo pri svojem paternalizmu.
Pričevanje primarija Fortune bi moralo pomembno odmevati v razpravi o ZPPKŽ.
Igor Pribac
soavtor ZPPKŽ
Javno pismo Igorja Pribca je bilo 3. junija 2023 objavljeno v Sobotni prilogi Dela.
