11 zmot

11 zmot, ki niso luknje v zakonu

 

1. Zmota, ki ni luknja – 4. člen (6. točka), 11. člen in 24. člen

> “Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, ne more biti imenovan za člana Komisije za PPKŽ ali določen za neodvisnega zdravnika ali psihiatra po tem zakonu ali kako drugače sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.” Komisija bo odločala o vlogah. Pet članov. In med njimi ne sme biti nihče, ki zakonu nasprotuje. Kaj torej pomeni “neodvisnost”? Neodvisen od česa? Od mnenja? Od vesti? Ker zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, seveda ni neodvisen – tisti pa, ki so za evtanazijo, prav tako niso neodvisni. In zakon določa, da lahko sodelujejo le zdravniki, ki so za. Komisije tako sestavljajo izključno ljudje, ki evtanaziji ne nasprotujejo, kar pomeni popolno pristranskost in izniči nadzorno vlogo. Komisija postane preprosto urad za potrjevanje smrti.

 

Primer: Belgija (The Guardian, 30. 1. 2020)

Komisija za nadzor nad evtanazijo je potrdila skoraj vse postopke brez ene same zavrnitve. Ko so tri zdravnike obtožili zaradi sporne evtanazije 38-letne ženske, ki ni bila terminalno bolna, se je izkazalo, da je bil predsednik komisije isti zdravnik, ki je postopek odobril in izvedel.

Rezultat: komisija, ki bi morala nadzorovati, je ščitila lastne člane.

 

 

ODGOVOR

Trditev, da izključitev zdravnikov z ugovorom vesti iz komisije pomeni “popolno pristranskost”, spregleda osnovni namen postopka: zagotavljanje pravice tistim, ki izpolnjujejo stroge zakonske pogoje. Vključitev nasprotnika v odločevalno telo bi pomenila sistemsko blokado, saj ugovor vesti po definiciji zavrača dejanje samo, ne glede na okoliščine pacienta. Neodvisnost v zakonu ne pomeni nevtralnosti do obstoja pravice, temveč strokovno nepristranskost pri presoji dejstev: ali je bolezen neozdravljiva in ali je volja pacienta svobodna. Zdravnik z ugovorom vesti ne more objektivno presojati pogojev za pravico, ki ji načelno nasprotuje. Izključitev tistih, ki vnaprej nasprotujejo samemu namenu zakona, varuje pacienta pred samovoljnimi ovirami pri uresničevanju njegove zakonske pravice do dostojanstvenega končanja trpljenja. Takšna sestava zagotavlja, da bo postopek tekel strokovno, varno in v skladu z voljo pacienta, ne pa pod vplivom ideoloških predsodkov

Za trpečega pacienta komisija ni “urad za potrjevanje smrti”, temveč nujna varovalka, ki mu omogoča dostojanstven izhod, ko so vse druge možnosti izčrpane. Pravica do PPKŽ temelji na avtonomiji; kdor pravice ne želi, je ne bo uporabil, kdor pa jo potrebuje, ne sme biti talec tuje vesti.

 

Primer iz Belgije, kjer naj bi predsednik nadzorne komisije hkrati odobril in izvedel sporno evtanazijo, kaže na kritično pomanjkljivost v nadzornem mehanizmu zaradi neposrednega navzkrižja interesov. Takšen scenarij v Sloveniji z ZPPKŽ ne bi bil mogoč, saj zakon vzpostavlja strogo ločitev med izvajanjem postopka in nadzorom/odločanjem, Zakon jasno ločuje med lečečim zdravnikom, ki sodeluje pri postopku in izvede PPKŽ, ter Komisijo za PPKŽ, ki odloča o upravičenosti pacienta. Član Komisije za PPKŽ ne more biti istočasno lečeči zdravnik, ki bi izvajal postopek.

 

 

2. Zmota, ki ni luknja – 6. člen (1. točka): “Neznosno trpljenje”

Beseda, ki v resnici ne pove ničesar. Je popolnoma nedoločena in subjektivna. Torej – kaj pomeni neznosno? Kdo to določi? Zakon ne določa meril, ne določa praga bolečine, ne določa ničesar. Le občutek. Trenutek obupa lahko postane pravno opravičilo za smrt. Zakon dopušča prošnjo tudi v primeru psihičnih ali kroničnih stanj, ne le terminalnih bolezni. Važno je, da je “neznosno” – pa karkoli že to pomeni.

 

Primer: Nizozemska (The Independent, april 2023)

Ženska, stara 29 let, je zaprosila za evtanazijo zaradi hude depresije in motnje hranjenja. Zdravniki so ji ugodili, čeprav ni imela telesne bolezni. Meja “neznosnosti” se je premaknila iz fizične v psihično bolečino – in od tam v občutek brezupa.

 

ODGOVOR

Za tistega, ki potrebuje ZPPKŽ, trpljenje ni teoretičen pojem, temveč objektivno dejstvo. Zakon ne dopušča odločitve na podlagi trenutnega obupa, saj postopek vključuje strogo preverjanje s strani lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika specialista in psihiatra, ki morajo soglasno potrditi, da trpljenje izvira iz bolezni in da je bolnik sposoben odločanja o sebi. Subjektivnost trpljenja je v bioetiki priznana kot ključna, saj nihče razen bolnika ne more določiti meje lastne bolečine, vendar zakon to subjektivnost veže na objektivno medicinsko stanje brez možnosti za izboljšanje, ki je posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katere zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja za ozdravitev (2. člen, točka 9). Poleg tega zakon izrecno prepoveduje uveljavljanje pravice na podlagi trpljenja, ki je odraz duševne bolezni

 

Primer, kjer 29-letna ženska na Nizozemskem zaprosi za pomoč pri samousmrtitvi zaradi hude depresije in motnje hranjenja, v Sloveniji ne bi bil odobren saj ZPPKŽ izrecno izključuje tovrstne primere iz postopka PPKŽ. Najpomembnejša ovira je določba v 6. členu, drugi odstavek, ki pravi: “Pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni.” To pomeni, da depresija in motnja hranjenja, ki sta v opisanem primeru temelj za prošnjo, ne moreta biti edina podlaga za uveljavljanje pravice do PPKŽ po slovenskem zakonu. Čeprav ZPPKŽ v definiciji “neznosnega trpljenja” omenja tudi “izjemno težko psihološko stisko”, mora biti ta posledica hude neozdravljive bolezni ali trajne telesne okvare zdravja. V primeru Nizozemske, kjer ni omenjena telesna bolezen, pogoj za pomoč ne bi bil izpolnjen. Zakon o PPKŽ torej postavlja stroge meje, ki preprečujejo, da bi bila pomoč pri samomoru odobrena zgolj na podlagi psihičnega trpljenja, kot je to morda omogočeno v nekaterih drugih državah, kot je Nizozemska. ZPPKŽ je zasnovan tako, da varuje posameznika pred odločitvami, ki temeljijo izključno na duševnem stanju, ki ni neposredna posledica neozdravljive telesne bolezni ali trajne telesne okvare.

 

3. Zmota, ki ni luknja – 10. člen: “Prostovoljna odločitev”

Lepo zveni. Ampak kaj pomeni prostovoljna odločitev človeka, ki leži v bolniški postelji, brez podpore, brez sredstev, brez upanja? Če se počuti kot breme družine, družbe, sistema – je to še svoboda ali tiha prisila? Država, ki te najprej pusti brez pomoči, ti nato ponudi smrt kot “rešitev”. To ni svobodna odločitev. To je kapitulacija.

 

Primer: Kanada (CTV News, december 2022)

Moški z invalidnostjo je zaprosil za evtanazijo, ker ni dobil pomoči pri nameščanju invalidskega dvigala. V pismu vladi je zapisal: “Ne želim umreti, ampak živeti tako ne morem več.” Prostovoljna odločitev? Ne – socialni propad.

 

ODGOVOR

Trditev, da je prošnja za pomoč pri končanju življenja zgolj “kapitulacija” zaradi pomanjkanja oskrbe, neupravičeno odvzema subjektivno moč posamezniku in njegovi sposobnosti za racionalno presojo. Za pacienta, ki se sooča z neznosnim trpljenjem, zakon ne predstavlja “ponujene smrti” s strani države, temveč nujno pravno varovalko, ki preprečuje kruto in ponižujoče ravnanje, ki bi ga povzročilo prisilno ohranjanje življenja proti njegovi volji. Avtonomija pomeni, da ima posameznik pravico definirati lastno dostojanstvo. Odrekanje te možnosti pod pretvezo “zaščite pred sistemom” je oblika paternalizma, ki podaljšuje agonijo. Zakon predvideva stroge psihiatrične in neodvisne preglede, ki ločijo med depresijo zaradi socialnih dejavnikov in avtonomno željo po končanju trpljenja. Uporabnik ne išče smrti zaradi “stroškov”, temveč zaradi izgube integritete, ki je nobena socialna pomoč ne more povrniti. Svoboda vključuje tudi pravico do slovesa, ko življenje postane le še biološki proces brez vsebine.

 

Primer

Trditev, da PPKŽ predstavlja “socialni propad” ali kapitulacijo države, v slovenskem kontekstu ne zdrži kritične presoje, saj ZPPKŽ temelji na absolutni avtonomiji pacienta in strogih medicinskih kriterijih, ki presegajo zgolj socialno stisko. Za tistega, ki v Sloveniji potrebuje ta zakon, pomoč pri končanju življenja ni izhod iz revščine, temveč zadnja obramba človekovega dostojanstva pred neobvladljivo bolečino in razpadom telesnih funkcij, ki jih niti najsodobnejša paliativa ne more ublažiti. Slovenski predlog vključuje večstopenjski nadzor (osebni zdravnik, neodvisni zdravnik, psihiater in komisija), kar onemogoča, da bi bila odločitev posledica trenutnega obupa ali pomanjkanja tehničnih pripomočkov, kot je invalidsko dvigalo. Pravica do PPKŽ ne nadomešča socialne države, temveč dopolnjuje spekter pravic pacienta, ko medicina doseže svoje meje.

 

4. Zmota, ki ni luknja – 13. člen (1. in 7. točka): 15 dni do smrti – pritožba ni dovoljena

Komisija mora odločiti v 15 dneh. In zoper odločitev ni dovoljena pritožba. Petnajst dni – da se zberejo dokumenti, diagnoze, mnenja, preverijo okoliščine.In to v državi, kjer se na pregled pri specialistu čaka tudi leta. Kjer vsi državljani sploh ne morejo imeti osebnega zdravnika. Če se zmotijo, če nekdo ni razumel, če je bil v stiski – prepozno bo. Pritožba ni mogoča. Ne – narobe – pritožba ni dovoljena! In tako bo Slovenija država, ki bo spadala med države z najkrajšimi postopki. Bomo vsaj v nečem prvi, a ne? In, ker zoper odločitev komisije pritožba ni dovoljena, gre za nepovratno odločitev brez pravnega sredstva, kar je po moje ustavno sporno.

 

Primer: Kanada (Global News, 2023)

Ženska je bila evtanazirana v istem tednu, ko je zaprosila, svojci pa so izvedeli šele po smrti. Ni bilo pritožbe, ni bilo pregleda postopka. Pritožba ni mogoča, ker mrtvi nimajo glasu.

 

ODGOVOR

Zgornje trditve so posledica napačne interpretacije ali nepopolnega razumevanja zakonskih določb. Trditev, da mora Komisija Republike Slovenije za PPKŽ odločiti v 15 dneh, je pravilna, vendar je ključno razumeti, kdaj ta rok začne teči, to pa je šele po prejemu vseh ključnih mnenj. Skupni čas od vložitve vloge do odločitve Komisije je torej daljši od zgolj 15 dni. Dolgotrajni birokratski postopki bi pomenili podaljševanje trpljenja, kar krši človekovo dostojanstvo.

Trditev, da zoper odločitev Komisije ni dovoljena pritožba, je tehnično pravilna, vendar zavajajoča, saj zakon zagotavlja močnejše pravno sredstvo. Zakon namreč izrecno dovoljuje sodno varstvo pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, in sicer v tridesetih dneh od vročitve odločbe. Postopek pred tem sodiščem je prednosten. To sodno varstvo predstavlja robustno obliko nadzora nad odločitvijo Komisije. Gre za varstvo, ki je glede na naravo pravice (ki izvira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja) ustrezno usmerjeno na pristojno sodišče. Zakon ne omogoča nepovratne odločitve brez pravnega sredstva. Poleg tega pacient lahko kadarkoli odstopi od uveljavljanja pravice do PPKŽ. Ta pravica je zagotovljena ves čas postopka, tudi po odločitvi Komisije.

Skratka, čeprav je postopek hiter, da se prepreči trpljenje, je pravna zaščita zagotovljena s prednostnim sodnim varstvom in z izjemno strogimi in večkrat ponovljenimi preverjanji pacientove volje in sposobnosti odločanja.

 

Primer

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) v Sloveniji vzpostavlja izrazito strog in večstopenjski postopek, ki preprečuje scenarije, kot je opisan v primeru iz Kanade (hitra izvedba, obvestilo svojcem šele po smrti in odsotnost pritožbe).

Zakon o PPKŽ zagotavlja varnost, preglednost in spoštovanje avtonomije pacienta skozi podrobno urejen postopek, ki je bistveno daljši in bolj nadzorovan kot zgolj enotedensko čakanje. Za razliko od primera, kjer naj bi do evtanazije prišlo v istem tednu po zaprosu, slovenski zakon predvideva obvezne časovne zamike in več strokovnih mnenj: dvojno preverjanje in psihiatrično oceno, čas za premislek po napovedi, odločitev komisije, ločena pobuda za izvedbo. Zaradi teh obveznih korakov, ki vključujejo več strokovnjakov in komisijo, je izvedba PPKŽ v istem tednu po vložitvi zahteve proceduralno nemogoča.

Trditev, da ni bilo pritožbe ali pregleda postopka, ne drži za slovenski pravni okvir, saj zakon zagotavlja pravico do sodnega varstva, obvezno dokumentacijo, nadzor in kazni za kršitev postopkovnih določb.

Zakon daje prednost pacientovi zasebnosti, a hkrati spodbuja vključevanje bližnjih, kar je v nasprotju s scenarijem, kjer so svojci obveščeni šele po smrti. Namen zakona je omogočiti dostojno, mirno in nebolečo smrt, kar vključuje tudi omogočanje priprave svojcem in ljubeče slovo, kar preprečuje njihovo trpljenje. Zaradi teh zakonskih določil, ki zagotavljajo večkratno preverjanje, čas za premislek, obvezno dokumentacijo in možnost sodnega varstva, bi bil primer, opisan v Kanadi, v Sloveniji neizvedljiv.

 

5. Zmota, ki ni luknja – 17. in 18. člen: Učinkovina in izbira vnosa

Zakon določa, da pacient lahko zaužije smrtonosno učinkovino “sam” – ali z “drugim primernim načinom”. Kaj to pomeni? Injekcijo? Infuzijo? Mehanski pripomoček? Torej zakon dopušča vsakršno izvedbo, tudi z neposredno pomočjo druge osebe. Recimo z blazino, kot se je zgodilo v Belgiji.

Kdo to nadzoruje? Tudi učinkovina ni določena. V prvi različici zakona je bila to pentobarbital – ista snov, s katero uspavajo živali. Ali s katero se izvaja smrtna kazen. V tujini so poročali o dolgotrajnih, bolečih smrtih, ker učinkovina ni delovala pravilno. Nekateri so se dušili ure. Drugi niso umrli – in jih je moral zdravnik “dokončati”. In spet bomo lahko uporabili blazino, kajne?

 

Primer: Belgija (Alliance Vita, 2023)

V postopku, kjer smrtonosna učinkovina ni delovala, je zdravnik žrtev zadušil z blazino.

“Drug primeren način” se lahko konča z blazino.

 

ODGOVOR

Zgornji pomisleki se nanašajo predvsem na način izvedbe postopka in naravo uporabljenega sredstva. Vendar je zakon zasnovan z izrecnimi varnostnimi določbami, ki preprečujejo zlorabe, kot jih opisujejo pomisleki.Ključna določba, ki ureja način izvedbe, je 17. člen ZPPKŽ. Zakon določa, da se vnos učinkovine izvede s samostojnim zaužitjem ali z drugim primernim načinom vnosa, pri katerem z medicinskim ali drugim pripomočkom, ki omogoča vnos, upravlja pacient sam. To pomeni, da mora pacient sam aktivno upravljati postopek vnosa. Zakon torej ne dopušča izvedbe s posredovanjem druge osebe. Uporaba blazine, bi predstavljala aktivno dejanje druge osebe in bi bila v nasprotju tudi z definicijo PPKŽ kot medicinskega postopka, s katerim se pacientu na njegovo zahtevo omogoči samostojen vnos učinkovine v njegovo telo (2. člen, točka 12). Če pacient ob času izvedbe ne more aktivno sodelovati, se postopek prekine (20. člen, odstavek 4).

Učinkovine za PPKŽ in podporna zdravila predpiše komisija RS za PPKŽ najkasneje 48 ur pred izvedbo. Pacient mora biti v postopku informirane odločitve seznanjen z možnimi nezaželjenimi stranskimi učinki učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil (10. člen, odstavek 1, točka 2 in 7. člen, odstavek 4, točka 4). Trditve o dolgotrajnih in bolečih smrtih so del argumentov nasprotnikov zakona, ki so namenjeni zastraševanju. Po podatkih iz uradnih letnih poročil Oregon Health Authority velika večina pacientov zaspi v nekaj minutah. Zapleti, kot je bruhanje, se pojavijo v manj kot 1% primerov. Statistični podatki iz Švice kažejo, da so zapleti pri samostojnem zaužitju izjemno redki, če medicinski protokol vključuje tudi uporabo antiemetikov. ZPPKŽ zagotavlja, da so v postopek vključena ustrezna podporna zdravila, ki jih predpiše zdravnik in jih mora pacient razumeti pred podajo informirane odločitve.

ZPPKŽ izrecno zahteva samostojno upravljanje vnosa s strani pacienta, kar izključuje dejanja pomoči, kot je npr. uporaba blazine ali injiciranje s strani druge osebe. Nadzor s strani Komisije za PPKŽ in prisotnost zdravstvenega osebja do ugotovitve smrti zagotavljata, da se postopek izvede v skladu z zakonom. “Drug primeren način” se ne more končati z blazino.

 

Primer

Navedeni primer iz Belgije je anomalija in ni v skladu z določili ZPPKŽ, saj naš zakon zahteva, da postopek izvede pacient sam, v nasprotnem primeru pa se postopek prekine. Za pacienta v Sloveniji, ki si želi dostojanstvenega konca, zakon pomeni pravno varnost, da bo postopek izveden strokovno, humano in pod strogim nadzorom, kar izključuje kakršno koli obliko fizičnega nasilja ali improvizacije. Strah pred “blazino” je neutemeljen, saj zakon prav s svojo regulacijo preprečuje zlorabe, ki bi se sicer lahko dogajale v tajnosti.

 

6. Zmota, ki ni luknja – 19. člen: Kraj izvedbe

Postopek se lahko izvede v domačem okolju, bolnišnici ali ustanovi – tudi, če je lastnik zaseben ali verski. To pomeni, da DSO v lasti Cerkve, ki bi temu nasprotoval, ne sme preprečiti postopka. Ali pa, če ima kdo stanovanje v najemu – lastnik nima vpliva na to, kaj se v stanovanju dogaja. Svoboda veroizpovedi in etičnega prepričanja lastnika je izničena. In ne le to; zakon posega celo v lastninsko pravico ustanov, ljudi. Država ne vsiljuje le smrti posamezniku, ampak jo vsiljuje tudi lastnikom prostorov, ki želijo ostati svetišča življenja, ne prizorišča smrti. Lastnina je izničena.

 

Primer 1 – Kanada (National Post, 2023)

Katoliška bolnišnica v Vancouvru je odklonila evtanazijo. Država je odločila, da se mora postopek vseeno izvesti.

Smrt je postala obvezna gostja tudi tam, kjer so prisegli življenju.

Primer 2 – Nizozemska (Dutch News, 2019)

Domovi za ostarele, ki so želeli ohraniti financiranje, so morali dovoliti evtanazijo v svojih prostorih.

 

ODGOVOR

Trditev, da je “svoboda veroizpovedi in etičnega prepričanja lastnika izničena” in da je “lastnina izničena,” je retorična interpretacija pravne omejitve, ki jo zakon uvaja. Zakon v 19. členu dejansko omejuje pravico lastnika, da prepove dejanje na svoji nepremičnini, če tam prebiva pacient, ki uveljavlja svojo pravico do PPKŽ. Podporniki zakona poudarjajo, da je to nujna posledica varovanja temeljne pravice posameznika do dostojanstva in avtonomije v zadnjem življenjskem obdobju, kar je v tem primeru postavljeno pred pravico lastnika, da prepove posege na svoji nepremičnini, ki so v skladu z zakonom. Gre za pravno omejitev, ki je potrebna za uresničitev pravice, ki jo zakon daje posamezniku. Če ustanova deluje v okviru javne mreže ali prejema javna sredstva, ne more pacientu kratiti zakonskih pravic na podlagi lastnega etičnega prepričanja. V pravni teoriji prevladuje stališče, da ugovor vesti pripada posamezniku, ne pa pravni osebi ali instituciji. Pacientova soba v domu za starejše se šteje za njegov dom, kjer mora imeti pravico do zasebnosti in izvajanja zakonskih pravic.

Trditev, da država “vsiljuje smrt” lastnikom prostorov, je zavajajoča. Omejitev lastnikove pravice velja le, če pacient izbere to mesto za izvedbo postopka. Omejitev, ki jo zakon nalaga lastnikom prostorov, je vezana na uporabo prostora za zakonsko urejen medicinski postopek, ne pa na versko ali etično prepričanje samo po sebi. Čeprav je to v nasprotju z etičnim prepričanjem verske ustanove, ki želi, da njeni prostori ostanejo “svetišča življenja,” zakon daje prednost avtonomiji posameznika, ki trpi.

Čeprav je omenjena omejitev pravic lastnikov, je treba poudariti, da zakon zagotavlja pravico do ugovora vesti vsem zdravstvenim delavcem, ki bi sodelovali v postopku. To pomeni, da nihče ne more biti prisiljen k sodelovanju v postopku [člen 4 ZPPKŽ]. To je pomemben vidik, ki ga podporniki izpostavljajo kot dokaz, da zakon spoštuje osebna prepričanja vseh vpletenih, razen v primeru omejitve pravice lastnika nepremičnine, kjer pacient prebiva, da bi preprečil izvedbo postopka.

 

Primer 1

Z vidika kanadskega prava dejanje države, ki zahteva izvedbo postopka, ni protizakonito, temveč temelji na politiki dostopnosti do zdravstvenih storitev. Kanadska sodišča so v preteklosti že razsodila, da ustanove, ki prejemajo javni denar, ne morejo uveljavljati “svobode vesti” na način, ki bi popolnoma onemogočil dostop do ustavno priznanih pravic državljanov.

 

Primer 2

Nizozemska vlada zavzema stališče, da mora biti pacientu, ki biva v domu za ostarele (kar je njegov dom), omogočena oskrba, ki vključuje vse zakonite možnosti, vključno z evtanazijo. Če ustanova to v celoti prepove, se to lahko šteje za kršitev pogodbe o oskrbi, kar državi omogoča umik financiranja. Torej, dejanje države formalno ni protizakonito, saj temelji na pravici pacienta do samoodločbe v njegovem bivalnem okolju, čeprav to močno posega v avtonomijo verskih ustanov.

 

7. Zmota, ki ni luknja – 14. in 20. člen: Izvedba postopka
8. člen pravi, da lahko oseba, ki ne zna ali ne more pisati, predlog poda ustno in izjavo potrdi z ročnim znakom pred pričami. 20. člen določa, da se postopek ustavi, če pacient ne more “aktivno sodelovati”. Če nekdo ne zna pisati, potem morda ne razume v celoti, kaj podpisuje. Ali sploh ne razume – ker zakaj sicer ne bi znal pisati v današnjem času. Torej zakon že predvideva, da se bo “pravica” širila na ljudi z motnjo v duševnem razvoju? Na tiste, ki ne morejo uporabljati rok, ne morejo govoriti – pa bodo iz njegovih “znakov” predvideli, kaj si želi in to naredili? Ali pa, če ne bo imel rok….kako bodo to izvedeli? In če ne more aktivno sodelovati, zakon ne določa, kaj to pomeni – fizično? duševno? To sta člena, ki se odpirata v dve smeri: eno za manipulacijo, drugo za brezbrižnost. In oboje vodi v isto točko – v izgubo zaščite.

 

Primer: Nizozemska (BBC News, 22. 4. 2019)

Bolnica z demenco je imela evtanazijo, čeprav ni mogla več potrditi soglasja. Zdravnik ji je dal sedativo v kavo, ker bi se “drugače upirala”. Primer je znan kot Coffee case.

Ko ne znaš več povedati “ne”, se tvoj prejšnji “da” šteje za večno.

 

ODGOVOR

Trditev, da določbi o ustnem podajanju prošenj (14. člen) in ustavitev postopka ob nezmožnosti sodelovanja (20. člen) odpirajta vrata končanju življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju ali tistih, ki ne morejo komunicirati, ne drži.

14. člen ZPPKŽ, ki omogoča ustno podajo predloga zgolj za nadaljevanje predhodno ustavljenega postopka za osebe, ki ne znajo ali ne morejo pisati, ni “luknja”, temveč standardni pravni mehanizem za zagotavljanje enakopravnosti. V slovenskem pravnem redu je možnost ustne izjave na zapisnik ali pred pričami uveljavljen način uresničevanja pravic oseb s fizičnimi omejitvami. Nezmožnost pisanja v sodobnem času ni nujno povezana z intelektualno nezmožnostjo, temveč pogosto s težkimi fizičnimi stanji, kot so amiotrofična lateralna skleroza (ALS) ali druge nevrodegenerativne bolezni, kjer kognitivne funkcije ostanejo ohranjene, motorika pa odpove.

Trditev, da bi se “pravica” širila na osebe z motnjami v duševnem razvoju, je napačna, saj ZPPKŽ v drugih členih zahteva polno sposobnost odločanja o sebi. Oseba mora biti sposobna razumeti pomen, posledice in naravo svoje odločitve. Če oseba zaradi duševne motnje tega ne zmore, postopka po ZPPKŽ sploh ni mogoče začeti.

20. člen določa ustavitev postopka, če pacient ne more več “aktivno sodelovati”. Ta določba je ključna varovalka, ki preprečuje, da bi se postopek izvedel nad osebo, ki je izgubila zavest ali sposobnost izražanja volje v zadnji fazi. “Aktivno sodelovanje” v medicinskem pravu pomeni, da pacient v vsakem trenutku ohranja nadzor nad procesom. Če pacient ne more več potrditi svoje želje neposredno pred izvedbo, se postopek ustavi. To ne pomeni “brezbrižnosti”, temveč spoštovanje dejstva, da mora biti odločitev za PPKŽ v času izvedbe zavestna. ZPPKŽ strogo zavrača kakršnokoli nadomestno odločanje.

Glede vprašanja o osebah brez rok ali tistih, ki ne morejo govoriti: sodobna medicina in pravo priznavata različne oblike komunikacije (npr. s pomočjo tehnologije za sledenje očem). Vendar pa ZPPKŽ zahteva, da mora biti komunikacija nedvoumna. Če zdravnik ne more z gotovostjo ugotoviti pacientove volje zaradi komunikacijskih ovir, se postopek ne sme nadaljevati. Zakon torej ne predvideva “ugibanja” iz znakov, temveč zahteva strokovno potrjeno komunikacijo.

 

Primer

Nizozemski zakon dopušča, da bolnik, ki je še sposoben odločanja o sebi, poda vnaprejšnjo pisno izjavo o volji za primer, ko ne bi bil več sposoben izraziti svoje zahteve. V omenjenem primeru je bolnica z Alzheimerjevo boleznijo večkrat pisno in ustno izrazila željo po evtanaziji, ko “še prepozna svoje bližnje”, a hkrati dodala, da želi, da se to zgodi, ko bo nastopil čas za dom upokojencev.

Vrhovno sodišče Nizozemske je leta 2020 razsodilo, da zdravnik ni ravnal protipravno. Ključni argumenti sodišča za razsodbo so bili: veljavnost vnaprejšnje izjave, preprečevanje nepotrebnega vznemirjenja, standard skrbnosti. Pisna izjava nadomesti ustno zahtevo v trenutku, ko bolnik postane nesposoben odločanja. Uporaba sedativa v kavi ni bila namenjena “prevari”, temveč preprečevanju iracionalnega fizičnega upora, ki bi bil posledica bolezni (demence) in ne zavestnega preklica volje. Zdravnica se je posvetovala z dvema neodvisnima zdravnikoma in upoštevala vse zakonske kriterije skrbnosti. Sodišče je poudarilo, da pri bolnikih z napredovano demenco ni mogoče pričakovati jasne komunikacije v trenutku izvedbe, zato je ključna vnaprejšnja pisna privolitev, ki je bila podana v stanju polne razsodnosti.

ZPPKŽ ne omogoča tovrstne vnaprejšnje volje in se podoben primer v Sloveniji ne more zgoditi.

 

8. Zmota, ki ni luknja – 21. in 26. člen: Vzrok smrti in zavarovalnine

Vzrok smrti ne bo zapisan kot “evtanazija” ali “pomoč pri samomoru”, ampak kot “huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja”. To pomeni zakonsko dovoljenje za lažen uradni podatek. Gre za falsifikacijo vzroka smrti, ki je sicer v drugih primerih kaznivo dejanje, tukaj pa postane “čisto kul zadeva”. To pomeni, da se v Sloveniji ne bo vedelo, koliko ljudi je umrlo na ta način, tudi svojci ne bodo nujno nikdar izvedeli resnice, družba bo izgubila pregled nad posledicami zakona, nad napakami, celo nad umori. Ampak saj smo že navajeni, da naša država ne deluje transparentno, kajne? Ni podatkov, ni sledi, ni nadzora.

Hkrati zakon določa, da imajo osebe , ki se odločijo za evtanazijo, enake pravice iz zavarovanja, kot če bi umrle naravne smrti in da se zavarovalnine izplačajo kot običajno. Smrt torej postane finančno “nevtralna”. In, pomembno, dobi ekonomsko motivacijo. Ali pa celo koristna. Neresnični vzrok smrti z ekonomskim interesom – zavarovalniškim, statističnim in zdravstvenim. Smrt kot poslovni model.

 

Primer 1 – Belgija (Le Soir / EPC, 2019)

Smrt po evtanaziji je zapisana kot “naravna”. Hčerka je za postopek izvedela šele po smrti matere. Če laž postane uradni podatek, resnica umre drugič.

 

Primer 2 – Nizozemska (The Lancet, 2017)

20 % evtanazij ni prijavljenih – izvedene, a nikoli evidentirane. Kar ni zapisano, se ni zgodilo.

 

Primer 3 – Kanada (CMAJ, 2020)

Program MAiD zmanjša stroške zdravstvenega sistema za več sto milijonov dolarjev letno. Smrt postane finančna postavka. In človek – minus v proračunu.

 

ODGOVOR

Trditve o “falsifikaciji vzroka smrti” in “ekonomski motivaciji” so zavajajoče in ne upoštevajo celotnega zakonskega okvira in namena. V mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10/11), ki jo izdaja Svetovna zdravstvena organizacija, se vedno išče osnovni vzrok. Če bolnik z rakom v terminalni fazi prejme paliativno sedacijo, ki pospeši smrt, se kot vzrok smrti še vedno navede rak. ZPPKŽ sledi tej logiki: neposredni povod (zaužitje učinkovine) je le sredstvo za končanje trpljenja, ki ga povzroča neozdravljiva bolezen. Zato je vpis bolezni kot vzroka smrti strokovno utemeljen in skladen z mednarodnimi standardi poročanja o umrljivosti.

Trditev, da se z zakonsko ureditvijo vzroka smrti ustvarja “lažen uradni podatek” in izgubi pregled nad posledicami, ne drži, saj je postopek dobro dokumentiran in nadzorovan: najmanj pet obrazcev, register vlog in postopkov Komisije za PPKŽ. V skladu z določbami ZPPKŽ se kot vzrok smrti v uradne evidence vpiše osnovna bolezen, ki je bila razlog za uveljavljanje pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To ni “falsifikacija”, temveč uveljavitev načela pravne kontinuitete bolezenskega stanja. V medicinski deontologiji in pravu se primarni vzrok smrti definira kot bolezen ali poškodba, ki je sprožila zaporedje bolezenskih dogodkov, ki so neposredno privedli do smrti. Brez prisotnosti hude, neozdravljive bolezni postopek po ZPPKŽ sploh ne bi bil mogoč; zato je prav ta bolezen tisti sine qua non pogoj, ki ostaja odločilen za pravno opredelitev statusa pokojnika. Poleg tega se smrt, ki je posledica izvedbe PPKŽ, ne šteje za nasilno smrt.

To ni zakonsko dovoljenje za “falsifikacijo”, temveč je to zakonsko opredeljena posledica dejanja, ki je bilo izvedeno v skladu z zakonom, kot dejanje, ki je posledica izčrpanosti zdravljenja in ne kot nasilno dejanje. Namen je ohraniti kontinuiteto z osnovnim zdravstvenim stanjem pacienta, ki je bil neozdravljivo bolan in trpel. Zakon zagotavlja visoko stopnjo preglednosti in nadzora, ki je usmerjen v preprečevanje zlorab. Vsak sum na nepravilnost sproži kazensko-pravne mehanizme, ki delujejo neodvisno od zapisa v mrliškem listu.

 

Trditev o “ekonomski motivaciji” ali “smrti kot poslovnem modelu” je zavajajoča že zato, ker ne upošteva zavarovalniške prakse. Če je prosilec hudo ali neozdravljivo bolan, tradicionalno življenjsko zavarovanje običajno ni na voljo. Zavarovalnice običajno zavrnejo vloge posameznikov z aktivnimi, smrtno nevarnimi malignimi boleznimi, napredovalimi nevrodegenerativnimi boleznimi ali odpovedjo organov v končni fazi, ker je verjetnost odškodninskega zahtevka previsoka, da bi jo krili standardni aktuarski modeli.

Zakon v 26. členu določa, da je smrt, ki nastopi kot posledica izvedenega postopka PPKŽ, zajeta v zavarovalni pogodbi za primer smrti, enako kot bi nastopila naravna smrt. Prav tako se pri drugih pogodbah, ki so odvisne od vzroka smrti, kot neposredni vzrok smrti šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja. 26. člen ZPPKŽ izrecno določa, da uveljavljanje pravice do PPKŽ ne sme negativno vplivati na pravice iz zavarovalnih pogodb. Če bi bila smrt opredeljena kot “samomor” v klasičnem smislu, bi to lahko sprožilo izključitvene klavzule v policah življenjskega zavarovanja, kar bi neupravičeno kaznovalo dediče zaradi zakonite medicinske odločitve pacienta. Pravna znanost priznava, da se PPKŽ bistveno razlikuje od samomora, saj gre pri slednjem za dejanje, ki izvira iz duševne stiske ali patologije, pri PPKŽ pa za avtonomno odločitev bolne osebe.

To pomeni, da zakon ne ustvarja nove finančne koristi, temveč zagotavlja, da pacientova odločitev za dostojno smrt ne povzroči finančne škode ali izgube pravic, ki bi bile sicer vezane na smrt zaradi osnovne bolezni. Namen je preprečiti, da bi se posameznik, ki si želi konca trpljenja, soočal še z izgubo finančne varnosti zase ali za svoje bližnje. S tem zakon varuje pacienta in njegove svojce pred dodatnimi finančnimi ali pravnimi zapleti.

 

Primer 1

Trditev iz primera je mogoče zavrniti, ker napačno interpretira namen pravne kvalifikacije smrti. Trditev, da se smrt zapiše kot “naravna”, služi zaščiti dostojanstva pokojnika in preprečevanju stigmatizacije družine, hkrati pa zagotavlja, da se zavarovalne police in dedne pravice izvršijo, kot da bi oseba umrla zaradi osnovne bolezni. V medicinskem smislu je neposredni vzrok smrti sicer aplikacija sredstev, vendar je pravni vzrok smrti neozdravljiva bolezen, ki je do evtanazije privedla.

Glede očitka, da hčerka za postopek ni vedela, belgijska zakonodaja (podobno kot slovenska zakonodaja o pacientovih pravicah) postavlja avtonomijo pacienta in varovanje poklicne skrivnosti na prvo mesto. Pacient ima pravico do zasebnosti, kar vključuje odločitev o tem, koga bo obvestil o svojem zdravstvenem stanju in odločitvah o koncu življenja. Zdravnik je vezan na molčečnost in brez privolitve pacienta ne sme razkriti informacij tretjim osebam, niti ožjim družinskim članom, razen če pacient to izrecno želi. Odsotnost obvestila svojcem torej ni “laž”, temveč spoštovanje pacientove volje in zakonske obveze varovanja osebnih podatkov.

 

Primer 2

Trditev o “neprijavljenih” primerih izvira iz napačne interpretacije statističnih podatkov o “prikritem” končanju življenja. Nizozemska zakonodaja zahteva, da zdravnik vsak primer evtanazije prijavi regionalnemu nadzornemu odboru. Tisti primeri, ki v raziskavah včasih niso označeni kot “prijavljeni”, so pogosto primeri terminalne sedacije ali opustitve nesmiselnega zdravljenja, kar po nizozemskem pravu (in tudi po slovenski medicinski deontologiji) ne šteje za evtanazijo, temveč za standardno paliativno oskrbo.

Trditev, da “kar ni zapisano, se ni zgodilo”, v pravnem smislu ne drži, saj nizozemsko tožilstvo in zdravniška zbornica izvajata nadzor tudi nad sumljivimi primeri smrti, ki niso bili prijavljeni kot evtanazija, če obstaja sum na kršitev medicinskih standardov. Študije kažejo, da se v državah brez zakonske ureditve PPKŽ pogosteje dogajajo “prikrite” odločitve o končanju življenja brez privolitve pacienta, kot pa v državah z jasno zakonodajo. Nizozemski model je pravzaprav zmanjšal število primerov končanja življenja brez izrecne zahteve pacienta, saj je vzpostavil jasne pravne okvire in dolžnost posvetovanja.

 

Primer 3

Trditev, da je MAiD finančna postavka za zmanjševanje stroškov zdravstvenega sistema, je z vidika kanadske zakonodaje in sodne prakse napačna, saj zakonodajni okvir strogo ločuje pravico do pomoči pri umiranju od ekonomskih dejavnikov upravljanja z zdravstvenimi viri.

Res je bila 2017 narejena ekonomska analiza potencialnih prihrankov, ki pa je ugotovila, da so za izračun na voljo skoraj same neznanke, da je realen izračun zato nemogoč in ga je zato lahko spekulativno dokončala samo v širokem razponu od nič dolarjev do nekaj deset milijonov dolarjev. To drugo številko so nato pro-life mediji napihnili v mnogomilijonski motiv. Pravna doktrina v Kanadi zavrača idejo, da bi bila smrt “finančna postavka”, saj bi to kršilo temeljna načela pravičnosti in enakosti pred zakonom.

 

9. Zmota, ki ni luknja – 27., 28. in 29. člen: Nadzor, prekrški, globe

Nadzor izvaja zdravstvena inšpekcija – tista ista, ki že danes ne zmore učinkovito nadzorovati niti osnovnih kršitev v zdravstvu. In sedaj jim bomo nonšalantno prepustili še nadzor nad življenjem in smrtjo dobesedno? Torej bo sistem nadziral samega sebe. Najvišja kazen za kršitev postopka: 5.000 evrov. Ta podatek zareže globlje od vseh besed. Manj kot kazen za večje davčne prekrške. Manj kot stane povprečen pogreb. Pet tisoč evrov.Toliko stane, če se zmotiš pri življenju nekoga. Če se “zgodi napaka”. Če postopek ni izpeljan po pravilih. Zakone ne predvideva kazenskega pregona ali zaporne kazni. Smrt človeka, umor, se tako v pravnem smislu spremeni v “administrativni prekršek”. Z drugimi besedami – človeško življenje ima ceno. 5.000 evrov. In smrt postane prekršek. Ne zločin, ne tragedija – prekršek.

 

Primer: Belgija (EPC, 2021)

V dvajsetih letih izvajanja ni bila kaznovana niti ena oseba zaradi napačno izvedene evtanazije.

 

ODGOVOR

Trditev, da Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) človeško življenje vrednoti na 5.000 evrov in da smrt spreminja v “administrativni prekršek” brez kazenske odgovornosti, je zavajajoča in pravno napačna. Trditev zlonamerno meša globe za procesne kršitve s kazensko odgovornostjo za umor ali uboj.

Zakon uvaja stroge varovalke, večstopenjski nadzor in jasno ločuje med administrativnimi napakami v postopku ter kaznivimi dejanji.

Navedba, da nadzor izvaja zgolj zdravstvena inšpekcija, spregleda ključno vlogo Komisije za PPKŽ. Ta komisija je neodvisen organ, ki odloča o vsaki vlogi posebej na podlagi mnenj lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra. Zdravstvena inšpekcija (27. člen) izvaja nadzor nad izvajanjem zakona in deluje kot prekrškovni organ za procesne nepravilnosti. Sodno varstvo (13. člen) je zagotovljeno pred socialnim sodiščem, kar pomeni dodatno stopnjo neodvisnega nadzora.

Globe do 5.000 evrov (28. člen) so predvidene za pravne osebe (bolnišnice, domove za starejše) v primeru administrativnih napak. To so standardne globe za kršitve postopkovnih pravil v zdravstvu. Kazenska odgovornost ostaja: ZPPKŽ v 25. členu določa, da ravnanja niso protipravna le, če so opravljena v skladu z določbami tega zakona. Vsako dejanje, ki bi bilo izvedeno zunaj teh pravil (npr. prisila, ponarejanje volje, usmrtitev brez odločbe komisije), se še vedno obravnava po Kazenskem zakoniku kot umor, uboj ali pomoč pri samomoru. Dopolnitev Kazenskega zakonika (31. člen) jasno določa, da pomoč pri samomoru ni protipravna le, če je storjena v skladu z ZPPKŽ. Vsaka “napaka”, ki bi pomenila namerno povzročitev smrti brez pacientove resnične in preverjene volje, ostaja hudo kaznivo dejanje z zagroženo večletno zaporno kaznijo. Zakon ne dopušča “prikritih” smrti. O vsakem primeru obstaja obsežna dokumentacija (najmanj pet obrazcev), ki jo hrani Komisija za PPKŽ.

ZPPKŽ ne postavlja cene na človeško življenje, temveč postavlja ceno na malomarnost pri vodenju postopka. Smrt pacienta, ki se zgodi po vseh zakonskih pravilih, je uresničitev njegove avtonomije in pravice do dostojanstva. Vsaka zloraba ali odklon od teh pravil pa ostaja predmet strogega kazenskega pregona, ne zgolj administrativne globe. Primerjava globe za prekršek s “ceno življenja” je demagoški konstrukt, ki nima podlage v pravni ureditvi zakona.

 

Primer

Navedba sama po sebi ne dokazuje nedelovanja sodnega sistema, ker je do obravnave domnevnega prekrška na sodišču že prišlo (obtoženci so bili potem razrešeni krivde), izpostavlja pa razliko v interpretaciji namena zakona. Za nasprotnike evtanazije je vsaka evtanazija, ki ne vodi do strogega sodnega preizkusa, sumljiva. Za zagovornike pa je odsotnost obsodb potrditev, da sistem deluje preventivno in da zdravniki ravnajo odgovorno.

 

 

10. Zmota, ki ni luknja – Spremembe drugih zakonov

ZPPKŽ spreminja kazenski zakonik: pomoč pri samomoru ni več kazniva, če je “v skladu z zakonom”. To pomeni, da bo država prvič uradno dovolila sodelovanje pri smrti. Do sedaj je veljalo, da kdor drugemu pomaga pri samomoru, se kaznuje z zaporom do treh let. Sedaj pa ta ista pomoč postane zakonsko dopustna, če le ima podpis in žig te “nevtralne” komisije.

 

Primer: Španija (El País, 2021)

Po legalizaciji evtanazije so morali zdravniki, ki so ji nasprotovali, pisno uveljaviti ugovor vesti. Kdor ga ni pravočasno oddal, je moral sodelovati. Država ne dovoljuje več “ne”.

 

ODGOVOR

Navedba o spremembi Kazenskega zakonika (KZ-1) je dejstveno pravilna, vendar je interpretacija, da gre za “luknjo”, povsem napačna. Gre za nujno in logično uskladitev zakonodaje, ki zagotavlja pravno varnost vsem udeležencem v postopku. To ne pomeni, da pomoč pri samomoru na splošno postaja nekazniva. Še vedno ostaja kaznivo dejanje v vseh primerih, ki niso strogo vodeni po postopku ZPPKŽ. Sprememba zgolj zagotavlja, da zdravstveni delavci, ki ravnajo po zakonu, niso kazensko preganjani za dejanje, ki ga država s tem istim zakonom dovoljuje in ureja.

Očitek o “nevtralni” komisiji s “podpisom in žigom” podcenjuje strogost postopka. Komisija za PPKŽ ni zgolj administrativno telo, temveč varuh zakonitosti, ki: preveri mnenja neodvisnega zdravnika in psihiatra, zagotavlja, da je bila odločitev pacienta svobodna in brez prisile, vodi obsežno dokumentacijo (najmanj pet obrazcev), kar preprečuje kakršnokoli prikrivanje ali zlorabo.

Sprememba Kazenskega zakonika ni “luknja”, ampak pogoj za delovanje zakona. Brez te določbe bi bili zdravniki v pravnem precepu – po enem zakonu bi bili dolžni pomagati pacientu, po drugem pa bi jim grozil zapor. ZPPKŽ to neskladje odpravlja in s tem povečuje preglednost, saj se odločitve o končanju življenja ne bodo več sprejemale v sivi coni ali tišini, temveč pod strogim nadzorom države.

 

Primer

Španski zakon o urejanju evtanazije je uvedel register ugovarjalcev vesti z namenom zagotavljanja učinkovitosti javne zdravstvene službe, kar je sprožilo burne razprave o mejah državne avtoritete nad posameznikovo vestjo. Špansko ustavno sodišče je v preteklosti že razsodilo, da ugovor vesti zahteva zakonsko ureditev, da ne bi prišlo do ohromitve javnih storitev. Register v Španiji služi organizaciji dela; če bolnišnica ne ve, kateri zdravniki zavračajo poseg, ne more pravočasno zagotoviti nadomestnega osebja, kar bi kršilo pacientovo zakonsko pravico do pomoči pri umrtju. Večina ustavnopravnih strokovnjakov se nagiba k mnenju, da španska ureditev predstavlja strogo, a ustavno dopustno regulacijo, pod pogojem, da register ostane zaupen in se ne uporablja za povračilne ukrepe.

 

 

11. Zmota, ki ni luknja – Bo naslednji korak sprememba Ustave?
12. člen pravi: “Človekovo življenje je nedotakljivo.” Toda kako dolgo še, če bo zakon postal praksa? In odprli smo vrata reinterpretaciji najvišjega pravnega akta države.

 

ODGOVOR

Analiza trditve o domnevni neustavnosti Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) in reinterpretaciji 17. člena Ustave RS kaže, da gre za napačno razumevanje ustavnopravnih konceptov.

Prepričanje, da zakon krši 17. člen Ustave RS (“Človekovo življenje je nedotakljivo”), temelji na napačni predpostavki, da ta člen posamezniku zapoveduje dolžnost živeti ne glede na okoliščine. Načelo nedotakljivosti življenja je primarno namenjeno zaščiti posameznika pred samovoljo države (zato v Sloveniji nimamo smrtne kazni). Ne pomeni pa, da država lahko posameznika prisili v življenje v neznosnem trpljenju proti njegovi volji. Že v trenutnem pravnem redu samousmrtitev ni kaznivo dejanje. Če bi bilo življenje “nedotakljivo” v smislu absolutne prepovedi razpolaganja z njim, bi moral biti vsak poskus samomora sankcioniran, kar pa ni v skladu z načeli svobodne družbe.

17. člen je treba brati v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost telesne in duševne celovitosti ter pravico do zasebnosti. Prisila v nadaljevanje trpljenja, ko je medicina izčrpala vse možnosti lajšanja, bi lahko pomenila tudi kršitev 18. člena Ustave, ki prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje. Uvedba ZPPKŽ ne pomeni “reinterpretacije” Ustave v negativnem smislu, temveč uskladitev zakonodaje z modernim razumevanjem človekovega dostojanstva.

Zgornja trditev je torej propagandna in ne upošteva, da je pravica do avtonomnega odločanja o lastnem koncu v okoliščinah neozdravljive bolezni logičen podaljšek ustavnih pravic do osebne svobode in dostojanstva.