“Ko so nevrologi spregovorili o novih “družbenih anomalijah”, ki naj bi jih povzročil sprejem ZPPKŽ, smo napisali: “Ta sklepna misel nevrologov obvisi v
pomenski praznini, ker pred tem ničesar ne opišejo kot družbeno anomalijo, še manj opišejo novo družbeno anomalijo. Pričakovali bi , da o družbenih anomalijah spregovorijo družboslovci, navaja pa jih skupina nevrologov, ki s tem terminom posega na tuje strokovno področje in z njim podpre svoj poziv.” Kaj od zapisanega ni res ali je žaljivo? Nevrologom nismo odrekli pravice, da se svobodno izrečejo o družbenih vprašanjih. Kot se lahko tudi vsi drugi. Pojme, ki jih uvajajo, pa bi le bilo koristno pojasniti.
Kot pravica do splava je tudi pravica do PPKŽ namenjena vsem, ki to pravico lahko uporabijo. S samo uzakonitvijo daje vedeti vsem, da obstoji pomoč, in to zavedanje zmanjšuje trpljenje obetov še hujšega prihodnjega trpljenja. To olajšanje, ki ga prinaša ZPPKŽ, ni nobena idealizacija. To, kar zdravniki, kot kaže, stežka dojamejo, zlahka dojame več kot 70 odstotkov volivcev, ki po rezultatih več javnomnenjskih anket podpirajo takojšnjo uvedbo PPKŽ. Hočejo to pravico, čeprav paliativna oskrba ni optimalno razvita, in se pri tem ne bojijo ne pritiskov kapitala ne svojcev. Rekel bi pa , da se bojijo paternalističnega pritiska zdravnikov in njihovega širjenja kulture trpljenja, ki ljudem skuša preprečiti, da bi se kot pacienti o tem lahko svobodno odločali.”
Celoten prispevek si lahko preberete v Delu.
