Naivno je verjeti, da v referendumski ali predvolilni kampanji samodejno zmaguje resnica.
Da je dovolj, če laž razkriješ z dejstvi, in da se bodo volivci odvrnili od tistega, ki zavaja.
Ljudje se v kampanjah odločajo v razmerah omejene pozornosti, nepopolnih informacij, močnih čustev in
družbenih pritiskov. Odločajo se hitro, pogosto na podlagi vtisov, ne preverjenih dejstev, in v takih
okoliščinah lahko laži in manipulacije odločilno prevesijo tehtnico.
V čem tiči uspeh laži in zavajanj?
Prvi razlog tiči v preprostem dejstvu, da je laž udarnejša od resnice.
Ne zato, ker bi bila prepričljivejša, ampak ker je krajša, glasnejša in čustveno učinkovitejša. Reči, da zakon omogoča ubijanje brez
privolitve, da dovoljuje zastrupljanje otrok, da gre za nacistični program, da gre za reševanje pokojninske in zdravstvene blagajne, ne zahteva nobenega predznanja. Trditve razumemo v hipu in si jih zapomnimo brez napora. Zavračanje teh laži pa je dolgočasno in zapleteno: navaja vsebino členov, našteva varovalke, citira literaturo itd. Medtem ko se laž spravi v en stavek ali celo eno besedo, potrebuje njeno zavračanje daljše utemeljevanje. Ljudje lovimo informacije med službo, na poti, med
družinskim življenjem, večernimi poročili in na socialnih omrežjih – in posledično ima kratko in
šokantno sporočilo vedno prednost pred zapletenim pojasnjevanjem.
Drugi razlog je psihološki učinek prve informacije.
Raziskave so že dogo nazaj pokazale, da ima prvi vtis trajnejši vpliv kot kasnejši popravek. Tudi kadar je laž razkrita, v zavesti pogosto ostane dvom: nekaj sumljivega že mora biti.
Tretji razlog je v tem, kdo govori.
Laž namreč ni enako težka, če jo izreče naključni komentator na družbenih omrežjih ali pa institucija, ki ji ljudje zaupajo. Ko zavajajoče trditve prihajajo iz ust verskih ustanov, ki veljajo za varuhinje morale, ali zdravniških organizacij, ki jih dojemamo kot varuhe strokovnega znanja in etike, jih volivci sprejemajo kot nekoga, ki se mu ne ugovarja, temveč se mu
verjame. Nasprotna stran nima enakega dostopa do ljudi, nima oltarjev, ambulant, pridig, ornatov in
belih halj, ki bi njene besede oblekle v avro avtoritete. V takem razmerju moči razprava ni dvoboj
argumentov, ampak spopad med dvomom in zaupanjem. Prednost ima tisti, ki mu ljudje verjamejo že
vnaprej — ne tisti, ki ima boljše argumente.
Četrti razlog je sistematično ponavljanje laži.
Posamezna neresnica je lahko napaka, ponavljanje istega zavajanja v različnih medijih in iz ust različnih govorcev pa je strategija. Tako se ne širi le napačna informacija, ampak celoten okvir, skozi katerega volivci razumejo resničnost. Ko se ta okvir
enkrat utrdi, popravljanje posameznih trditev ne more več izničiti strahu in dvoma, ki sta se že zasidrala v javnosti.
Peti in najresnejši razlog je zastraševanje.
Ko laži niso več namenjene razpravi, temveč sistematičnemu vzbujanju strahu — pred državo, pred zlorabami, pred moralnim razkrojem ali družbenim razpadom — ne gre več za izmenjavo mnenj, temveč za neposreden poseg v svobodno
oblikovanje volje. Strah deluje hitreje kot razum in ostane dlje kot katerokoli pojasnilo. Medtem ko se
razumski ugovori tehtajo, strah sproži instinkt po umiku, po zaščiti, po izbiri varnejše poti, tudi če je
zgrajena na neresnicah. Kampanja, ki poteka v ozračju panike in moralne grožnje, ni več prostor
premišljene presoje, temveč okolje, v katerem volivec glasuje zato, da bi se izognil domnevni
katastrofi. Takšna odločitev ni izraz svobode, temveč odziv na pritisk.
Zato ni dovolj, da ima vsaka stran zgolj možnost odgovoriti drugi. Pravila morajo tudi varovati
poštenost postopka in preprečiti, da bi do volivcev prihajale pretežno izkrivljene informacije.
Če bi bilo dovolj že to, da dobi glas nekdo, ki lahko laž argumentirano zavrne, bi bilo vsako zavajanje v
kampanji dopustno. Takšna razlaga bi povsem izpraznila pravila o korektni in pregledni kampanji in
vnaprej izničila smisel presoje, ali so nepravilnosti vplivale na voljo volivcev.
Pri referendumu je zahteva po poštenosti še pomembnejša kot na volitvah. Na volitvah volivci
izbirajo med političnimi programi, ideologijami in osebami, kjer je del tekme neizogibno tudi
pretiravanje in politični marketing. Referendum pa ni izbira med vizijami, temveč odločanje o
konkretnem zakonskem besedilu in o pravicah, ki bodo z njim priznane ali odvzete. Prav zato mora
biti obveščenost bistveno natančnejša in razprava bistveno bolj stvarna.
Če je pri volitvah določena mera politične retorike del igre, je pri referendumu zavajanje o vsebini zakona neposreden napad na
samo bistvo odločanja. Ko ljudje ne glasujejo o tem, kar zakon dejansko ureja, ampak o strahovih, ki
so jim bili vsiljeni, referendum ne izraža več ljudske volje, temveč uspešnost propagande.
Če pravna država sprejme logiko, da je sistematično zavajanje dopustno, dokler ima druga stran
možnost odgovora, s tem legalizira manipulacijo kot politično taktiko. Takšen sistem ne nagrajuje
resnice, ampak strašenje, diskreditacijo in prazne obljube, ker so hitrejši in učinkovitejši od
argumentov.
Politična kampanja tako ne postane soočenje stališč, temveč tekmovanje v tem, kdo bo
ljudi bolj prestrašil ali jim bolj spretno prodal iluzije. V takem okolju volivci ne odločajo več na podlagi
razumevanja, ampak pod pritiskom vtisov in strahu. To pa ni več demokratično odločanje, temveč
njegova karikatura.
[Objavljeno z dovoljenjem avtorja.]
