Zagovorniki uzakonitve pravice do pomoči pri končanju življenja (PPKŽ) pogosto slišimo, da smo del
»kulture smrti«. Ta izraz v splavu in v evtanaziji prepozna promocijo smrti in uničevanja življenja.
Oznako »kultura smrti« je razširila enciklika papeža Janeza Pavla II. Evangelij življenja (1995) in je
odtlej protipol katoliške »kulture življenja«, ki slavi svetost človešega življenja od spočetja do naravne
smrti. Ne glede na kakovost tega življenja za tistega, ki ga živi.
»Kultura smrti« proti »kulturi trpljenja«
»Kultura smrti« je kritična oznaka za potrošniško družbo, ki jo poganja narcistični individualizem.
Potrošniška družba je kultura smrti, ker sprejema in spodbuja nasilje: od vojn in političnega nasilja, do
smrtnih kazni, abortusa in evtanazije. V izbiri med kulturo življenja in kulturo smrti ni dvoma, katera
je zaznamovana pozitivno in katera negativno. Nasprotje med obema je pravzaprav katoliška
reformulacija spopada med dajanjem prednosti varstvu življenja (pro life) in samoodločanju (pro
choice). Katoliško različico odlikuje vrednostna zaznamovanost, ki moti mnoge zagovornike pravice
do splava in PPKŽ. Oznako »kultura smrti« doživljajo kot žaljivo ali vsaj kot nepošteno in
nespoštljivo, saj se imajo za ljubitelje življenja, v katerem lahko izbirajo, ne pa za častilce smrti.
Katoliki nasprotujejo PPKŽ v imenu varstva življenja. PPKŽ je zanje nasilna prekinitev naravnega
izteka življenja, ki ga sami častijo v vseh njegovih oblikah – tudi, če je neznosno trpeče. Do odprtega
konflikta med varstvom življenja in varstvom osebnega samoodločanja pride, če oseba, katerega
trpeče življenje katoliki cenijo, svojega življenja ne ceni in ga hoče končati. Ta konflikt se še zaostri,
če oseba, ki hoče svojemu življenju narediti konec, tega dejansko ne more storiti sama in pričakuje
pomoč družbe, del katere so tudi katoliki. Kdor hoče imeti pravico do pomoči svojemu življenju
narediti konec, zahtevo katolikov, naj živi naprej do svoje naravne smrti, zlahka dojame ne le kot
nezkonito – to nesporno je –, temveč tudi kot vsiljevanje pozitivnega vrednotenja trpljenja. Takšna
oseba bo katolicizem dojela kot kulturo trpljenja.
Katolicizem in trpljenje
Da, zagovornik PPKŽ zlahka vidi katolicizem kot kulturo trpljenja. Najbrž so vse vere in vsa
verovanja tako ali drugače povezana s trpljenjem kot človeškim stanjem in ga vsa skušajo tako ali
drugače premagati ali omiliti. A med njimi so velike razlike. Budizem npr. ceni vse, kar zmanjšuje
trpljenje čutečih bitij. Krščanstvo trpljenje vrednoti tudi pozitivno. Jezusovo prostovoljno trpljenje in
smrt na križu sta osrednjega pomena v krščanskem nauku. Ta v Jezusovi izbiri vidi navdih in vzor za
sprejemanje trpljenja, ki prihaja od Boga. Križ, mučilna naprava, je postal simbol krščanstva. Stara
zaveza trpljenje človeškega rodu pojasni kot od Boga naloženo pokoro vsem ljudem za greh Adama in
Eve, ki do izgona iz raja nista poznala trpljenja. V trpljenju katoličan vidi Božjo voljo in Božji načrt,
ki ga naj vsak sprejme, kot je Jezus sprejel križ. Sprejeti ga mora – to lepo prikaže starozavezna
zgodba o Jobu, alegorija preizkušanja trdnosti vere v Boga –, čeprav Božjega načrta ne razume in se
mu zdi trpljenje, ki mu je namenjeno, hudo in nesmisleno. Kristjan, ki dojema svoje življenje kot
križev pot, naj razmišlja o Kristusovem in o večnem življenju, ki ga je z njim pridobil za ljudi.
Ne samo, da mora sprejeti življenjske tegobe, katolik mora sprejeti tudi pokore za kršitve Božje
postave. Te so bile v preteklosti pogosto asketske prakse in telesna samokaznovanja (npr.
samobičanje). Neizogibno trpljenje, ki ga občutijo vsa živa bitja, in trpljenje, ki je kazen za storjene
grehe, je katolicizem postavil v perspektivo posmrtnega življenja. Kot pravičen in usmiljen nasledek
zemeljskega življenja grešnike v njem čaka bodisi trpljenje v peklu bodisi večna odsotnost trpljenja v
raju. Katolicizem je v 13. st. kanoniziral še verovanje v vice, prehodni svet posmrtnega življenja, v
katerem se duša še prečiščuje za vstop v raj in pri tem še vedno trpi. Velika Jezusova obljuba
kristjanom je življenje brez trpljenja.
Pri tem se katolicizem ne razlikuje veliko od muslimanske in judovske vere. Trpljenje je za
večinske tradicije treh monoteizmov del božjega načrta in kazen za grešno življenje. Odstopanja
od norme lahko zaznamo med protestanti, ki v svojih cerkvah obešajo le križ, ne razpela, in
pastorjem in pastorkam ne nalagajo vzdržnosti od spolnega življenja. Ni naključje, da je bila
pomoč pri končanju življenja dovoljena v nekaterih pretežno protestantskih deželah. In tudi, da
ena od najbolj liberalnih protestantskih cerkva, valdeška cerkev, podpira uzakonitev pomoči pri
samousmrtitvi.
Na poti do življenja brez trpljenja morajo tako verniki sprejemati tudi trpljenje, ki ga je mogoče
odpraviti. Ta zahteva je zelo jasna v prepovedi samousmrtitve. Te v bibliji sicer ni, a zgodaj postane
del nauka. Samousmrtitev je prepovedana, saj je življenje Božji dar, s katerim razpolaga le Bog: ker
ga je on dal, ga lahko le on vzame. Za nekoga, ki neznosno trpi brez upanja, da bi bilo kdaj bolje, je
zahteva naravne smrti lahko enaka okrutni zapovedi: »Trpi!«. Tudi islam in judaizem zelo podobno
gledata na samousmrtitev, le da judaizem obsodi predvsem dejanje samousmrtitve in manj
osebo, ki ga je storila. Teistične veroizpovedi se strinjajo, da je bog gospodar človekovega
življenja, in zato ne preseneča, da so duhovni voditelji teh cerkva v Sloveniji pred kratkim v
skupni izjavi poudarili svoje odločno nasprotovanje uzakonitvi PPKŽ.
Teistični vernik tako stoji pred dodatnimi zapovedmi, ki mu jih spoštovanje človekovih pravic in
zakonodaje ne nalaga. Živeti do svoje naravne smrti je zanj dolžnost, ne pravica. Pravici se sme
imetnik vselej odpovedati in zato v liberalno demokratičnem svetu varstva pravic samousmrtitev ni
kazniva ali prepovedana. Iz istega razloga je ponekod dovoljena tudi pomoč tretje osebe pri
samousmrtitvi. Dolžnost katolika pa je, da živi tudi, če je njegovo zemeljsko življenje zavdano z
neznostnim trpljenjem.
Predsmrtno trpljenje je lahko dobro
Zahteva po spoštovanju življenja od spočetja do naravne smrti je podlaga katoliškemu nasprotovanju
splavu in vsem oblikam pomoči pri samousmrtitvi. V obeh primerih katolicizem od ljudi terja
odpravljivo trpljenje. Od nosečnice terja, da trpi posledice neželene nosečnosti, čeprav zarodek do 10.
tedna ni čuteče bitje. Še jasneje to terja ob koncu življenja. Katolicizem sicer podpira lajšanje trpljenja
umirajočim, a če ta pomoč ne zaleže, pacientu zapoveduje vztrajanje v trpeči agoniji in sprejemanje
trpljenja.
Za katolike trpljenje ob umiranju ni le neželeno hudo, temveč je tudi dobro. Robert Petkovšek je kot
dekan teološke fakultete UL in vabljeni gost na zdravniškem posvetu o evtanaziji menil, da se
moramo vprašati o osmišljanju trpljenja, iz katerega se lahko tudi česa naučimo. Jezuit Silvo Šinkovec
je na drugem podobnem posvetu o evtanaziji vlogo trpljenja v katolicizmu izrazil z rekom: »Trpljenje
je del božje pedagogike.« Bog s pomočjo trpljenja uči in vodi k sebi. Kristus »nam daje možnost, da
trpljenje sprejmemo kot tisto, ki odrešuje«. Za Šinkovca je »trpljenje ena od možnosti, preko katere
mi nekaj dodamo, da se svet uravnoteži.« Trpljenje za katolike nikakor ni le nekaj slabega. Ker
sprejemanje trpljenja odrešuje, je dobro.
Tako ne razmišljajo le slovenski teologi, temveč tudi slovenski zdravniki. Jože Trontelj, vrhovna
zdravniška avtoriteta za etična vprašanja v Sloveniji, je zapisal: »Zadnji dnevi življenja so lahko čas
duhovnega zorenja. S tem lahko umirajoči naredijo na ljudi okrog sebe izjemno močan vtis. Človek,
ki je šel skozi izkušnjo pomoči umirajočemu ni isti kot prej.« Kakor Jezus lahko vsak tudi umirajoči
trpi za druge. Zasluge, da je spoznal etično vrednost umiranja, Trontelj pripiše Robertu Voljču,
svojemu nasledniku na mestu predsednika Komisije za medicinsko etiko (KME). Voljč je kot
zdravnik zaznal, da zlasti kmečki fantje pri nas sprejemajo trpljenje »kot ne bom rekel kazen, ampak
kot povračilo za način življenja«.
Trontelj in Voljč, sta trdna zagovornika zahteve, da smejo pacienti v javnem zdravstvu umreti le
naravne smrti. Enako trdno je tudi stališče KME pod njunim vodstvom. Stanovska etika zdravnika
sicer zavezuje k odpravi in blaženju trpljenja, a ta zaveza je šibkejša od zaveze ohranjanja življenja.
Ta prevlada tudi, ko je to neznosno trpeče, in tudi, ko je ohranjanje življenja proti volji pacienta.
Neomajnost zdravniške vztrajanja pri naravni smrti zbuja dvome v zavzetost zdravniškega spopadanja
s trpljenjem pacientov: v to, koliko so ga pripravljeni upoštevati, in ga sploh odkrivati, saj ni vedno
očitno. Te dvome utrjuje kar nekaj ugotovitev. Naj navedem nekatere.
Zdravništvo in predsmrtno trpljenje
Slovenski zdravniki so dolgo zanikovali ali omalovaževali obstoj predsmrtnega trpljenja pri svojih
pacientih. To mnenje zdravništva je trčilo ob zid izkušnje mnogih, ki so spremljali svoje bližnje ob
njihovem koncu. Zdravniki trdijo, da trpljenje, če nastopi, obvladujejo, oziroma – kot se včasih
popravijo –, bi ga vsaj morali in zmogli. A kar naj bi bilo, je povsem drug svet od tega, ki ga živimo.
In obvladujejo lahko le fizične bolečine, ne pa tudi psihičnega trpljenja, ki ga zdravniki pogosto
zapostavijo.
Zdravniki so dolgo nizali pričevanja, da v svojih karierah niso srečali pacienta, ki bi zahteval PPKŽ.
Dokler nismo dočakali pričevanja Janka Pleterskega, Alenke Čurin Janžekovič in še koga, ki so urbi
et orbi povedali, da zahtevajo prav to. Oba sta zapustila tudi pričanje o omalovažujočem odnosu
zdravstvenega osebja do njune zahteve po PPKŽ.
Soočeni s temi pričevanji, so zdravniki v razpravi pogosto trdili, da je ZPPKŽ namenjen le peščici
prosilcev na leto in da ni prav zanje sprejemati posebnega zakona, saj s tem izjeme povzdignemo v
normalnost. Pri tem so gladko prezrli, da premnoge njihove paciente pesti strah pred predsmrtnim
trpljenjem – tudi mlajše –, da je ta strah kot vsak strah oblika trpljenja in da je brez upoštevanja tega
strahu, ki lahko zagrabi slehernega, težko pojasniti široko podporo, ki jo legalizacija PPKŽ uživa med
ljudmi.
V javni razpravi o ZPPKŽ se je kmalu jasno pokazalo, da imajo zdravniki težave s trpljenjem kot
pogojem za zahtevo PPKŽ. Moti jih, da »ni objektivno preverljivo«, kot se izrazi Zdravniška zbornica
na svoji spletni strani. Za Voljča je neznosno trpljenje »zelo ohlapen pojem, saj se individualno
dojemanje trpljenja lahko zelo razlikuje od realnosti«. Katere realnosti? Trpljenje je samoobčutenje
posameznika, del njegove subjektivne realnosti. Zunaj tega sveta ga ni. Katera je torej tista realnost,
ob kateri je mogoče meriti osebno dojemanje trpljenja pacienta? Jo določi zdravnik, ki se po pregledu
vseh njegovih izvidov, v katerih ni zaznanih posebnosti, na njegovo vztrajno izpovedovanje trpljenja
odzove z oceno, da pacient objektivno ne trpi?
Ti aspekti zdravniškega neupoštevanja, omalovaževanja in prezrtja trpljenja govorijo o šibkosti
zdravniške zaveze lajšanja trpljenja, ko gre za predsmrtno trpljenje. In po drugi strani o navzočnosti je
katoliške kulture trpljenja v javnem zdravstvu, ki se najjasneje kaže v neomajnem zavračanju PPKŽ s
strani uradnega zdravništva. Na čelu tega zavračanja je KME, ki jo vodi Božidar Voljč. Predsednik
KME se v svojem pojmovanju samousmrtitve in evtanazije sklicuje na sred jeveškega filozofa
Tomaža Akvinskega, »ki je s svojimi razpravami o samomoru odločilno oblikoval evropsko stališče
do evtanazije in samomora. Samomor je opredelil kot nehvaležnost posameznika do darila življenja,
ki mu ga je dal Bog, in zanemarjanje možnosti samouresničevanja, ki ga daje življenje vsakemu
posamezniku. Hkrati pa s tem, ko sam sebe usmrti, se jemlje družbi, ki ji je tudi nekaj dolžan. Te
osnovne premise Tomaža Akvinskega nosimo še danes tukaj.«
Je KME zagovornica kulture trpljenja?
Trditve Akvinskega v resnici sprejema le del prebivalstva. Drugi del jih zavrača. A res pomembno je,
da jih ne sprejema evropski pravni red. Če obstaja kakšno evropsko stališče do samousmrtitve in
evtanazije, je to, da je samousmrtitev nekaznivo dejanje in da je uzakonitev evtanazije legitimna. Da
samousmrtitelj družbi ni ničesar dolžan in da Evropejci življenja nismo dolžni živeti, ampak ga
imamo pravico živeti. V svojem občudovanju etičnih pogledov misleca iz 13. st., ki je vir
neotomizma, poluradne filozofije RKC, Voljč pozabi, da ne živimo več v svetu človekovih dolžnosti
do Boga, ampak v svetu človekovih pravic. In ne opazi, da jim etika dolžnosti, da živimo, ki jo
razvija, nasprotuje.
Z zahtevo katolicizma, naj ljudje trpijo predsmrtne muke, če jim je tako usojeno, in naj svoje življenje
preživijo v strahu pred kruto usodo, ki jih lahko doleti, ni nič narobe, dokler naslavlja vernike, ki to
zahtevo sprejemajo in iz nje črpajo samospoštovanje. Nesprejemljivo pa je, če katolicizem to zahteva
tudi od ljudi, ki takšno zahtevo zavračajo in si želijo varstva pred predsmrtnim trpljenjem. Ko je KME
brez glasu proti zavrnila ZPPKŽ, je podprla katoliški pogled na predsmrtno trpljenje in k njegovemu
sprejemanju paternalistično pozvala vse državljane.
KME je do nedavna podpirala prepričanje, da je podpora evtanaziji »lažni humanizem«, in s tem, da
smo zagovorniki kulture izbire zlonamerni zahrbtneži. V skladu s tem je poskrbela za izobčenje
zagovornikov PPKŽ iz svoje sredine. V 18-članki sestavi KME tako ni nobenega podpornika PKKŽ,
čeprav ima njena legalizacija v Sloveniji precej več podpornikov kakor nasprotnikov. Kdor je
pomislil, da je takšna sestava KME odraz zdravniškega nasprotovanja PPKŽ, ima prav. A pozablja, da
KME ni organ zdravništva, še manj katolištva, ampak svetovalno telo Republike Slovenije, ki je
sekularna država. KME ne bi smela biti zavezana zdravniški etiki, še manj opiranju na Boga, ampak
etiki človekovih pravic in pluralizmu vrednot in prepričanj ljudi. Njena sestava bi zato morala odražati
mnenjsko in vrednotno pluralnost slovenskega življa. A je nikakor ne in je ni niti v prejšnjih sestavah
komisije. Zdi se, da v KME RS najdejo mesto le zagovorniki kulture trpljenja. In zanje je pravica do
izbire navsezadnje še vedno le kultura smrti in lažni humanizem – pač Zlo, ki ga je treba preganjati.
Kaj naj torej od družbe v letu 2024 pričakuje nekdo, ki neznosno trpi in hoče svojemu življenju
narediti konec, vendar tega ne zmore brez pomoči drugih, saj nepokreten leži v bolnišnici ali domu?
Nadaljevanje kulture trpljenja ali možnost izbire?
Igor Pribac, soavtor ZPPKŽ
