Kanadski primer se v Sloveniji ne more ponoviti, ker je Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) dober in varen
V minulih dneh so slovenski mediji prevzeli novico konzervativnega britanskega časopisa Daily Mail s senzacionalističnim novinarskim naslovom Kanadčanka je bila evtanizirana “proti svoji volji”, potem ko se je mož naveličal skrbi zanjo. Naslov nima trdne opore v primarnem opisu zgodbe “o gospe B” v pisnem poročilu Odbora za pregled smrti z medicinsko pomočjo v Ontariju (tu*). Zato članek nadgrajuje zavajajoče enostransko mnenje dr. Ramone Coelho, ki je družinska zdravnica, članica imenovanega odbora ter zavzeta nasprotnica pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ).
Usoda gospe B v Sloveniji že v osnovi ni mogoča zato, ker ZPPKŽ ne dovoljuje evtanazije.
Za gospo B je z zdravniki komuniciral tudi njen mož, kar po ZPPKŽ ni mogoče. Samo pacient sam lahko zaprosi za PPKŽ in sam mora sodelovati v postopku. Ni nikakršnega posredništva.
Celoten postopek od izraza želje gospe B po PPKŽ do evtanazije je minil v treh dneh. Po slovenskem ZPPKŽ celoten postopek od izraza želje do izvedbe traja najmanj 15 dni, kar je dovolj časa, da si pacient lahko premisli, postopka pa ne more pospešiti. Od svoje želje po PPKŽ lahko kadarkoli odstopi , ne da bi moral to pojasnjevati.
Tudi gospa B si je premislila, vendar drugače kot zavaja dr. Coelho. Po pogovoru s prvim zdravnikom, ki je prišel ocenit njeno upravičenost do PPKŽ, je prvotno željo po evtanaziji zamenjala z drugačno predstavo o koncu življenja. Zaradi svojega verskega prepričanja ga je želela končati s paliativno oskrbo v postopku paliativne sedacije. To pomembno podrobnost je dr. Coelho iz svojega članka izpustila. Paliativna sedacija kot posebna oblika zdravljenja z dvojnim učinkom je po 2279. členu Katekizma katoliške cerkve za kristjana sprejemljiva. Čeprav ni njegov namen pospešiti kočanje življenja, 83% bolnikov umre že v prvih 48 urah. Tak versko sprejemljiv konec življenja si je želela gospa B. Paliativne sedacije potekajo tudi v Sloveniji, ni pa nad njimi nobene družbene kontrole, niso del zdravstvenih evidenc, kar pomeni, da kot neposredni vzrok smrti v zapisniku o smrti ne obstajajo.
Naslednji dan so željo gospe B po paliativnem koncu življenja zavrnili, ker ni izpolnjevala meril za tak konec. Njen mož se je nato obrnil na napotitveno službo za PPKŽ. Iz poročila ni razvidno, na čigavo pobudo. Vsekakor sta nato v obravnavi primera sodelovala še dva zdravnika, ki sta omogočila evtanazijo, ker je po njunem gospa izpolnjevala pogoje, medtem ko je prvi zdravnik želel več časa za razjasnitev, zakaj se je gospa odločila za evtanazijo, ali ni to morda storila zaradi moža, ki je izgorel v negovalni skrbi zanjo.
Tak potek dogajanja je bil mogoč, ker o upravičenosti izvedbe PPKŽ v Kanadi odločajo zdravniki sami, saj je to njihova diskrecijska pravica. Kontrola dogajanja je mogoča šele pozneje na podlagi zelo obsežnih poročil in zdravstvene dokumentacije. Po slovenskem ZPPKŽ dogajanje ves čas nadzira in usmerja posebna državna komisija za PPKŽ pri Ministrstvu za zdravje, ki je tudi tista, ki odobri pomoč ali pa jo zavrne.
Po ZPPKŽ v postopku sodeluje najmanj devet oseb, ena od njih je tudi notar, ki overovi veljavnost pacientove želje po PPKŽ. V primeru dvomov o upravičenosti do pomoči se komisija za PPKŽ lahko obrne za mnenje k dodatnim strokovnjakom. Če obstaja sum, da so na željo pacienta vplivali sorodniki, pomoč ni odobrena. Svojo željo mora večkrat nedvoumno potrditi, zadnjič pred zaužitjem učinkovine. Če se pojavi dvom o njegovi sposobnosti odločati o sebi, se postopek prekine. Slovenski ZPPKŽ ima številne varovalke, ki jih v Kanadi nimajo. Evtanazija proti volji pacienta je v skladu z ZPPKŽ v Sloveniji popolnoma nemogoča.
Andrej Pleterski za skupino za PPKŽ
