1. Tožniki Bogdan Biščak, dddr. Andrej Pleterski, dr. Dušan Keber, dr. Igor Pribac in dr.
Brigita Skela Savič so dne 24. 12. 2015 vložili tožbo zoper zapisnik DVK o izidu
referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).
Tožba je bila vložena po pooblaščencu, Odvetniški družbi Vrtačnik, zanjo odvetnika
dr. Urban Vrtačnik in Hana Hvala.
2. Tožba je bila vložena na podlagi 52. člena Zakona o referendumu in Ljudski iniciativi
(ZRLI), ki določa, da se lahko izid referenduma izpodbija zaradi nepravilnosti v
referendumski kampanji, ki so privedle oziroma so Iahko privedle do
nasprotnega končnega izda referenduma.
3. Tožba se opredeljuje do kršitev, ki sta jih zagrešili dve skupini organizatorjev
referendumske kampanje, in sicer: a) zdravniške organizacije (Zdravniška
zbornica, Slovensko zdravniško društvo, Društvo katoliških zdravnikov in druga
zdravstvena društva ter združenja oziroma posamezni zdravniki in zdravstveni
delavci, ki so razširjali trditve zgoraj navedenih organizacij) ter b) Rimokatoliška
cerkev (RKC) v Sloveniji, njeni predstavniki ter druge verske organizacije in
posamezniki.
4. Kršitve se delijo na formalne (neregistrirana kampanja, izvajanje kampanje v javnih
zavodih in verskih objektih) in vsebinske (nedovoljena sporočila v referendumski
kampanji). Tožniki so prepričani, da sta obe skupini nedopustno izkoristil svoj
strokovni in moralni vpliv, ki izhaja iz njunega razmerja s posamezniki, ki
tvorijo volilno telo. Ta položaj je bil izkoriščen za sistematično razširjanje izjav in
stališč, ki jih je mogoče (upoštevaje vsebino zakona, glede katerega je potekal
referendum) označiti za objektivno neresnične in zavajajoče.
5. Ustavno in Vrhovno sodišče RS sta v svojih predhodnih odločitvah (Sodba in sklep
Vrhovnega sodišča RS, št. Uv 10/2017-67 z dne 14. 3. 2018 in Odločba Ustavnega
sodišča RS, št. U–191/17 z dne 25. 1. 2018 že poudarili, da je potrebno v primerih,
ko vpliva referendumske kampanje na izid ni mogoče številčno povsem natančno
ovrednotiti, vpliv ocenjevati glede na okoliščine posameznega primera. V tem
primeru se upošteva standard razumnosti, pri čemer je zakonski pogoj za
neveljavnost referenduma izkazan že takrat, kadar vpliv nedopustne kampanje na
referendumski izid ni zgolj zanemarljiv oziroma neznaten.
6. Tožniki so pridobili statistično analizo Tima Kmecla, dipl. inž. rač. in mat., ki je
pokazala, da je bil vpliv neprijavljene zdravniške kampanje in neprijavljene cerkvene
kampanje na izid referenduma statistično značilen in ni zanemarljiv. Prav tako je bila v
medijih objavljena raziskava družbe Ninamedia, ki je pokazala, da se je večina
volivcev za glasovanje proti uveljavitvi zakona odločila, ker naj bi zakon omogočal
evtanazijo brez soglasja pacientov (17,9 % anketirancev), ker naj bi upošteval zapovedi, da
je življenje sveto (14,8 % anketirancev) in ker naj bi zakon omogočal evtanazijo duševno bolnih in otrok (12,5 % anketirancev). Navedeni razlogi sovpadajo z argumenti obeh skupin organizatorjev kampanje, prvi in tretji argument pa sta tudi objektivno
neresnična, Prav tako sta bili kampanji obeh skupin tako močno organizirani in razširjeni, da je razumno zaključiti, da sta dosegli kar največji krog volivcev, pri čemer je bil izid referendum izredno tesen, tako v odstotkih (3%), kot tudi v absolutni številki, v smislu preseganja kvoruma, ki je bil potreben za zavrnitev zakona (razlika 32.025 volivcev).
7. Glede na vse zapisano so tožniki prepričani, da je tožba utemeljena. Pomemben
vidik demokratičnega uresničevanja ljudske suverenosti je namreč v tem, da mora
biti volja volivcev oblikovana v okoliščinah, ki omogočajo razumno, informirano
in svobodno odločanje. Kadar so ti postulati sistematično porušeni, referendum po
svojem bistvu ne more več opravljati funkcije demokratičnega odločanja, četudi je
formalno izveden brez nepravilnosti pri samem glasovanju.
8. Zato tožniki predlagajo, da se odpravi Zapisnik DVK, razveljavi glasovanje na
referendumu in odredi novo glasovanje.
