Mag. Irena Žagar
Bogdan Biščak
Dddr. Andrej Pleterski
Dr. Dušan Keber
Dr. Igor Pribac
Državna volilna komisija
Slovenska cesta 54
1000 Ljubljana
ZADEVA: Ugovor zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji o Zakonu o pomoči pri
prostovoljnem končanju življenja , ki so v temeljih prizadele poštenost referendumskega
postopka in rezultata
23. novembra 2025, se je v Republiki Sloveniji izvajal zakonodajni referendum, na katerem smo
slovenski državljani in državljanke odločali o tem, ali naj se v Državnem zboru Republike Slovenije
sprejeti Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) uveljavi. Ta ugovor vlagamo
na podlagi 51. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) s predlogom, da Državna
volilna komisija na podlagi 7. odstavka 51. člena ZRLI v celoti
razveljavi glasovanje ter odredi in določi datum ponovnega glasovanja.
OBRAZLOŽITEV:
1. 23.11. 2025 je bilo izvedeno glasovanje na referendumu o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem
končanju življenja.
Na referendumu so volivci glasovali o naslednjem vprašanju »Ali ste za to, da
se uveljavi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki ga je sprejel Državni
zbor na seji dne 24. julija 2025?« Po 99,99% preštetih glasovnic je bila po podatkih Državne volilne
komisije (v nadaljevanju DVK) iz 27.11. 2025 volilna udeležba 41,01 %, (695.018 glasovnic), pri
čemer je za zakon glasovalo 46,55 % volivcev (322.368), proti zakonu pa 53,45 % (370.210).
2. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v 51. členu določa, da »vsak volivec lahko v desetih
dneh po izvedbi referenduma vloži ugovor pri Državni volilni komisiji« in še »Ugovor iz prejšnjega
odstavka se lahko vloži zaradi nepravilnosti pri izvajanju opravil volilnih organov na referendumu,
razen nepravilnosti, ki so nastale pri delu Državne volilne komisije, ali nepravilnosti v
referendumski kampanji oziroma v zvezi z njenim financiranjem ali nepravilnosti, ki so po svoji
naravi v temeljih prizadele poštenost referendumskega postopka. Ta ugovor vlagamo zaradi
nepravilnosti v referendumski kampanji in nepravilnosti, ki so po svoji naravi v temeljih prizadele
poštenost referendumskega postopka.
Te nepravilnosti so:
– v kampanji so na strani kampanje proti zakonu sodelovale organizacije in osebe, ki se niso
registrirale kot organizatorji referendumske kampanje,
– nekatere organizacije in posamezniki so kampanjo izvajale v javnih zavodih in verskih
objektih
– v kampanji je bilo s strani organizacij in oseb, ki so v kampanji pozivale k glasovanju proti
zakonu, izrečenih vrsta neresnic, s katerimi so se izkrivljale in prikrivale točne informacije
volivcem.
3. Sodelovanje Katoliške cerkve in zdravniških organizacij, ki se niso registrirale kot
organizatorji referendumske kampanje in so kampanjo izvajale v javnih zavodih in
verskih objektih
Primeri kampanje RKC in zdravniških organizacij so navedeni v Prilogah št.1 in št.2
Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK; Uradni list RS, št. 41/07, 103/07 – ZPolS-D, 11/11,
28/11 – odl. US in 98/13) ureja (tudi) pravila za izvedbo referendumskih kampanj, ki po svoji naravi
predstavljajo oglaševalske vsebine in druge oblike (politične) propagande, katerih namen je
vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju na referendumu (tretji odstavek 1. člena ZVRK). Gre
predvsem za propagando v medijih, elektronskih publikacijah in propagando z uporabo
telekomunikacijskih storitev, plakatiranje in javne shode (peti odstavek 1. člena ZVRK). Njen
namen je zagotoviti dobro informiranost volivcev in seznanitev z vsebino zakona, z argumenti
zagovornikov zavrnitve zakona in z argumenti zagovornikov uveljavitve zakona. Volivke in volivci
namreč lahko učinkoviteje uresničujejo pravico do glasovanja na referendumu, če imajo možnost
biti podrobneje obveščeni o predmetu odločanja na referendumu. Kampanja je torej pomembna
za učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu kot temeljne človekove pravice
(44. člen Ustave). Povedano drugače, referendumsko kampanjo predstavljajo aktivnosti, ki so z
ZVR K stvarno (po vsebini) in časovno dokaj natančno opredeljene. Pri kampanji gre torej za vrsto
organiziranih komunikacijskih aktivnosti, ki vključujejo (tudi) množične medije in so namenjene
točno določenemu cilju, tj. prepričati volivce, da pri glasovanju o referendumskem vprašanju
glasujejo za uveljavitev zakona oziroma proti njej. Pri tem pa je bistvenega pomena za volivce
dejstvo, da so posamezniki in institucije, ki kvalificirano agitirajo za »svojo stran«, jasno in
nedvoumno opredeljeni kot organizatorji (svoje) referendumske kampanje, drugače
transparentnost (tj. preglednost) v tem delu referendumskega postopka sploh ni mogoče
zagotoviti.
Bistveno jamstvo za izvedbo referendumske kampanje je namreč po ureditvi ZVRK (3. odstavek 17.
člena) prav dolžnost predhodne priglasitve organizatorjev referendumske kampanje, ki imajo v
slovenskem pravnem redu status kvalificiranih agitatorjev, ki s svojimi prizadevanji v okviru
pripadajoče kampanje želijo doseči določen izid referenduma. Organizator referendumske kampanje
je namreč v skladu z drugim odstavkom 3. člena v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena ZVRK odgovoren
za zakonitost (in s tem tudi transparentnost) izvajanja referendumske kampanje . Niti ZVRK in tudi ne
44. člen Ustave (sodelovanje državljanov pri upravljanju javnih zadev) sicer a priori ne preprečujeta
oziroma prepovedujeta možnost vsakršne posamične politične agitacije, saj bi bilo to v nasprotju s
temeljnim ustavnim načelom sorazmernosti, hkrati pa v nasprotju z osnovnimi postulati demokratične
družbe, utemeljene na pluralnosti pogledov in prepričanj. Skratka (tudi) javno izražanje lastnih mnenj
in stališč posameznikov, kot tudi določenih ožjih družbenih, pa četudi interesnih skupin, ki niso hkrati
tudi v naboru organizatorjev kampanje v času referendumske kampanje tudi v javnosti seveda ne
more biti predmet vnaprejšnjih absolutnih prepovedi. Vsekakor pa tovrstno agitiranje ne sme preseči
tiste še dopustne običajne mere, ki izražanje mnenj in stališč razločuje od referendumske kampanje,
kot jo opredeljuje ZVRK, saj s tem postane ureditev ZVRK v tem delu pravzaprav brezpredmetna. Če
namreč tovrstni akterji (agitatorji) v času referendumskih opravil, ko so dovoljene intenzivne aktivnosti
za izvedbo tovrstnih kampanj (tj. nastop intenzivnega pojava oglaševalskih vsebin in drugih oblik
(politične) propagande za oziroma proti predmetu referenduma) delujejo enako, včasih pa še bolj
aktivno od uradno priglašenih organizatorjev referendumske kampanje, gre pri tem pravzaprav za
neposredni obhod pravil ZVRK, s tem pa za (prikrito) nezakonito kampanjo.
Pri tem je potrebno poudariti, da je treba družbene akterje, ki opravljajo vlogo agitatorjev v
referendumski kampanji, hkrati pa niso njeni organizatorji, že v skladu s temeljnim ustavnim načelom
sorazmernosti obravnavati različno. Pri tem je treba seveda dosti strožje obravnavati tiste tovrstne
akterje, ki imajo večjo družbeno moč, zlasti pa predvsem medijsko ali prostorsko infrastrukturo, ki
lahko naslovnike njihovih informacij dosti lažje, intenzivneje, predvsem pa pogosteje doseže. Po drugi
strani pa morajo imeti zlasti državne institucije, kamor spadajo tudi nosilci javnih pooblastil (sploh v
primeru, če se predmet referenduma neposredno nanaša na njihovo strokovno področje), pri tem
ustrezno mero zadržanosti.
V referendumski kampanji sta se pojavila dva tovrstna organizatorja kampanje. Najprej je tu RKC, ki se
ni registrirala kot organizator referendumske kampanje, ima pa po drugi strani razvejano (tudi)
medijsko infrastrukturo, ki bistveno presega »navadne« komunikacijske kanale »navadnih«
organizatorjev referendumskih kampanj. Zato bi bilo že glede na izkazano intenzivnost njenih
prizadevanj v smislu (enostranskega) obveščanja in (političnega) propagiranja nujno, da bi svojo
dejavnost predhodno uradno priglasila po ZVRK. Glede na dejstva pa je – prav nasprotno od tega –
delovala netransparentno, saj je ustvarjala zmedo pri volivcih o tem, ali gre pri tem za kampanjo ali ne.
Enako velja za Zdravniško zbornico, ki je nosilec javnih pooblastil prav na področju, ki je bil predmet
referenduma, pri čemer volivcem ni bila jasno, ali ona (in vrsta posameznih zdravnikov oziroma
izvajalcev zdravstvenih storitev ali zdravstvene dejavnosti) nastopajo kot ena od strani v kampanji
proti uveljavitvi zakona ali kot strokovnjaki, ki zgolj predstavljajo svoje strokovno mnenje.
Oba (neregistrirana) organizatorja sta kampanjo nesporno organizirala. RKC z objavami prek svojih
medijev (Družina, radio Ognjišče), letakov v verskih prostorih in objavami na spletni strani, zdravniki pa
z lepljenjem plakatov v javnih zdravstvenih ustanovah. Obe sta torej kršili ZVRK tudi s tem, da sta
kampanjo izvajali v javnih zavodih (zdravniki) oziroma verskih objektih (RKC), kar je v nasprotju s 4.
členom ZVRK.
Oba organizatorja sta s tem pridobila nepošteno prednost pred ostalimi organizatorji referendumske
kampanje, saj oglaševanja v javnih ustanovah, verskih objektih in medijih v lasti RKC niso mogli
izvajati. Poleg tega so za svoje kampanje morali nositi stroške teh kampanj, medtem ko je bila
kampanja za zdravniške organizacije (v zdravstvenih ustanovah) in RKC (v verskih objektih in
omenjenih medijih) brezplačna.
4. Neresnice izrečene z namenom izkrivljanja in prikrivanja točnih informacij volivcem
Med referendumsko kampanjo je bilo na strani kampanje proti zakonu izrečenih in zapisanih vrsta
netočnih oziroma lažnih informacij, s katerimi se je izkrivljalo dejansko stanje, t.j. vsebino ZPPKŽ.
Navajamo jih po njihovi vsebini.
a) Trditve, da zakon omogoča »evtanazijo« duševnih bolnikov, otrok, invalidov, starih in ranljivih
Te trditve so navedene v Prilogi št. 3.
Trditvi glede duševnih bolnikov in otrok sta neresnični, glede invalidov, starih in ranljivih pa so
trditve zavajujoče. 8. člen ZPPKŽ namreč določa, da »pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati na podlagi
neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni«. Dodatno varovalko pred možnostjo, da bi pravico
do pomoči pri prostovoljnem končanju življenje izkoristila duševno bolna oseba, predstavlja 12. člen,
ki predpisuje obvezno mnenje psihiatra, »ki na podlagi obravnave psihičnega stanja pacienta poda
oceno njegove sposobnosti odločanja o sebi.«
V skladu z 2. odstavkom 5. člena zakona lahko pravico do PPKŽ izkoristi le oseba, ki je dopolnila 18
let starosti. Otroci torej nikakor ne morejo biti upravičenci.
Izjava, da so upravičenci do PPKŽ invalidi, stari ljudje in revni ljudje je zavajujoča, ker volivce
prepričuje, da je do PPKŽ upravičen vsak invalid, star ali reven človek. Vsi ti so upravičeni do PPKŽ
tako kot vsaka druga oseba. Torej le v primeru, če:
1. doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki
je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni, ali druge hude trajne okvare zdravja,
katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma
izboljšanje zdravja,
2. je podal informirano odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ,
3. je vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ podal na način, določen s tem zakonom,
torej kot to določa 6. člen zakona, ne pa zato, ker je invalid, star ali reven.
b) Trditve, da zakon omogoča uveljavitev PPKŽ brez podpisa upravičenca
Trditve so navedeni v Prilogi št.4
Trditve so zavajujoče, ker prepričujejo volivce, da je možno izvesti postopek brez soglasja upravičenca.
To soglasje je potrebno v vseh primerih. V postopku je vedno udeležen notar. Če pacient ne zna ali ne
more pisati, mora biti to v listini zapisano. V tem primeru pacient pred notarjem na listino postavi svoj
ročni znak, kar potrdi notar s svojim podpisom. Če pacient ne more pisati, izpolni zahtevek in
informirano odločitev iz 10. člena tega zakona po njegovem nareku lečeči zdravnik ali drug zdravstveni
delavec ali sodelavec, kar s svojim podpisom potrdi notar (3. odstavek 8. člena ZPPKŽ).
c) Trditve, da o postopku PPKŽ svojci upravičenca ne bodo obveščeni
Trditve so navedene v Prilogi št.5
Trditve so neresnične, ker ustvarjajo vtis, da svojci upravičenca, nikoli ne bodo obveščeni.
1. alinea 5. odstavka 7. člena zakona določa, da mora lečeči zdravnik »pacienta spodbuditi, da se o
svoji nameri uveljavljati pravico do PPKŽ pogovori z bližnjimi osebami, in v primeru hospitalizacije
zagotoviti, da ima pacient to možnost«. Poleg tega pa še 4. odstavek 19. člena predpisuje, da se
«lečeči zdravnik o podrobnostih izvedbe posvetuje z zdravstvenimi delavci in sodelavci, ki so
vključeni v zdravstveno obravnavo pacienta, in, če pacient s tem soglaša, tudi z njegovimi bližnjimi
osebami.«
ZPPKŽ glede obveščanja o zdravstvenem stanju pacienta upošteva njegovo zasebnost, kot mu jo
zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah. Iz tega zakona izhaja, da ima pacient pravico odločati, kdo
bo seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem in predvidenimi zdravstvenimi storitvami in da to
seznanjanje lahko zavrne vsem (členi 29, 30 in 41).
č) Trditve, da 28. člen pomeni dekriminalizacijo umora, ker vnos učinkovine, ki jo izvede tretja
oseba, kvalificira le kot prekršek
Trditve so navedene v Prilogi št. 6
Trditve so neresnične. 8. alinea 1. odstavka 28. člena določa le, da se za prekršek kaznuje pravna
oseba, če z vnosom učinkovine za PPK ne upravlja pacient sam. Za prekršek se torej kaznuje pravna
oseba, v kateri je bil postopek izveden, medtem ko se nič ne spreminja v zvezi s kazensko
odgovornostjo osebe, ki bi namesto pacienta upravljala z vnosom učinkovine. Ta je še zmeraj
odgovorna za pomoč pri samomoru po 120. členu Kazenskega zakonika.
e) Neresnične trditve o izvajanju postopkov v drugih državah
Celovite trditve so navedene v Prilogi št.7.
Najpogostejše trditve (tu so navedene v skrajšani obliki) so naslednje:
“Na Nizozemskem ljudi ubijajo brez privolitve.”
Gre za najbolj razširjeno, a tudi najbolj izkrivljeno trditev. Nizozemska kot ena redkih držav na
svetu transparentno beleži vse medicinske posege, ki se končajo s smrtjo – tudi paliativno sedacijo,
opustitev zdravljenja ali zdravljenje z dvojnim učinkom. Beležijo jih kot evtanazijo brez pristanka,
kar se razlikuje od neprostovoljne evtanazije, kot zavajajo slovenski nasprotniki PPKŽ. Ob tem pa te
postopke v slovenskem zdravstvu izvajajo vsak dan, vendar jih ne priznavajo kot evtanazijo brez
pristanka in jih tudi ne beležijo.
“V Kanadi 15 % organov prihaja od ‘evtanaziranih pacientov’.”
To je napačno uporabljen podatek. 15 % pacientov, ki v Kanadi zaprosijo za PPKŽ, želi pred smrtjo
darovati organe. Med vsemi darovalci organov predstavljajo manj kot 1 %. Darovanje je
popolnoma ločeno od PPKŽ, zahteva dodatne privolitve in dodatne, strožje nadzore. V Sloveniji že
dvajset let spodbujamo vnaprejšnje donacije organov kot visoko etično dejanje; na njih sloni
transplantacijski program. Ni razloga, da bi bila ta odločitev pred smrtjo sporna za tiste, ki se
odločijo za PPKŽ.
“Pri PPKŽ se trguje z organi.”
Za to trditev ni bil v 20 letih obstoja PPKŽ zaznan niti en sam dokazan primer v katerikoli državi.
Trgovina z organi je povsod kazniva, postopki so strogo ločeni, nadzorovani in dokumentirani.
“Število PPKŽ raste pred dopusti, ker se svojci želijo znebiti bremena.”
Ta zlonamerna trditev izhaja iz statistike o evtanaziji živali. V državah, kjer je PPKŽ urejena, ni nikjer
zaznanega sezonskega porasta. PPKŽ ni nekaj, kar bi kdo uredil v enem tednu pred odhodom na
morje, saj postopek traja tedne ali celo mesece. Trditev ni le neresnična – je žaljiva do bolnikov in
njihovih družin.
“PPKŽ ruši družinsko solidarnost in ljudi sili, da umrejo, ker so breme.”
izkušnje iz vseh držav kažejo nasprotno: za PPKŽ se prevladujoče odločajo ljudje z močno podporo
družine, dobro izobraženi, socialno vključeni in ekonomsko preskrbljeni.
“PPKŽ bo uničila paliativno oskrbo.” T
o se ni zgodilo nikjer. V več državah je prav razprava o PPKŽ pospešila razvoj paliative in zagotovila
dodatna sredstva. Paliativa in PPKŽ sta na istem bregu: obe branita bolnika pred trpljenjem.
f) Neresnične trditve o varčevalnih namenih predlagateljev zakona
Trditve so naveden v Prilogi št. 8.
Izhajajo iz ocene o finančnih posledicah zakona, ki je obvezni sestavni del vsakega zakonskega
predloga in ki je pokazala, da je strošek PPKŽ manjši kot nekajdnevno ali tedensko zdravljenje ali
nega. Seveda pa je predvidena skupna vsota tako »privarčevanih« sredstev v enem letu
zanemarljivo majhna in ne bi zadoščala niti za nekaj dnevno zdravljenje zahtevnejšega bolnika.
Obvezni izračun je bil povod za popolnima neresnične in krajno morbidne trditve, ki so namenjene
zastraševanju ljudi in seveda – glasovanju proti uveljavitvi zakona.. Mednje spadajo navedbe, da je
zakon o PPKŽ pravzaprav vladna prikrita pokojninska in zdravstvena reforma, da bodo invalidi, ki
preveč stanejo državo, usmrčeni, da zakon rešuje zdravstveno blagajno, da se bodo tudi bolniki
čutili siljene v smrt, da bi razbremenili državo itd.
g) Zavajajoča retorika (zastrupitev, evtanazija, umori)
Primeri so navedeni v Prilogi št. 8.
Organizatorji kampanje proti zakonu (vključno z obema organizatorjema kampanje, ki se nista
registrirala kot organizatorja) so v kampanji sistematično uporabljali retoriko, ki je krepila
neresnične trditve navedene v točkah a) do f), s tem pa strah, da je zakon nevaren in škodljiv.
Rezultat, ki se je s tem dosegel, je bil odvrnitev pozornosti od dejstva, da zakon določa pomoč pri
prostovoljnem končanju življenja, kjer si pacient vnese učinkovino v telo sam, po predhodno
natančno določenem postopku, kjer je njegovo soglasje v vsakem trenutku neobhodno potrebno, k
implicitnemu prepričevanju volivcev, da zakon ureja zastrupljanje, evtanazijo ali celo ubijanje, torej
nek postopek brez pacientovega soglasja ali celo proti njegovi volji.
V referendumskem postopku je kot pobudnik nastopal Aleš Primc, prej vodja pobude »Koalicija
proti zastrupljanju bolnikov«. Že samo ime pobude je nasprotnike zakona označilo kot storilce
umora. Od začetka zbiranja podpisov do konca kampanje je Primc vztrajno in sistematično
označeval podpornike zakona za „zastrupljevalce“, „zastrupljevalski lobi“ in „vodje
zastrupljevalcev“. Ta jezik je presegel mejo politične kritike in postal diskurz demonizacije, ki je
oblikoval ton kampanje. Izraz »zastrupljevalec« je bilo v kontekstu kampanje mogoče razumeti kot
»množični morilec«, kar je v javnosti ustvarjalo moralno paniko. Primc je ta manipulativni diskurz
očitno uporabil za zastraševanje in mobilizacijo volivcev.
Posebej manipulativno je bil v kampanji tudi omenjanje nacističnega programa evtanazije, kot
nečesa, čemur bo izpostavljena Slovenija, če bo zakon uveljavljen. Pogoj za to manipulacijo je bila
prav dosledna uporaba izraza evtanazija v kampanji proti zakonu. Ko se je namesto pomoči pri
prostovoljnem končanju življenja uveljavljal in v javni komunikaciji praktično v celoti uveljavil izraz
evtanazija, je primerjava z nacistično evtanazijo postala še bolj prepričljiva. Primerjava PPKŽ z
nacistično “evtanazijo” je intelektualno in moralno nevzdržna, ker gre za popolno nasprotje:
nacistični program je bil prisilen, tajen, državno sankcioniran poboj nezaželenih ljudi brez
njihovega soglasja; PPKŽ je prostovoljna odločitev posameznika, pregledna, nadzorovana in služi
zmanjšanju trpljenja, ne eliminaciji “nezaželenih”.
Ustavno sodišče je v sodbi št. U-I-191/17, s katero je odločilo, da mora Vrhovno sodišče ob
upoštevanju stvarnih okoliščin primera odločiti, ali se razveljavi referendum o 2. tiru in se
glasovanje ponovi, odločilo, da mora Vlada, kadar podaja informacije o vsebini, ki je predmet
referenduma, informacije podajati »stvarno, celovito in transparentno«. Skrajšano, informiranje
volivcev mora biti pošteno. Vladi je celo naložilo, da mora predstaviti tako informacije, ki govorijo v
prid odločitvi za kot odločitvi proti.
Od drugih organizatorjev referendumske kampanje seveda ni mogoče zahtevati , da bodo pri
informiranju javnosti omejeni z zahtevo po podajanju informacij tako za kot proti. Kampanja je po
svoji naravi pristranska v tem smislu, da vsaka stran predstavlja predvsem argumente, ki gredo v
prid odločitvi, ki jo zagovarjajo. Vendar pa mora po našem mnenju ne le vlada, ampak tudi vsak
drug organizator referendumske kampanje javnost informirati stvarno, pošteno. Organizatorje
torej »zavezuje dolžna skrbnost in informacij, ki jih pozna, ne sme izkrivljati ali prikrivati«, kot so
ustavni sodniki zapisali v tej isti sodbi. Neskladna s temelji ustavne ureditve, po svoji naravi pa
absurdna, bi bila razlaga, da informacij ne sme izkrivljati ali prikrivati (torej lagati) le vlada oziroma
državna oblast, vsem drugim organizatorjem pa je to dovoljeno.
V navedenih primerih gre torej za nepravilnosti v referendumski kampanji, ki so v temeljih
prizadele poštenost referendumskega postopka in rezultata in so lahko imeli vpliv na izid
glasovanja.
5. Nepravilnosti so vplivale oz. bi lahko vplivale na izid glasovanja
Ustavni sodniki so v zgoraj navedeni sodbi zapisali, da mora sodišče (po spremembi ZRLI pa
najprej DVK) presoditi, ali gre v posameznem primeru »za stvarno, celovito in transparentno
obveščanje volivcev ali pa gre za nedopustno referendumsko kampanjo«, ki je vplivala ali bi lahko
vplivala na izid glasovanja. To pa je, kot so še zapisali, lahko le »stvar presoje v konkretnem
referendumskem sporu, v katerem pristojno sodišče ugotovi vsa potrebna dejstva za tako
presojo."
Prva okoliščina, ki jo je potrebno v tem okviru upoštevati je, da je bi predmetni zakonodajni
referendum že drugi referendum o praktično istem vprašanju. 9.6. 2024 je bi namreč izveden
posvetovalni referendum, na katerem so volivci odločali o naslednjem vprašanju: »Ali ste za to, da
se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?«. Ob skoraj
enaki volilni udeležb (41,43% in 41, 01%) in kampanji, v kateri zgoraj omenjene nepravilnosti niso
bile zaznane je bil rezultat skoraj natančno obraten kot na zakonodajnem referendumu o ZPPKŽ:
(ZA 54,90% in 46,55%, PROTI pa 45,11% in 53,54%) . Razumna je torej domneva, da je do
spremembe izida prišlo tudi zaradi opisanih nepravilnosti v kampanji proti zakonu.
Druga pomembna okoliščina je, da je bil zakonsko zahtevani kvorum proti zakonu (339305 glasov
proti) presežen le za dobrih 30000 glasov (podatki o izidu zakonodajnega referenduma so povzeti
po spletni strani DVK z dne 27.11. 2025 ob 99,99% preštetih glasov), kar predstavlja nekaj več kot
4% vse volivcev, ki so glasovali. Tudi ta neznatna razlika napeljuje k razumni domnevi, da kvorum
morda ne bi bil presežen, če bi v kampanji ne prišlo do opisanih nepravilnosti.
Ustavni sodniki so v omenjeni sodbi zapisali tudi: »če vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v
številkah, je treba glede na vse okoliščine primera in po prostem preudarku presoditi, ali bi očitana
nepravilnost lahko vplivala na izid glasovanja. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine primera,
zlasti odstotek udeležbe (četrti odstavek 90. člena Ustave), razliko v številu glasov za in proti, težo
vseh ugotovljenih nepravilnosti ter njihovo naravo in pomen v okviru glasovanja.«
DVK zato pozivamo, da ob upoštevanju majhnih razlik med izidoma posvetovalnega in
zakonodajnega referenduma, majhni razliki med glasovi za in proti uveljavitvi zakona in
neznatnega preseganja zakonsko določenega kvoruma glasov proti uveljavitvi zakona na
zakonodajnem referendumu ugotovi, da bi teža ugotovljenih nepravilnosti lahko vplivala na izid
referenduma o ZPPKŽ, v celoti razveljavi glasovanje ter odredi in določi datum ponovnega
glasovanja.
Skupina volivk in volivcev in članov Društva Srebrna nit
Mag. Irena Žagar
Bogdan Biščak
Dddr. Andrej Pleterski
Dr. Dušan Keber
Dr. Igor Pribac
PRILOGE
